VSL Sklep I Cp 674/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1Okrajno sodišče v Domžalah je s sklepom z dne 10. 1. 2019 odločilo, da se predmetni pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve v gospodarski zadevi II Pg 927/2015 v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja Zakupne pogodbe št. 14160-1043/07.

2Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP (in sicer 13. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP) ter prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi (s stroškovno posledico). Pojasnjuje, kdaj po določilu prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka in kaj naj bi bilo glavno vodilo pri odločitvi o prekinitvi zaradi reševanja predhodnega vprašanja. Gospodarska zadeva II Pg 927/2015 Okrožnega sodišča v Ljubljani naj bi združevala več pravd, katerih predmet je plačilo zakupnin tožeče stranke za določena pretekla leta ter zakupnine za leto, medtem ko tožena stranka uveljavlja odškodninsko terjatev zaradi neučinkovitega delovanja hidromelioracijskega sistema in zaradi tega povzročene škode ter kondikcijske in ničnostne zahtevke. Vprašanje obstoja kondikcijske in odškodninske terjatve ter ničnosti ni predhodno vprašanje v konkretnem primeru, kot nenazadnje to v izpodbijanem sklepu ugotavlja sodišče prve stopnje. Drži razlogovanje sodišča, da je prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja v drugem postopku mogoča zgolj, če bi se o predhodnem vprašanju v drugi pravdi odločalo kot o glavni stvari. To pa je takrat, ko mora biti odločitev o tem vprašanju razvidna že iz izreka sodbe. Res je, da tožena stranka v navedenem gospodarskem sporu zahteva tudi, da se ugotovi, da je odpoved zakupne pogodbe št. 14160-1043/7 z dne 25. 1. 2016 nezakonita in da nima učinka proti tožeči stranki. Vendar pa sodišče na podlagi takega zahtevka ne bo moglo pravnomočno odločiti o (ne)obstoju zakupnega razmerja. Pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bil omenjeni zahtevek tožene stranke neodpravljivo nesklepčen. To naj bi pomenilo, da pogoj za prekinitev postopka ni podan. Tožena stranka konkretizirano ne uveljavlja, da je vtoževano zakupnino v zadevi II Pg 925/2015 plačala v rokih in zneskih, kot to terja zakupna pogodba in v nasprotnem utemeljuje izredno odpoved. Pritožba izpostavlja, da tožeča stranka odpovedi zakupne pogodbe ni utemeljevala zgolj na obstoju krivdnega razloga, in sicer neplačila zakupnin, temveč tudi na podlagi analogne uporabe 333. člena OZ, kar naj bi sodna praksa dopuščala. Proti prekinitvi postopka govorijo tudi razlogi ekonomičnosti in smotrnosti ter ob upoštevanju narave zadevne pravde tudi okrnitev pravice tožeče stranke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Tožeča stranka zaradi nedovoljene okupacije zemljišč s strani tožene stranke z njimi že več let ne more razpolagati in jih tako oddajati v zakup, tožena stranka pa ne plačuje ne zakupnine ne uporabnine. V gospodarski zadevi II Pg 927/2015 in njej pridruženih zadevah sodišče še ni začelo z izvedbo dokazov ter glede na izjemno obsežnost in kompleksnost zadeve bo dokazni postopek izjemno obsežen. Dokazna ponudba pravdnih strank v predmetni pravdi ni tako obsežna in temelji predvsem na listinskih dokazih, kar utemeljuje, da bi lahko naslovno sodišče sporno vprašanje hitreje rešilo samo. Poleg tega je sodišče v izpodbijanem sklepu spregledalo, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bila zakupna pogodba sklenjena do leta 2019, kar pomeni, da vprašanje njene odpovedi že v naslednjih mesecih ne bo relevantno, gospodarsko sodišče pa do konca leta 2019 v prej navedenih gospodarskih zadevah ne bo odločilo. Z izpodbijanim sklepom se tako ustvarja situacija, da bo imela tožena stranka lahko posest na zadevnih kmetijskih zemljiščih tudi po prenehanju zakupne pogodbe v letu 2019, saj odločitev v gospodarskih zadevah ob upoštevanju kompleksnosti dokaznega postopka in trenutnega stadija postopka še več let, nikakor pa do konca leta 2019, ne bo pravnomočna. Sodišče tudi ni odgovorilo na njene navedbe o nesmotrnosti in neekonomičnosti prekinitve pravdnega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (oziroma v njej citiranih trditev pravdnih strank) izhaja, da tožena stranka v gospodarski zadevi II Pg 927/2015 (Okrožnega sodišča v Ljubljani) zoper tožečo stranko (v tej pravdi) uveljavlja zahtevek na ugotovitev, da je odpoved zakupne pogodbe št. 14160-1043/07 (podana s strani tožeče stranke) nezakonita.¹ Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej pravdi odvisno od odgovora na predhodno vprašanje, ali med strankama obstoji veljavno zakupno razmerje (in posledično upravičenje tožene stranke do posesti kmetijskih zemljišč). Ker je to drugo vprašanje že (glavni) predmet samostojnega obravnavanja v zadevi II Pg 927/2015, je sklenilo, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo in da bo predmetni postopek do pravnomočne rešitve tega vprašanja (v skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP²) prekinilo. Za presojo, ali je izpodbijana odločitev utemeljena, je ključno, ali je zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja odločitev o zakonitosti odpovedi zakupne pogodbe št. 14160-1043/07 s strani tožeče stranke z dne 25. 1. 2016 predhodno vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi, pravilen (ali ne). V kolikor je pravilen, pa je (bila) odločitev, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje ali ne, v dispoziciji sodišča prve stopnje (in ne strank).³

