VSL Sodba II Cp 234/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini (neto) 5.432,65 EUR (iz AO plus zavarovanja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini (neto) 1.250 EUR (iz nezgodnega zavarovanja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

III. Višji tožbeni zahtevek se zavrne (glede plačila iz AO plus zavarovanja v višini 6.795,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015 dalje do plačila in glede plačila iz nezgodnega zavarovanja v višini 5.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015 dalje do plačila, zakonske zamudne obrestmi od zneska 5.432,65 EUR od 20. 11. 2015 do 21. 11. 2015 in zakonske zamudne obrestmi od zneska 1.250 EUR za dan 20. 11. 2015).

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 706,92 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.“

II. V preostanku se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 92,57 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v neto višini 5.405,20 EUR (iz naslova AO plus zavarovanja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2015 do plačila (I. točka izreka), zavarovalnino v neto višini 230 EUR (iz naslova nezgodnega zavarovanja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2015 do plačila (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnik iz vseh treh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno tolmačilo zaključke izvedenca glede bolečinskega obdobja ter se sklicuje na prvotno izdelano mnenje izvedenca. Nadalje pri bolečinskem obdobju ni upoštevalo glavobolov ter števila protibolečinskih tablet, ki jih je zaužil. Zmotno je povzelo tožnikove navedbe, ki jih je glede bolečin dal pri fizioterapevtu ter je materialnopravno zmotno tolmačilo fizioterapevtsko poročilo z dne 16. 9. 2018. Pri nevšečnostih med zdravljenjem ni upoštevalo opravljenega pregleda ultrazvoka in dejstva, da si je tožnik gleženj povijal tri mesece. Pri presoji bolečinskega obdobja je povsem neutemeljeno izločilo subjektivni vidik, to je tožnikovo izpoved. Prenizko je dosodilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti ter je spregledalo njegove glavobole, s tem pa tudi, da je utrpel posttravmatsko stresno motnjo. Ni upoštevalo trajnih posledic po poškodbi gležnja, čeprav so tožniku pri zavarovalnici Z. ocenili, da ima takšne posledice pri gibljivosti gležnja v višini 2,8 %. Skupno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo je sodišče prisodilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso, ki jo pritožba navaja. Glede tuje pomoči bi moralo sodišče ob ustaljeni sodni praksi prisoditi višino urne postavke v višini 6 EUR. Zmotna je ocena, koliko tuje pomoči je tožnik potreboval, pri tem pa je sodišče kontradiktorno navedlo, da je pomoč pri prevozih potreboval, a mu tuje pomoči za čakanje svojcev v času zdravniških pregledov ni priznalo. Tožniku gredo po ustaljeni sodni praksi potni stroški v višini 0,37 EUR/km in ne 0,18 EUR/km, kot mu je priznalo sodišče. Neupravičeno mu tudi ni bila priznana parkirnina, saj če mu sodišče parkirnine ni priznalo, bi mu moralo priznati dvojno pot do zdravstvene ustanove in nazaj. Glede izgube osebnega dohodka se tožnik na neto priznani znesek ne pritožuje, poudarja le, da ni obrazloženo, da mora toženka sama plačati bruto znesek in odvesti davek. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova invalidnosti, saj ima tožnik omejeno gibljivost gležnja, s tem pa 2 % invalidnost. Prav tako mu je prenizko dosodilo dnevno nadomestilo. Poleg 55 že plačanih mu je prisodilo še dodatnih 23 dni. Ni pa upoštevalo, da je tožnikovo aktivno zdravljenje trajalo do konca januarja 2016, zato mu gre iz te postavke celotna zahtevana zavarovalnina. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v obrestnem delu, saj notranja organizacija toženke ne more iti v škodo oškodovancu, ter v stroškovnem delu, saj je bila pravda nedvomno potrebna, sodišče pa bi moralo upoštevati vse okoliščine primera ter stroške, kot jih je priglasil v stroškovniku, priznati vključno s predpravdnimi stroški. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in dveh dopolnilnih mnenj komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v katerih so bili izvedenci nevrokirurg, travmatolog in psihiater, ugotovila, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel naslednje poškodbe: nateg vratnih mišic (kar ni krito z zavarovalno pogodbo in ni predmet tožbenega zahtevka¹), izvin levega gležnja in udarnino glave.

