UPRS Sklep III U 236/2017-13

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Tožnik je po svoji pooblaščenki 15. 11. 2017 priporočeno po pošti vložil tožbo v upravnem sporu, s katero je izpodbijal odločbo Ministrstva za infrastrukturo, št. 3717-193/2017/2-00611756 z dne 16. 10. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 16. 10. 2017), kot izpodbijano odločbo pa je v tožbi navajal tudi odločbo - dovoljenje Ministrstva za infrastrukturo, št. 3717-161/2016/7-02111216 z dne 7. 11. 2016 (v nadaljevanju odločba oziroma dovoljenje z dne 7. 11. 2016). Predlagal je odpravo obeh navedenih odločb ter zahteval tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Z odločbo z dne 7. 11. 2016 je bilo na vlogo družbe A. (v nadaljevanju A. d.d.) izdano dovoljenje, s katerim se navedeni družbi do pridobitve uporabnega dovoljenja s strani pristojnega upravnega organa, vendar največ pet let od dneva izdaje tega dovoljenja, dovoli izročitev prometu (za) hitro cesto H5 Škofije - Srmin. Z odločbo z dne 16. 10. 2017 pa je bil zavržen tožnikov predlog za razveljavitev dovoljenja z dne 7. 11. 2016 po nadzorstveni pravici in zavrnjen tožnikov predlog za izrek ničnosti navedenega dovoljenja. Odločbi torej ne temeljita na isti za odločanje relevantni pravni podlagi.

3Glede na povedano je bil tožnik s pozivom, št. III U 236/2017-6 z dne 16. 1. 2018, seznanjen z določbo 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi ter je za vse zahtevke pristojno isto sodišče, ter pozvan, naj v roku 8 dni tožbo popravi oziroma uskladi z določbami ZUS-1 tako, da v primeru, da vlaga izpodbojno tožbo v upravnem sporu tudi zoper odločbo (dovoljenje) z dne 7. 11. 2016, zoper to odločbo vloži samostojno tožbo. V pozivu, ki je bil tožniku po pooblaščenki vročen 17. 1. 2018, je bil tožnik seznanjen, da bo sicer sodišče postopek z vloženo tožbo v tem upravnem sporu nadaljevalo kot postopek s tožbo zoper odločbo z dne 16. 10. 2017. Tožnik je bil opozorjen na nastanek taksne obveznosti, ki po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) nastane za na podlagi samostojne tožbe vodeni postopek pred sodiščem prve stopnje, in posebej tudi, da morajo biti za vsebinsko obravnavanje (vsake) tožbe izpolnjene vse z zakonom določene procesne predpostavke.

4Na navedeni poziv se je tožnik odzval z vlogo - dopolnitvijo tožbe z dne 19. 1. 2018, v kateri je uvodoma prepisal v tožbi podano opredelitev zadeve ("zaradi odprave odločbe z dne 16. 10. 2017 v zvezi z dovoljenjem z dne 7. 11. 2016"), v vsebinskem delu vloge pa nato navedel, da popravlja tožbeni zahtevek (izpodbija dovoljenje z dne 7. 11. 2016), tako da sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi in dovoljenje z dne 7. 11. 2016 odpravi; zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka.

5Sodišče je s pozivom, št. III U 236/2017-8 z dne 7. 2. 2018, tožnika pozvalo, naj se v roku 8 dni nedvoumno izjasni, ali navedeno pomeni, da s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija samo odločbo (dovoljenje) z dne 7. 11. 2016, ali pa s tožbo izpodbija tudi tožniku izdano odločbo z dne 16. 10. 2017. Poučen je bil, da je treba v primeru, da vlaga izpodbojno tožbo v upravnem sporu zoper obe odločbi, vsako od njiju izpodbijati s samostojno tožbo, od katerih se bo ena vodila pod opravilno številko III U 236/2017, druga pa pod novo opravilno številko. Tožnik je bil ponovno opozorjen na taksno obveznost, ki nastane z vložitvijo samostojne tožbe, kot tudi, da morajo biti za vsebinsko obravnavanje vsake tožbe izpolnjene vse z zakonom določene procesne predpostavke. Seznanjen je bil, da bo, če v danem roku ne bo ravnal skladno s tem pozivom, sodišče glede na vsebinski del vloge z dne 19. 1. 2018 štelo, da tožnik s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija samo odločbo (dovoljenje) z dne 7. 11. 2016.

6Tožnik, ki mu je bil poziv z dne 7. 2. 2018 po pooblaščenki vročen 12. 2. 2018, je nato v vlogi z dne 19. 2. 2018 navedel, da izpodbija samo odločbo z dne 7. 11. 2016.

7Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

8Tožnik torej, kot je izrecno navedel, s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija (le) odločbo z dne 7. 11. 2016 - to je dovoljenje, ki ga je, kot je razvidno iz navedene odločbe, toženka na podlagi prvega odstavka 53. člena Zakona o cestah izdala v zadevi izdaje dovoljenja za začasno uporabo državne ceste na vlogo družbe A. d.d. in s katerim je, kot že rečeno, navedeni družbi do pridobitve uporabnega dovoljenja s strani pristojnega upravnega organa, vendar največ pet let od dneva izdaje tega dovoljenja, dovolila izročitev prometu (za) hitro cesto H5 Škofije - Srmin.

9Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu (tista) oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje (izpodbijanega) upravnega akta.

10Drugi odstavek 17. člena ZUS-1 pa določa, da zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, lahko vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena.