6Pritožnica zaključku sodišča prve stopnje, da predstavlja presoja zakonitosti (učinkovitosti) njene odpovedi zakupne pogodbe št. 14160-1043/07 z dne 25. 1. 2016 predhodno vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi, ne ugovarja prepričljivo. Pojasnjuje sicer, kakšna naj bi bila pravna narava (izjave o) odpovedi in zakaj naj bil toženkin v zvezi z odpovedjo v pravdi II Pg 927/2015 postavljen zahtevek neutemeljen (nesklepčen). Ker pa bo to šele predmet presoje v drugem (in ne v tem) postopku, je omenjeno pritožbeno navajanje hipotetično in kot tako ne more biti bistveno za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa.⁴ Na njeno poudarjanje, da odpoved zakupne pogodbe utemeljuje tudi s sklicevanjem na odpoved⁵ na podlagi analogne uporabe 333. člena OZ,⁶ je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožba razlogom sodišča prve stopnje nasprotuje s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 241/2015 z dne 16. 2. 2017, iz katere naj bi izhajalo, da sodna praksa odpovedi ne pogojuje z izrecnim pogodbenim dogovorom, a ne upošteva, da je v omenjeni odločbi izrecno poudarjeno (glej 13. točko obrazložitve odločbe II Ips 241/2015 z dne 16. 2. 2017), da je določba 333. člena OZ vezana na trajnost pogodbenega razmerja in da če to ni trajno,⁷ odpoved razmerja z enostransko izjavo volje ne pride v poštev, razen če bi se pogodbeni stranki drugače dogovorili. Še bolj pomembno v tem oziru pa je, da se tudi ta dodatna (pravna) podlaga⁸ nanaša na isto odpoved(no izjavo), glede ugotovitve o nezakonitosti (neučinkovitosti) katere je toženka v pravdi II Pg 927/2015 Okrožnega sodišča v Ljubljani postavila tožbeni zahtevek.

7Medtem ko pritožbeno zatrjevanje, da sodišče v gospodarskem sporu ne bo odločalo o (ne)utemeljenosti odpovedi kot o glavnem vprašanju z učinkom pravnomočnosti, ne drži, pa je za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa nebistveno njeno pojasnjevanje,⁹ da sodišče v gospodarskem sporu na podlagi zahtevka, kot ga je tožena stranka podala, ne bo moglo pravnomočno odločiti o (ne)obstoju zakupnega razmerja (češ da tožena stranka ne uveljavlja ugotovitve o tem, ali je pravno razmerje prenehalo ali ne). Če bo namreč tožena stranka z zahtevkom, da odpoved tožeče stranke ni zakonita oziroma učinkovita, uspela, bo moč na tej podlagi jasno zaključiti, da zaradi odpovedi (kot to tožeča stranka zatrjuje v tej pravdi) zakupna pogodba ni prenehala veljati (da torej obstoji) oziroma da zaradi nje ni prišlo do prenehanja zakupnega razmerja. Pritožnica nadalje izpostavlja, da je bila zakupna pogodba sklenjena do leta 2019 in da zato vprašanje njene odpovedi že v naslednjih mesecih ne bo relevantno (ter da gospodarsko sodišče do konca leta 2019 ne bo odločilo). V zvezi s tem gre poudariti, da je tožeča stranka v tem postopku svoj zahtevek utemeljevala s prenehanjem zakupnega razmerja zaradi z njene strani podane odpovedi. Prenehanje omenjenega razmerja zaradi poteka časa pa je podlaga, ki je (dosedaj) ni uveljavljala niti je (iz razloga, ker ta sploh še ni nastala) ni mogla.¹⁰

