UPRS Sodba III U 345/2016-14

Tožbi se ugodi, sklep Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic, št. 130-236/2015/9 z dne 30. 8. 2016, se v 4. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

1S sklepom, št. 130-236/2015/9 z dne 30. 8. 2016 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je Komisija Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju toženka) na podlagi zahteve tožnika sklenila, da se pok. A.A. prizna status bivšega političnega zapornika (1. točka izreka), da se mu prizna pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od 28. 2. 1951 do 31. 8. 1951 (2. točka izreka), da se zahteva za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 1. 9. 1951 do 10. 5. 1961 zavrne (3. točka izreka) ter da se zahteva za priznanje statusa bivše politične zapornice in priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti za pok. B.B. zavrne (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik vložil zahtevo, s katero uveljavlja priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti za pok. A.A. ter za pok. B.B., ter da je vlogo dopolnil 21. 3. 2016 in 22. 6. 2016. Toženka povzema tožnikove navedbe in citira določbe prvega odstavka 2. člena ter prvega in drugega odstavka 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri). Glede B.B. ugotavlja, da ni bila nikoli zaposlena, da tožnik ne zatrjuje, da je bila nastanjena v taborišču, in ne pojasni, zakaj bi bila upravičena do statusa bivše politične zapornice do 10. 5. 1961. Upoštevajoč razloge in okoliščine bega, predvsem dejstvo, da se je poročila 28. 3. 1954 in s tem pridobila določene pravice in obveznosti ter da se je možu pridružila, kot navaja toženka, v stanovanju kasneje, 8. 9. 1954, zaradi dotlej neustreznih stanovanjskih razmer v Trstu, do pridobitve zadevnega statusa ni upravičena.

3Tožnik je zoper sklep toženke vložil tožbo v upravnem sporu, s katero, glede na vsebino tožbe, izpodbija odločitev, vsebovano v 4. točki izreka sklepa. Kot navaja, je bila vloga glede B.B. zavrnjena z obrazložitvijo, da ni bila v taborišču in ni podala razlogov za pobeg v Italijo. Vendar pa je iz dokumentov, ki so bili predloženi toženki (zgodovinski izpis bivanja), razvidno, od kdaj do kdaj je bila imenovana v begunskem taborišču. V dopolnitvi vloge z dne 1. 3. 2016 je podana tudi obrazložitev vzroka za pobeg.

4Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo dodatno utemeljuje izpodbijano odločitev ter izpostavlja, da tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da bi B.B. živela v begunskih taboriščih. Toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

6Tožba je utemeljena.

7Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločitve iz 4. točke izreka toženkinega sklepa.

8O priznanju statusa bivšega političnega zapornika in s tem povezanih pravicah odloča Komisija na podlagi pisne zahteve upravičene osebe (9. in 10. člen ZPKri). Odločitev Komisija sprejme v obliki sklepa (14. člen ZPKri). Sklep, s katerim Komisija zahtevo kot neutemeljeno zavrne, mora biti obrazložen (drugi in tretji odstavek 15. člena ZPKri). Če ni v ZPKri določeno drugače, se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena tega zakona v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tako se glede obrazložitve sklepa, s katerim se zahteva kot neutemeljena zavrne, uporabljajo določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. V skladu z njimi mora obrazložitev obsegati razložitev zahtevka stranke in njene navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Povedano drugače, zakon zahteva, da mora biti zavrnilna odločitev obrazložena tako, da lahko stranka jasno spozna ne le vsebino sprejete odločitve, ampak tudi vse razloge, zaradi katerih je bila takšna odločitev sprejeta. Pri tem se mora organ obrazloženo opredeliti do vseh navedb in vseh dokazov stranke. Le v tem primeru je spoštovana ustavno zagotovljena pravica stranke do enakega varstva pravic in le v tem primeru lahko stranka učinkovito uveljavlja pravico do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije). Še toliko bolj je treba na ustrezno obrazložitev akta paziti v primeru, ko je pred sodnim postopkom izpeljan samo enostopenjski upravni postopek in ko torej razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ.

9Razlogi, kot so glede izpodbijane odločitve iz 4. točke izreka toženkinega sklepa navedeni v obrazložitvi sklepa, zakonsko predpisanemu standardu po presoji sodišča ne zadoščajo. Toženka je zelo skopo in parcialno navedla ugotovljeno dejansko stanje in tudi ni konkretno navedla dokazov, na katere je to oprto. Predvsem pa ni presodila pomena tistih dokazov, ki jih je tožnik priložil že svoji zahtevi, v kateri je zapisal tudi, da prilaga potrdilo o bivanju v begunskih centrih in statusu begunca. Posledično je v izpodbijanem sklepu preskopa in premalo jasna argumentacija razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izpodbijano odločitev. Glede na vse navedeno je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je podlaga za odpravo izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v tem delu v ponovni postopek.

10Toženka je obrazložitev izpodbijane odločitve sicer skušala dopolniti oziroma sanirati v odgovoru na tožbo. Vendar pa, glede na povedano v 8. točki te obrazložitve, po ustaljeni upravnosodni praksi, pomanjkljivih razlogov upravnega akta ni mogoče pomembno dopolnjevati oziroma nadomestiti šele z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

11Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, sklep toženke v izpodbijani 4. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženki v ponovni postopek.

12V ponovnem postopku bo morala toženka ponovno odločiti o tožnikovi zahtevi v delu, v katerem je bila njena odločitev odpravljena, ter izdani sklep obrazložiti z vsemi zakonsko predpisanimi elementi, pri čemer se mora opredeliti do pomena vseh tožnikovih navedb in konkretno presoditi vse njegove dokaze. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZPKri lahko toženka, če je to potrebno, tudi po uradni dolžnosti pribavi potrebna dokazila. Vendar pa sodišče, zaradi pravilnega odločanja v ponovnem postopku, izpostavlja, da je treba pred vsebinskim odločanjem o zahtevi preveriti, ali je zahtevo vložila upravičena oseba (drugi in tretji odstavek 10. člena ZPKri v zvezi z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP). Če je tako, naj toženka v obrazložitvi ponovne odločitve tudi obrazloži, ali okoliščine, zatrjevane v obravnavani zadevi, (sploh lahko) sodijo v okvir zakonskega pojma bivšega političnega zapornika, kot je opredeljen v določbah prvega odstavka 2. člena ter prvega in drugega odstavka 4. člena ZPKri.