182. člen ZV-1

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je MOK šele z odločbo št. 478-774/2008 z dne 18. 5. 2010 ugotovila, da gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena in da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist MOK z zaznambo grajeno javno dobro lokalnega pomena (kar je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo s sklepom Dn 3649/2010 z dne 27. 7. 2010). Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da tovrstna okoliščina ne pomeni, da sta drugi toženec in stečajni senat v času prodaje ravnala kvalificirano protipravno (s prevaro ipd.). Skozi prizmo navedene odločbe MOK, ki je dala spornim nepremičninam izrecen status javnega dobra, tožeča stranka ne more utemeljiti svoje teze o tem, da gre v primeru spornih nepremičnin za grajeno (morsko) javno dobro že neprekinjeno od leta 1961 dalje (ko naj bi bilo ustanovljeno in v zemljiško knjigo vpisano na podlagi Poizvedovalnega zapisnika Okrajnega sodišča v Kopru Rz 330761-631/872 z dne 19. 12. 1961), da zato te nepremičnine nikoli niso bile v premoženju stečajnega dolžnika (ker naj bi bile leta 2002 olastninjene, in sicer naj bi lastnik parcel postala RS, lastnik na njih zgrajenih objektov pa MOK) in da sta dr

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Napako je očitno zagrešilo Okrajno sodišče v Murski Soboti pri sestavi poizvedovalnega zapisnika z dne 3. 4. 1948, na podlagi katerega je lastninska pravica na sporni nepremičnini prešla v splošno ljudsko premoženje, pri čemer je bilo očitno spregledano, da sporna parcela predstavlja kanal in ne potoka. Do napake je prišlo pri nastanku nove zemljiške knjige in ne zaradi geodetske izmere. Tožnika sta zatrjevala pomotni vpis, kar je izvedenec D. tudi ugotovil in ustrezno obrazložil.

Ob tem, ko je odločeno o denacionalizaciji delov podržavljenih parcel, za katere bi iz odločbe zgolj posredno izhajalo, kolikšna je njihova površina, ter ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se odloča prav glede takih površin, in ob tem, ko je tožnica uveljavljala denacionalizacijo navedenih parcel v bistveno večji (skupni) površini, se sodišče z njo strinja, da zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve delne odločbe mora izhajati, o delu katerega zahtevka se odloča in navedeni morajo biti razlogi za tako odločanje. Poleg tega mora obrazložitev odločbe zadostiti še (ostalim) zahtevam določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Za denacionalizacijski postopek, v katerem ne more biti odločeno po skrajšanem postopku (saj ne gre za nobenega od primerov iz 144. členov ZUP), velja načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in obligatornost izvedbe ustne obravnave (154. člen ZUP). Za vrnitev v last in posest vodnih zemljišč v lasti države, ker ta po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu, je podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Tožeča stranka v zadevi ni pridobila potrebnega soglasja lastnika zemljišča, zato že iz tega razloga ne izpolnjuje pogojev za izdajo zahtevanega vodnega dovoljenja. Ne glede na to, da del zemljišča s parc. št. 1/4 ni vpisan v zemljiško knjigo, je zemljišče last Republike Slovenije in bo vpis v zemljiško knjigo, ko bo izveden, le deklaratornega značaja, saj je že z uveljavitvijo ZV-1 ta del zemljišča postal last Republike Slovenije po samem zakonu. Na samo odločitev v zadevi pa to ne vpliva, saj tožeča stranka, ne glede na navedeno ne more dobiti vodnega dovoljenja, ker nima soglasja enega od obeh lastnikov zemljišča, potrebnega za izvajanje vodne pravice.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja, to je, da ima soglasje lastnika priobalnega in vodnega zemljišča, kar določa 120. člena ZV-1, ter je v posledici tega utemeljeno zavrnil vlogo tožeče stranke.

Prvostopenjski organ ne bi smel izhajati iz stališča, da je zgolj Mestna občina Koper lastnik zemljišča, pa čeprav je tako vpisano v zemljiški knjigi, ampak bi moral izhajati tudi iz določila prvega odstavka 182. člena ZV-1, ki kot lastnika vodnega zemljišča določa Republiko Slovenijo. Zaradi navedenega razloga je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, posledično temu pa tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker se ni ugotavljalo, ali s podelitvijo vodnega soglasje soglaša Republike Slovenija.

Upravna odločba je izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Kadar upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka v katerem je bila izdana (13. člen ZPP).

Dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin je izkazana, kadar je verjetno izkazano upravičenje do denacionalizacije in kadar je za nepremičnine, za katere se zahteva prenos v začasno uporabo, verjetno izkazano, da jih je mogoče vrniti v naravi.