6Iz naslova nepremoženjske škode mu je za utrpele bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanih 4.000 EUR prisodilo 3.200 EUR, pri čemer je s pomočjo izvedencev ugotovilo, da tožnik postkomocijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje ni utrpel, utrpel pa je prilagoditveno motnjo. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je od od zahtevanih 6.000 EUR prisodilo 1.500 EUR, saj se je oprlo na mnenje izvedencev, ki so ugotovili, da je skupno trajno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti odsotno oziroma zanemarljivo, na nekaterih izpostavljenih področjih življenja pa se pojavlja blaga trajna okrnjenost funkcioniranja.

7Za tujo pomoč mu je prisodilo 35 EUR, in sicer za uro pomoči na dan za sedem dni. Iz naslova potnih stroškov mu je prisodilo za 102,80 km 18,50 EUR, zahtevane parkirnine v višini 8,40 EUR mu ni prisodilo, za izgubo na dohodku mu je prisodilo zahtevanih 651,70 EUR neto, skupaj iz naslova premoženjske škode mu je prisodilo 705,20 EUR. Iz naslova nezgodnega zavarovanja je sodišče v celoti zavrnilo zahtevek za invalidnino in se pri tem oprlo na izvedensko mnenje, da pri tožniku ni podane invalidnosti. Dnevna odškodnina je bila tožniku za 55 dni s strani toženke že plačana. Ker je zdravljenje trajalo 78 dni, mu je sodišče priznalo to odškodnino še za 23 dni v znesku 230 EUR.²

Glede nepremoženjske škode

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče na splošno napačno tolmačilo zaključke izvedencev. Iz podatkov spisa izhaja, da je osnovno mnenje najprej izdelal izvedenec nevrokirurg, a je bila po pripombah obeh strank imenovana komisija za fakultetna izvedenska mnenja, ki je izdelala dve dopolnitvi mnenja, s tem pa, kot iz njiju izhaja, korigirala oziroma dopolnila osnovno izvedensko mnenje. Sodišče se je zato pravilno oprlo na dopolnitvi izvedenskih mnenj in se pravilno, za kar se zavzema pritožba, ni oprlo zgolj na prvotno izdelano mnenje. Ni res, da sodišče pri bolečinskem obdobju ni upoštevalo glavobolov, saj je v drugem dopolnilnem mnenju (28. 5. 2018 na 16. strani) jasno navedeno, da so v osnovnem izvedenskem mnenju upoštevane bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodbe gležnja in poškodbe glave v času zdravljenja do 29. 9. 2015. Po oceni pritožbenega sodišča je štetje posameznih protibolečinskih tablet, ki jih je tožnik zaužil, nepotrebno in neustrezno. Tudi če je zaužil kakšno tableto več ali manj, je sodišče te nevšečnosti pravilno opredelilo in jih upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče je pravilno presojalo tudi subjektivni vidik, to je izpoved tožnika glede bolečin, pri tem pa je preverjalo verodostojnost njegove izpovedi in pravilno ugotovilo, da se razlikujejo od tistega, kar je navedeno v fizioterapevtskem poročilu (priloga A 34). Sodišče je v 15. točki obrazložitve ugotovilo le, da je tožnik pri fizioterapevtu navajal tako precejšnje bolečine v delu vratne hrbtenice in gležnja, kot tudi glavobole, medtem ko je ob zaslišanju (list. št. 55 sodnega spisa) navajal, da sta ga bolela gleženj in glava, vse ostalo pa je bilo bolj zanemarljivo. Zato se je sodišče prvenstveno pravilno oprlo na izvedensko mnenje. Da preiskava z ultrazvokom ni bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, so jasno potrdili izvedenci (list. št. 186 sodnega spisa, 27. stran drugega dopolnilnega mnenja). Pritožbeno sodišče tožnikovi izpovedi, da si je gleženj povijal z elastičnim povojem tri mesece, verjame, kot tudi, da mu je takšno povijanje nudilo določen občutek varnosti in do neke mere preprečilo bolečino. Sodišče je upoštevalo povijanje do zaključka zdravljenja, torej za 14 dni manj kot je izpovedal tožnik, kar pa na prisojo odškodnine iz te postavke bistveno ne vpliva.