8Na drugi strani pa pritožba s preveč splošnim pojasnjevanjem (kar velja tudi za trditve o predvidenem trajanju zadeve II Pg 927/2015¹¹), katera načela mora sodišče upoštevati pri presoji, ali bo postopek prekinilo, in v katere njene (temeljne) pravice naj bi bilo z izpodbijanim sklepom poseženo, ne prepriča v to, da je bila pravna možnost (dispozicija), ki mu jo daje določba prvega odstavka 206. člena ZPP, s strani sodišča prve stopnje uporabljena nepravilno (neustrezno). Ker v konkretnem primeru ne gre za motenjski spor (pravdo), je prav tako neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo (prednostno) naravo takšnih sporov.

9Ker razlogi, na katere se pritožnica sklicuje, niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP) obravnavano pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Navedeno pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

¹ Kot je razvidno iz toženkine pripravljalne vloge z dne 3. 2. 2017 (glej prilogo B3), se zahtevek v tem delu točno glasi „Ugotovi se, da je odpoved Zakupne pogodbe št. 14160-1043/07 z dne 25. 1. 2016 nezakonita in da nima učinka nasproti toženi stranki.“
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ Glej VSRS sodbo in sklep II Ips 73/2018 z dne 5. 7. 2018 in VSL sklep II Cp 943/2018 z dne 11. 7. 2018.
⁴ Glej tudi VSL sklep II Cp 943/2018 z dne 11. 7. 2018.
⁵ Glej tožničino pripravljalno vlogo z dne 26. 11. 2018.
⁶ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Torej če ne gre pogodbeno razmerje za nedoločen čas, kar velja tudi za obravnavani primer (ko je bila med pravdnima strankama sklenjena zakupna pogodba za določen čas).
⁸ Torej sklicevanje na 333. člen OZ.
⁹ Enako velja za poudarjanje, da tožena stranka ne plačuje ne zakupnine in ne uporabnine.
¹⁰ V zvezi z omenjenim pritožbenim zatrjevanjem velja izpostaviti tudi, da lahko v skladu z drugim odstavkom 208. člena ZPP sodišče s postopkom, prekinjenim zaradi rešitve predhodnega vprašanja, nadaljuje še preden je to (na matičnem področju) rešeno, če spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec (glej V. Rijavec, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 315 - 316).
¹¹ Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na njene navedbe o nesmotrnosti in neekonomičnosti prekinitve pravdnega postopka, katerih pa konkretno ne opredeli. Če ima v mislih navedbe, ki jih podaja v pritožbi, velja ugotoviti, da je njeno navajanje o svoji nemožnosti razpolaganja s predmetnimi zemljišči vsebinsko težko umestiti v okvir upoštevanja načela ekonomičnosti (smotrnosti). Na drugi strani pa bi moralo biti poudarjanje, kako bi lahko spričo narave predlaganih dokazov sodišče v tem postopku hitreje rešilo sporno vprašanje, kot bo lahko nanj zaradi obsežnosti dokaznega postopka (kot posledice obsežnosti/kompleksnosti zadeve) odgovorilo sodišče v gospodarski zadevi II Pg 927/2015, še bolj konkretno. Glede na letnik gospodarsko-pravdne zadeve je moč tudi sicer utemeljeno pričakovati, da se moral postopek izvesti hitro (prednostno), kar lahko pravdne stranke s sredstvi pravne narave, ki so jim v tem oziru na voljo, nenazadnje tudi uveljavljajo.