VSL Sodba V Cpg 744/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo posamezne tožbene zahtevke vsake od tožnic proti toženi stranki v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora vsaka od tožnic toženi stranki povrniti njene pravdne stroške s pripadki (2. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor na pritožbo

2Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podredno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

3Bistvene pritožbene navedbe so bile: (1) Ne drži, da tožeča stranka ni ponudila konkretne razlage, da se nadomestilo za privatno in drugo lastno reproduciranje med proizvajalce fonogramov in filmske producente deli na polovico. Obstoj dogovora oziroma prakse za takšno delitev je tožeča stranka zatrjevala. V potrditev teh navedb pa je predlagala več dokazov. Odločbo Urada št. 000 z dne 28. 5. 2015 je sodišče prve stopnje prezrlo, z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič V. M.¹ in G. Š.² pa je kršilo pravila pravdnega postopka. (2) Prav tako ne drži, da tožeča stranka ni opredelila nadaljnjega delitvenega ključa med proizvajalce fonogramov. Tega je zatrjevala že v tožbi. Predložila je tudi potrdila IPF, k. o.³ o deležu posamezne tožnice v delilni masi proizvajalcev fonogramov. Do teh potrdil se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi v tem delu je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče V. M. Tudi sicer pa delež tožnic v delitvi za posamezno leto glede na zakonski monopol kolektivnega upravljanja in obstoječe dovoljenje IPF, k. o. sploh ne more biti sporen. Poleg tega tožena stranka ni konkretno zatrjevala, zakaj je delež vsake od tožnic nepravilen. Sodišče prve stopnje je pri tem prezrlo, da je bilo dokazno breme v tem delu na toženi stranki. Tožena stranka deleža vsake od tožnic tudi ni prerekala. (3) Zmotni so očitki prvostopenjskega sodišča, (3a) da se deležev tožnic ne da preizkusiti in (3b) da tožeča stranka ni naštela vseh kategorij proizvajalcev fonogramov (zakon namreč različnih kategorij proizvajalcev fonogramov sploh ne pozna). (4) Tožena stranka tudi ni prerekala, (4a) da ima IPF, k. o. še vedno veljavno dovoljenje, da za vse že objavljene fonograme (torej tudi zvočni posnetek literarnega dela) med proizvajalce fonogramov kolektivno razdeljuje nadomestilo iz naslova reproduciranja fonogramov, ki se izvrši pod pogoji 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) in (4b) da za kategorijo imetnikov pravic proizvajalcev fonogramov ne more biti podeljeno dovoljenje še katerikoli drugi kolektivni organizaciji. (5) Ker sodišče prve stopnje navedb tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni prerekala, ni sprejelo kot nesporne, je kršilo določila ZPP. To pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je prezrlo tudi, da gre pri tem za odločilna dejstva, do katerih se ni opredelilo. Zato se izpodbijanje sodbe tudi ne da preizkusiti. (6) Tožeča stranka je vztrajala, da so pravila delitve vtoževanega nadomestila enaka za vse proizvajalce fonogramov in so vezana na deleže, ki pripadajo vsakemu proizvajalcu fonogramov na podlagi podatkov iz javne priobčitve fonogramov v posameznem letu. (7) Menila je, da je stališče sodišča prve stopnje, da zahtevki tožnic nimajo temelja v neupravičeni pridobitvi, materialnopravno zmotno.

4Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnice so kot proizvajalke fonogramov na podlagi 131. člena ZASP v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZASP vsaka zase vtoževale nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP. Trdile so, da je tožena stranka zavezanka za plačilo vtoževanega zneska na podlagi 38. člena ZASP, nadomestila pa v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2015, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, ni plačevala.

7Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni ponudila konkretne razlage o delilnem razmerju med proizvajalci fonogramov in filmskimi producenti. Glede nadaljnjega delilnega razmerja znotraj proizvajalcev fonogramov pa ni pojasnila, kolikšen delež predstavljajo zvočne knjige in kolikšen delež rezervacije za neznane imetnike. Dodalo je še, da tožeča stranka delitvenega razmerja (ključa delitve) za delitev med proizvajalci fonogramov sploh ni navedla. Zato zatrjevanih deležev tožnic ni bilo mogoče preizkusiti.

I. O pravici do nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje avtorskega ali avtorskemu sorodnega dela, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (50. člen ZASP)⁴

8Privatno in drugo lastno reproduciranje že objavljenih del je prosto pod pogoji 50. člena ZASP, če je plačano nadomestilo iz 37. člena ZASP. Dolžnost plačila nadomestila za tonsko in vizualno snemanje dela predpisuje prvi odstavek 37. člena ZASP. Tako nadomestilo se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za tonsko in vizualno snemanje in pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev zvoka ali slike (drugi odstavek 37. člena ZASP). Zavezance za plačilo nadomestila določa 38. člen ZASP. Mednje med drugim uvršča proizvajalce in uvoznike naprav in nosilcev zvoka ali slike. Upravičenci do sredstev pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji iz 50. člena ZASP, pa so avtorji (prvi odstavek 37. člena ZASP), izvajalci (123. člen ZASP), proizvajalci fonogramov (131. člen ZASP) in filmski producenti (135. člen ZASP).

9ZASP načeloma predpisuje obvezno kolektivno upravljanje obravnavanih pravic in s tem tudi kolektivno zbiranje nadomestil od zavezancev s strani kolektivne organizacije (3. točka 147. člena ZASP). V prehodnih in končnih določbah pa ZASP dopušča tudi individualno uveljavljanje teh pravic in določa pogoje za to. Pravice, ki se po tem zakonu uveljavljajo samo kolektivno, se lahko uveljavljajo individualno, dokler Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) (1) ne izda dovoljenja za njihovo kolektivno uveljavljanje ali (2) dokler ni sklenjena ustrezna kolektivna avtorska pogodba (četrti odstavek 189. člena ZASP).

10Zadnje (začasno) dovoljenje, ki je bilo Zavodu IPF (sedaj IPF, k. o.), podeljeno 12. 11. 2007, je prenehalo veljati 31. 12. 2009. V obdobju od leta 2010 do leta 2015 dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravice do nadomestila za tonsko in vizualno snemanje ni bilo podeljeno nikomur, pa tudi sklenjena kolektivna pogodba ni bila. Zato lahko vsaka od tožnic za to obdobje uveljavljala tovrstne zahtevke zoper toženo stranko individualno. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, (1) da so tožnice proizvajalke fonogramov, (2) tožena stranka pa je zavezanka za plačilo nadomestila, saj sodi v skupino proizvajalcev naprav za tonsko in vizualno snemanje, proizvajalcev praznih nosilcev zvoka ali slike ter uvoznikov naprav in nosilcev.

11Če zavezanec ne plačuje nadomestila, je za znesek prihranjenega nadomestila obogaten, upravičenec pa osiromašen. Takšen zahtevek torej lahko ima temelj v pravilih o neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Zato drži, da je bila presoja sodišča prve stopnje, da zahtevki tožnic ne morejo imeti temelja v neupravičeni obogatitvi, materialnopravno zmotna. Vendar pa takšna zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ni vplivala. Tožbeni zahtevek je bil namreč zavrnjen zaradi nesklepčnosti tožbe glede višine vtoževanih terjatev.