9Pritožbene navedbe v zvezi s prenizko prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti prav tako niso utemeljene. Sodišče je iz izvedenskega mnenja pravilno povzelo, da pri tožniku ni prišlo do postkomocijskega sindroma niti do posttravmatske stresne motnje, ampak (le) do prilagoditvene motnje. Sodišče tožnikovih glavobolov ni spregledalo, a se je pri tem pravilno oprlo na izvedensko mnenje. Predložena listina zavarovalnice Z., kjer je navedeno, da je tožnikova stopnja invalidnosti zaradi poškodovanega gležnja 2,8 %, predstavlja pritožbeno novoto in je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Ta listina je datirana na 22. 8. 2018, zadnji narok za glavno obravnavo v postopku na prvi stopnji pa je bil opravljen 10. 10. 2018. Takrat bi tožnik lahko listino predložil, toženka bi imela pravico do izjave, sodišče pa bi imelo možnost to okoliščino razčistiti. V pritožbenem postopku je zato prepozna. Ne glede na navedeno, se je sodišče pravilno oprlo na izvedensko mnenje, da pri tožniku invalidnost zaradi poškodbe gležnja ni podana. Izvedensko mnenje, ki ga je podala komisija medicinskih strokovnjakov, ima v tem konkretnem postopku večjo težo kot listina glede invalidnosti, ugotovljene s strani zavarovalnice Z., ki je določena po splošnih pogojih in tabelah invalidnosti, ki velja za to zavarovalnico. Pritožbeno sodišče le dodaja, da so izvedenci ugotovili, kar je sodišče pravilno povzelo, da je skupno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti zaradi škodnega dogodka odsotno oziroma zanemarljivo. Zato se postavlja vprašanje, ali tožniku iz te postavke gre odškodnina. Prav vsaka minimalna škoda še ne predstavlja pravno priznane škode. Ker toženka pritožbe ni podala, se pritožbeno sodišče v ta prisojeni del odškodnine ni smelo spuščati. Primeri iz sodne prakse, ki jih tožnik izpostavlja (v prilogah od A 99 do A 103) z obravnavno zadevo niso primerljivi. Gre namreč za precej hujše primere, kot so (1) pretres možganov in zvin vratne hrbtenice, (2) pretres možganov in zvin vratne hrbtenice s postkomocijskim sindromom (3) poškodba glave, vratnega dela hrbtenice, desne rame in desne strani prsnega koša ter posttravmatska stresna motnja, (4) udarnina glave z zelo verjetnim pretresom možganov in nateg vratnih mišic ter udarnina v predel leve hrbtenice in desno koleno, (5) pretres možganov zmerne stopnje, udarninsko raztrganinska rana na desnem licu in izrazit posttravmatski sindrom. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 4.700 EUR odškodnine.

