VSRS Sklep II DoR 485/2018

Predlog se zavrne.

1Med pravdnima strankama je sporno, ali je lastninsko pravico na (vodnih) zemljiščih na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) dobila toženka ali pa na podlagi Zakona o vodah (ZV-1) in Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) tožnica.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica v izreku navedenih nepremičnin, kot tudi podredni izbrisni tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in za vzpostavitev pravilnega zemljiškoknjižnega stanja.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in ugodilo obema tožbenima zahtevkoma, in sicer je ugotovilo, da je tožnica lastnica v izreku navedenih nepremičnin, da so vknjižbe na ime toženke pri teh nepremičninah neveljavne in se vzpostavi pravilno zemljiškoknjižno stanje, tako da se tožnica vknjiži kot lastnica teh nepremičnin.

4Predlog za dopustitev revizije je vložila toženka in v njem izpostavila naslednja vprašanja: 1) ali je sodišče druge stopnje v primeru spremembe sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, s sodbo sodišča druge stopnje pa je bilo temu ugodeno, dolžno obrazložiti odločilne razloge sodbe sodišča prve stopnje, na katere se je sklicevala toženka v zvezi s podanim ugovorom zastaranja tožbenega zahtevka, glede izključitve prenosa lastništva nepremičnin brez oblikovalnega toženega zahtevka, po njihovem prenosu v postopku lastninjenja, v katerem ni bilo podanega predloga za zadržanje deleža kapitala; 2) ali pravnomočna in dokončna upravna odločba RS Ministrstva za kmetijsko in okolje z dne 19. 3. 2012, ki se nanaša na ugotovitev, da Republika Slovenija ni lastnica spornih nepremičnin, glede na enak ugotovitveni zahtevek v sodnem postopku, predstavlja razlog že razsojene zadeve in je sodišče vezano na odločitev upravnega organa; 3) ali je glede na stvarno pristojnost upravnega organa po določbah ZV-1 glede odločanja o ugotovitvi statusa vodnih zemljišč z njihovimi infrastrukturnimi objekti po načelu prirejenosti postopkov izključena pristojnost sodišča za odločanje o lastništvu teh nepremičnin z enakim ugotovitvenim zahtevkom; 4) ali lahko sodišče drugače razlaga kogentno določbo 187. člena ZV-1 in druge določbe tega zakona na način, da obide izrecno zakonsko zahtevo o statusu teh zemljišč kot vodnih zemljišč in njihovih infrastrukturnih objektov na dan uveljavitve zakona na način, kot so vpisani v zemljiško knjigo; 5) ali lahko sodišče drugače razlaga kogentno določbo 76. člena ZGJS v delu, ko določa, da z dnem uveljavitve zakona postanejo last Republike Slovenije infrastrukturni objekti, naprave in omrežja ter sredstva, ki so namenjena izvajanju dejavnosti iz 68. in 72. člena ZGJS ter so bila financirana iz sredstev solidarnosti in vzajemnosti in neodplačno prenesena podjetja zaradi izvajanja dejavnosti iz 68. in 72. člena zakona: 6) ali lahko sodišče ugodi zahtevku izbrisne tožbe brez uveljavljanja oblikovalnega zahtevka zoper pridobitni naslov, ki je podlaga za vpis lastninske pravice tožene stranke v zemljiški knjigi; 7) ali je za toženo stranko, ki je pridobila lastništvo spornih nepremičnin v postopku privatizacije, izključena uporaba tretjega odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), po kateri ni dovoljen tožbeni zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe kot dobrovernega pridobitelja.

5V predlogu toženka utemeljuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja zahtevka, napačno pa naj bi zavrnilo tudi ugovor že razsojene zadeve, saj je tožnica podala ugotovitveni zahtevek, o katerem je že bilo odločeno v upravnem postopku. Sodišče nadalje ni upoštevalo ugovora tožene stranke glede statusa lastništva spornih nepremičnin, ki jih je pridobila na podlagi pravnomočnega in dokončnega sklepa o privatizacij. Sporne nepremičnine so prešle v last tožene stranke na podlagi ZLNDL v zvezi z Zakonom o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe. Sodišče naj bi napačno razlagalo določbo prvega odstavka 187. člena ZV-1 (pravilno 182. in 183. člena), da naj bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Po mnenju predlagateljice določba 183. člena ZV-1 pomeni kogentno zakonsko določbo, ki je z nobeno drugo razlago ni mogoče razlagati drugače kot izhaja iz njenega jasnega besedila. Napačno naj bi bilo tudi stališče višjega sodišča, da je ZGJS v podržavljanje vključil infrastrukturne objekte, ki ustrezajo pojmom vodnogospodarskega objekta v skladu z ZV. Tako stališče bi vzdržalo, če bi bil izpolnjen pogoj, da so bili objekti pridobljeni iz povezanega združevanja sredstev solidarnosti in vzajemnosti ter neodplačno prenesena v podjetja za izvajanje teh dejavnosti. Glede izbrisne tožbe utemeljuje, da bi tožnica morala postaviti tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pridobitvenega naslova, ki je v tem primeru lahko le sklep o privatizaciji toženke. Ker je toženka lastninsko pravico pridobila v postopku privatizacije, zoper njo ne more biti izključena določba tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, po kateri izbris vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila pridobljena lastninska pravica.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).