11Iz izpodbijane odločbe (dovoljenja) z dne 7. 11. 2016 in predloženih upravnih spisov zadeve ne izhaja, da bi tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano dovoljenje, sodeloval kot stranka ali stranski udeleženec. Kot je razvidno iz spisov zadeve in izpodbijanega dovoljenja, je bilo le-to izdano na vlogo družbe A. d.d. kot stranke in navedeni družbi je bilo kot stranki tudi vročeno. Da bi bilo kot stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja le-to vročeno tudi tožniku, iz upravnih spisov ne izhaja. Čim pa tožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja z dne 7. 11. 2016, glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ni procesno legitimiran za vložitev tožbe zoper izpodbijano dovoljenje. Po določbah ZUS-1 torej ne more biti tožeča stranka v upravnem sporu zoper izpodbijano dovoljenje, kar narekuje zavrženje njegove tožbe zoper to dovoljenje, in sicer na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

12Navedbe, s katerimi tožnik v tožbi utemeljuje svoj interes za izpodbijanje dovoljenja z dne 7. 11. 2016 (med drugim tako navaja, da gre za poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, saj zadevni odsek poteka tudi po tožnikovem zemljišču), in s tem povezani dokazi do drugačne odločitve o tej tožbi ne morejo voditi. Status stranke - tožnika v upravnem sporu je glede na zakonsko ureditev pogojen s položajem stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje upravnega akta. Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec, lahko pridobi položaj tožnika v upravnem sporu v dveh primerih. Prvi primer je, da v postopku, v katerem je bil izdan upravni akt, doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca - v tem primeru lahko nato ta oseba, tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v tem (oziroma obnovljenem) postopku. Druga možnost takšne osebe je, da s tožbo izpodbija sklepe, s katerimi ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, bodisi pred njegovo izdajo, v postopku z rednimi pravnimi sredstvi ali pa v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Po izčrpanju rednih pravnih sredstev lahko zoper tak dokončen sklep vloži tožbo v upravnem sporu v smislu drugega odstavka 17. člena ZUS-1. Razen v naštetih primerih oseba, ki ni sodelovala v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, upravnega spora ne more sprožiti. Takšno je stališče pravne doktrine.¹ Stališče, da položaja tožnika v upravnem sporu ni mogoče priznati neposredno na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ki določajo pogoje za udeležbo v upravnem postopku) ali določb materialnopravnih predpisov (iz katerih izhaja, kdaj ima oseba materialnopravni interes za določen izid posameznega upravnega postopka), oziroma da je predhodno priznani status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta pogoj za položaj tožnika v upravnem sporu zoper ta upravni akt, je ustaljeno tudi v sodni praksi (primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča, I Up 206/2016 z dne 5. 1. 2017, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 234/2014 z dne 4. 11. 2015).

13Tudi kolikor bi se tožnik skliceval, da mu je bilo, ne glede na predložene spise zadeve, izpodbijano dovoljenje z dne 7. 11. 2016 dejansko vročeno, in na to, da je toženka njegov predlog za razveljavitev navedenega dovoljenja po nadzorstveni pravici in za izrek navedenega dovoljenja za nično (v tem delu vsebinsko) obravnavala ter mu tako priznava položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, bi bilo treba tožnikovo tožbo zoper izpodbijano dovoljenje zavreči. V skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek izdaje izpodbijanega upravnega akta. Iz spisov zadeve sledi, da je tožnik z izpodbijanim dovoljenjem razpolagal najkasneje 25. 4. 2017, to namreč izhaja iz vsebine njegovega predloga, da se omenjeno dovoljenje razveljavi po nadzorstveni pravici in izreče za nično, ki ga je toženka prejela navedenega dne. Glede na povedano v nobenem primeru ne bi bilo mogoče šteti, da je bilo dovoljenje tožniku vročeno kasneje kot 25. 4. 2017. Ob čemer bi se tožba zoper dovoljenje z dne 7. 11. 2016, vložena 15. 11. 2017, izkazala kot vložena očitno po poteku zakonskega 30-dnevnega roka. Prepozno vloženo tožbo pa mora sodišče zavreči na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

14Glede na vse navedeno je sodišče tožnikovo tožbo zoper dovoljenje z dne 7. 11. 2016 moralo zavreči.

15Sklep o zavrženju tožbe pomeni, da tožbe ni mogoče vsebinsko obravnavati, ker za to niso izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče se zato do tožbenih navedb po vsebini ni opredeljevalo ter zato tudi ni opravilo glavne obravnave in ne izvajalo predlaganih dokazov. Glede na naravo konkretnega primera sodišče dodaja, da določba drugega odstavka 37. člena ZUS-1 ne pomeni, da sodišče neodvisno od izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo iz 36. člena ZUS-1 ugotavlja oziroma presoja ničnost izpodbijanega akta - tudi takšno vsebinsko presojo akta namreč sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. Tako se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 196/2014 z dne 18. 9. 2014, in nato takšno stališče ponovilo v sklepu, I Up 117/2015 z dne 22. 10. 2015.

16Sodišče pripominja, da tožbe ni vročalo družbi A. d.d. v smislu 19. člena ZUS-1. Tožba, za katere vsebinsko obravnavanje niso izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke in ki jo je zato treba zavreči, namreč ne posega v pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj omenjene družbe, ki ji je bilo kot stranki izdano izpodbijano dovoljenje.

K II. točki izreka:

17Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ V. Androjna, E. Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 682 - 683.