Glede premoženjske škode

10Pritožba je glede priznane odškodnine iz naslova tuje pomoči in nege neutemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, koliko dnevno in v kolikšnem obdobju je tožnik potreboval pomoč družinskih članov. Sodišče se je pri tem oprlo na izvedensko mnenje, da pomoči za nego in oskrbo ni potreboval v bistvenem obsegu, za čiščenje stanovanja, pri mobilnosti in za oskrbo pa jo je potreboval en teden po nezgodi. Glede na objektivne časovne kriterije, navedene v prvem dopolnilnem mnenju, je sodišče pravilno zaključilo, da je potreboval eno uro pomoči na dan. Pritožba se neutemeljeno zavzema tudi za povišanje urne postavke, saj sodišče o tem odloča po prostem preudarku na podlagi 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), urna postavka glede na obstoječo sodno prakso pa znaša med 4 in 6 EUR.³ V postavki pomoči je sodišče glede na izvedensko mnenje priznalo pomoč pri mobilnosti, torej pri prevozih, a tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni bil v takšnem stanju, da bi potreboval asistenco in pomoč pri pregledih. Priznani znesek v višini 35 EUR je ustrezen. Je pa pritožba utemeljena v delu izračuna priznanih potnih stroškov, namreč po novejši sodni praksi⁴ gre tožniku znesek 0,37 EUR in ne znesek 0,18 EUR za km. Ob neprerekanem dejstvu, da je za prevoze porabil 102,80 km mu gre tako 38,05 EUR in ne 18,50 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje, zato mu pritožbeno sodišče iz te postavke dodatno prisoja še 19,55 EUR. Pritožba je utemeljena tudi v delu zahtevane parkirnine. Tožnik utemeljeno zatrjuje, da če mu sodišče ni priznalo parkirnine, potem bi mu moralo priznati dvojno pot do zdravstvene ustanove. Res dvojne poti do zdravstvene ustanove ni zahteval, a v okviru materialnoprocesnega vodstva na dejstvo, da mu sodišče parkirnine ne bo priznalo, ni bil opozorjen. Glede na to, da gre za stroške, povezane s tožnikovimi prevozi na zdravniške preglede, kar izhaja iz predloženih listin (priloge od A 53 do A 69), iz katerih izhaja, da so bili stroški parkirnine potrebni prav na dneve, ko je imel tožnik preglede, mu gre iz tega naslova 7,90 EUR. Strošek parkiranja na dan 23. 11. 2015 mu ne gre, saj na ta dan ni dokazano, da bi imel zdravniški pregled, zdravila v lekarni pa je, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, nabavil 25. 11. 2015. Glede izgube na osebnem dohodku se tožnik ne pritožuje, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da je bila odmerjena v okviru njegovega tožbenega zahtevka, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo pojasnil, da zahteva neto znesek.

11Sodišče tožniku pravilno ni priznalo invalidnine, saj po Splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje (priloga B 8) v tabeli pod točko XVII za izvin gležnja invalidnina ni priznana. Kot zgoraj navedeno invalidnosti pri tožniku zaradi omejene gibljivosti gležnja tudi izvedenci niso ugotovili. Je pa pritožba delno utemeljena glede izplačila dnevnega nadomestila. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnikovo zdravljenje utrpelih poškodb (izvina gležnja in udarca v glavo) trajalo od 13. 7. 2015 do 29. 9. 2015, to je 78 dni. Vendar je sodišče spregledalo, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel prilagoditveno motnjo. Kot je ugotovljeno v izvedenskem mnenju je za ublažitev te motnje štiri mesece jemal zdravilo Trittico in se je njegovo stanje okvirno stabiliziralo v januarju 2016. Ker je do 9. 12. 2015 že tri mesece prejemal to zdravilo in ker ga je prejemal štiri mesece (primerjaj 27. stran prvega dopolnilnega izvedenskega mnenja), je to zdravilo jemal do 9. 1. 2016. Sodišče je v tem delu zmotno oziroma preozko tolmačilo 3. točko osmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, ki določajo, da aktivno zdravljenje pomeni vso terapijo, ki se izvaja kontinuirano in predstavlja postopke za dokumentirano izboljšanje zdravstvenega stanja po poškodbi. Tožniku gre zato dnevno nadomestilo od 13. 7. 2015 do 9. 1. 2016, kar znaša 180 dni.⁵ Ker je bilo tožniku priznano dnevno nadomestilo za 78 dni, mu gre to nadomestilo še za nadaljnjih 102 dni, torej 1.020 EUR, kar mu je pritožbeno sodišče dodatno priznalo. Iz naslova premoženjske škode gre tožniku dodatno 27,45 EUR (19,55 EUR iz naslova potnih stroškov in 7,90 EUR iz naslova parkirnine) in 1.020 EUR iz naslova dnevnega nadomestila.