II. O delilnem razmerju med upravičenci do nadomestila

12Delitev sredstev med upravičence do nadomestila določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (skupaj) v obsegu 30% (prvi odstavek 154. člena ZASP). Ta zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ.⁵

13Ker je zakonska ureditev delitve med proizvajalce fonogramov in filmske producente zgolj okvirna, mora biti opravljena še nadaljnja razdelitev. Najprej mora biti razdeljen tridesetodstotni delež med proizvajalce fonogramov in filmske producente. Nato pa je treba delež, ki pripade vsem proizvajalcem fonogramov, razdeliti še med vse proizvajalce fonogramov. Šele tako se določi delež posameznega proizvajalca fonogramov kot upravičenca do nadomestila. Za takšno delitev pa je treba uporabiti merila, ki ne smejo biti samovoljna. Po zakonskem napotilu mora biti nadomestilo pravično (prvi odstavek 37. člena ZASP).

14Proizvajalec fonogramov je fizična ali pravna oseba, ki prevzame pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestkov zvokov (prvi odstavek 128. člena ZASP). Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo (drugi odstavek 128. člena ZASP). Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti. Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogramov.

15Tožnice so v tožbi poleg tega, da je tridesetodstotni delež med proizvajalce fonogramov in filmske producente razdeljen na polovico, zatrjevale tudi, do kakšnih deležev bi bile upravičene v posameznem letu v delilni masi iz naslova sorodnih pravic proizvajalcev fonogramov. Te navedbe so oprle na podatke iz potrdil IPF, k. o. za vsako od tožnic in pri njih vztrajale tudi v pritožbi. Pojasnile so, na kakšen način so bili določeni posamezni deleži. Trdile so, da je IPF, k. o. pri določanju višine nadomestila iz naslova privatnega reproduciranja, izhajala iz določljivih parametrov in sicer iz podatkov o javnem priobčevanju fonogramov.

16Kot opozarjajo pritožnice, tožena stranka res ni zatrjevala, v čem konkretno naj bi bil delež tožnic, ki je izhajal iz predloženih potrdil, nepravilen. Je pa tožena stranka svojo obrambo gradila na drugih konkretnih ugovorih, zaradi katerih sodišče prve stopnje zatrjevanih deležev tožnic ni moglo upoštevati kot nespornih. Tako je med drugim trdila, (1) da nadomestilo iz 37. člena ZASP pripada skupno vsem upravičencem, (2) da so trditve o delilnem ključu izostale (delitvena razmerja sploh niso bila zatrjevana), (3) da sta ostala neznana deleža rezervacij za neznane imetnike in izdajatelje zvočnih knjig in (4) da delilno razmerje nadomestila pri javni priobčitvi ni uporabljivo za izračun višine nadomestila za privatno uporabo.

17Zgoraj povzeta obramba tožene stranke glede nepreizkusljivosti (končnih) deležev tožnic je torej bila konkretna. To pa je terjalo od tožnic, da podajo trditve in dokaze, na temelju katerih bi bilo mogoče preizkusiti, da je delilni ključ, na katerega so oprle svoje zahtevke, pravilen (pravičen), ker upošteva vse deležnike - upravičence do nadomestila.⁶ Tega niso storile. Čeprav so zatrjevale, (1) da so bili v delilni masi IPF, k. o. upoštevani tudi izdajatelji zvočnih knjig in (2) da IPF, k. o. skrbi tudi za neznane imenike pravic, niso pojasnile, kolikšen delež znotraj kategorije vseh proizvajalcev fonogramov, odpade na ti dve kategoriji. Zato je tožba po višini ostala nesklepčna.

18Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno presodilo, da sklicevanje tožnic na potrdila IPF, k. o. in na razpredelnico, na katero tožnice ponovno opozarjajo v pritožbi, neutemeljeno. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da so tudi sicer podatki kolektivne organizacije predmet preizkusa v pravdnem postopku, saj ne predstavljajo rešenega predhodnega vprašanja (13. člena ZPP). Zato pritožnice ne morejo uspeti s pritožbenim vztrajanjem, da delež posamezne tožnice glede na zakonski monopol kolektivnega upravljanja IPF k. o., ne more biti sporen. Sicer pa tožnice tudi niso navedle konkretnih pravil razdeljevanja nadomestila te organizacije, pač pa so zatrjevale le delež, ki naj bi odpadel na vsako od njih.