12Pritožba je neutemeljena v delu zamudnih obresti. Za premoženjsko in nepremoženjsko škodo je sodišče pravilno upoštevalo 15 dnevni rok od prejema odškodninskega zahtevka. Toženka je zahtevek prejela 6. 11. 2015 (priloga B 2), 15 dnevni rok se je iztekel 21. 11. 2015, zato je prišla v zamudo 22. 11. 2015. Pri zahtevku iz nezgodnega zavarovanja je pravilno upoštevalo 14 dnevni rok iz 942. člena OZ. Ker je ta zahtevek toženka prav tako prejela 6. 11. 2015, je 14 dnevni rok iztekel 20. 11. 2015, od 21. 11. 2015 dalje je nastopila zamuda.

Stroški postopka

13Glede na to, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, predvsem pa glede na to, da so bili stroški tožnika v postopku višji kot stroški toženke, saj je imel pooblaščenko odvetnico, je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo in je pritožba delno utemeljena. Tožnikovi stroški na prvi stopnji predstavljajo nagrado 500 točk za odškodninski zahtevek, 400 točk za zahtevek za izplačilo zavarovalnine, 600 točk za tožbo, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, 450 točk za drugo pripravljalno vlogo, 1250 točk za 3. do 7. pripravljalno vlogo, pri čemer je pritožbeno sodišče za tretjo pripravljalno vlogo glede na obseg priznalo le 50 točk, 600 točk za prvi pristop na narok, 50 točk urnina, 80 točk odsotnost iz pisarne, 300 točk za drugi pristop na narok, 50 točk urnina, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 100 točk za dostavo listin in dopolnitev prve pripravljalne vloge, kar predstavlja 5060 odvetniških točk, po urni postavki 0,459 EUR pa 2.322,54 EUR. Potni stroški za stranko in odvetnico znašajo 9,6 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk 9,18 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk pa 18,63 EUR, skupaj 2.359,95 EUR. 22 % DDV na navedeno znaša 519,19 EUR, sodna taksa 567 EUR in izvedenine 1.275,33 EUR, skupaj 4.721,47 EUR. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel do 36 %, kar znaša 1.699,73 EUR.

14Stroški toženke predstavljajo izvedenino v višini 1.275,33 EUR, 30 EUR materialnih stroškov in 106,56 EUR potnih stroškov, skupaj 1.441,89 EUR, 64 % uspeh znaša 992,81 EUR. Razlika v višini 706,92 EUR gre v korist tožnika.

15Tožnikov izpodbijani del v pritožbi znaša 10.042,95 EUR, uspel pa je z zneskom 1.047,45 EUR, torej 10 %. Njegovi pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe v višini 625 točk, kar znaša po postavki 0,6 EUR 375 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 7,5 EUR, skupaj 382,50 EUR, 22 % DDV na to 84,15 EUR in sodna taksa 459 EUR, skupaj 925,65 EUR. 10 % znaša 92,57 EUR in jih mora tožniku povrniti toženka.

16Ob povedanem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbeni stroški so priznani na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP.

¹ Tudi primarni in sekundarni strah z zavarovalno pogodbo nista krita in nista predmet zahtevka.
² Povzeto v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Primerjaj odločbe, ki jih je priložil tožnik v prilogah od A 104 do A 110 in VSL I Cp 796/17, II Cp 2117/15, II Cp 1506/16, II Cp 1571/18, I Cp 1247/14, I Cp 1872/15, II Cp 2809/15, II Cp 653/15, II Cp 1665/15 in I Cp 1627/18.
⁴ Zapis sestanka predstavnikov civilnih in izvršilnih oddelkov višjih sodišč ter višjega delovnega in socialnega sodišča na oddelku za spremljanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS o odprtih vprašanjih sodne prakse, SP EV 2/18, 15. 2. 2019.
⁵ Drobtinice.si - Izračun razlike med datumoma.