19Tožnice ne morejo uspeti niti s pritožbenim vztrajanjem, da so pravila delitve vtoževanega nadomestila enaka za vse proizvajalce fonogramov in so vezana na deleže, ki pripadajo vsakemu proizvajalcu fonogramov na podlagi podatkov iz javne priobčitve fonogramov v posameznem letu. Po presoji pritožbenega sodišča delilno razmerje nadomestil pri javni priobčitvi (130. člen ZASP) ni uporabljivo za izračun višine nadomestila za privatno reprodukcijo (131. člen ZASP). Deleža posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo IPF, k. o. pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve iz naslednjih razlogov. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali. Med fonograme se uvršča na primer tudi recitacije del klasične književnosti, nastope komikov in humoristov, javne politične govore, fonograme, namenjene za samopomoč ali osebno izpopolnjevanje in fonograme s posnetki drugih zvokov.⁷ Za nekatere fonograme je tako očitno, da primarno niso namenjeni javnemu predvajanju, čeprav se lahko zgodi tudi to. Zato utemeljitev tožbenega zahtevka z deležem javno predvajanih fonogramov ni pravilna.

20Vendar to ni edini razlog, zaradi katerega so nepravilni s strani tožeče stranke predlagani deleži. Zakon o medijih (ZMed) v 86. členu namreč določa najmanjši delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Določba je nastala zato, da se doseže vsaj zakonsko določen delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Delež je predpisan le za predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah. Na vseh drugih področjih takšnega deleža ni. Tako se lahko na primer glasbeni fonogrami prodajajo in reproducirajo povsem prosto (50. člen ZASP). Predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah torej ne odraža niti tega, kakšna je priljubljenost glasbenih fonogramov v resnici, niti posredno, kakšna je njihova proizvodnja. Ta se bo pač ravnala po priljubljenosti fonogramov na vseh področjih, in ne le na področju javnega predvajanja.⁸

21Na podlagi obrazloženega se izkaže, da so merila, na podlagi katerih so tožnice oblikovale svoje tožbene zahtevke, nepravilna oziroma pomanjkljiva. Zato jih ni mogoče preveriti. Tožbeni zahtevek je že iz tega razloga neutemeljen.

III. Sklepno

22Glede na zgornje razloge pritožnice z nobeno od preostalih pritožbenih navedb navedb ne morejo uspeti. Zato se pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 360. člena ZPP do njih ne opredeljuje.

23Pritožba torej ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

24Tožnice so se na pravdne stroške pritožile le posledično. Ker pa s pritožbo niso uspele, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

25Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroške postopka z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka v pretežnem delu le vztrajala pri svojih navedbah pred sodiščem prve stopnje, v preostalem delu pa odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato tudi tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

¹ Direktor kolektivne organizacije IPF, k. o., ki zastopa pravice proizvajalec fonogramov.
² Direktorja kolektivne organizacije AIPA, k. o., ki zastopa pravice filmskih producentov.
³ V obdobju, na katerega se nanaša vtoževani zahtevek, je imela ta kolektivna organizacija označbo najprej Zavod IPF in nato IPF. V obrazložitvi te sodbe pritožbeno sodišče uporablja današnjo označbo, to je IPF, k. o.
⁴ Vse vtoževane terjatve se nanašajo na obdobje pred uveljavitvijo Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). Zato pravno podlago v tej zadevi predstavljajo določila ZASP.
⁵ Prim. VSL Sodba V Cpg 452/2018 z dne 14. 9. 2018 in VSL Sodba V Cpg 802/2018 z dne 13. 12. 2018.
⁶ Pritožnice torej zmotno menijo, da je bilo dokazno breme v tej zvezi na toženi stranki.
⁷ Glej A. Zupančič v M. Trampuž, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 309 – 310.
⁸ Prim. VSL Sodba V Cpg 452/2018 z dne 14. 9. 2018.