VSRS Sodba in sklep II Ips 326/2007

Revizija zoper pravnomočno sodbo v delu, s katerim šesti, sedmi in osmi tožnik izpodbijajo posamične zavrnilne dele (v drugem odstavku 6., 7., in 8., točke izreka prvostopenjske sodbe) v višini 3.127,09 EUR, se zavrže.

Sicer se reviziji delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se pravnomočna odločitev poslej glasi:

„1. Tožena stranka … je dolžna plačati prvi tožeči stranki P. P. znesek 7.809,93 EUR, z zakonitimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar se zahteva več ali drugače se zavrne.

2. Tožena stranka ... je dolžna plačati drugi tožeči stranki P. J. znesek 7.809,93 EUR, z zakonitimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar se zahteva več ali drugače se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tretji tožeči stranki P. R. znesek 7.809,93 EUR, z zakonitimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar se zahteva več ali drugače se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna plačati četrti tožeči stranki P. M. znesek 7.809,93 EUR, z zakonitimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar se zahteva več ali drugače se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna plačati peti tožeči stranki P. J. znesek 7.809,93 EUR, z zakonitimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar se zahteva več ali drugače se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti prvim petim tožečim strankam stroške pravdnega postopa v višini 6.142,36 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 1.286,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem delu se revizija prvih petih tožnikov zavrne.

Tožena stranka je dolžna prvim petim tožečim strankam povrniti stroške revizijskega postopka v višini 543,92 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe dalje.

1Tožniki so od tožene stranke zahtevali odškodnino iz naslova neupravičene obsodbe pokojnega F. P. Sodišče prve stopnje je prvim petim tožnikom (otrokom pokojnega) prisodilo vsakemu odškodnino v višini 922.339,036 SIT, preostalim tožnikom (vnukom pokojnega) pa vsakemu 307.446,345 SIT odškodnine, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil procesnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 212. in 213. člena ZPP in bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Sodišče druge stopnje pa bi moralo takšne pritožbene očitke upoštevati. Prav tako sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, saj razlika med obdobjema, ki ju sodišči neutemeljeno ločujeta, sploh ni dokazana in je dejansko tudi ni. Sodišče druge stopnje je absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zagrešilo tudi s tem, ko je obravnavalo le del tožbenega zahtevka, ki je bil predmet sodbe sodišča prve stopnje. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da o stvari in pravdnih stroških odloči samo.

4Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede zavrženja revizije:

5V tej pravdi so tožniki navadni sosporniki. Ker posamičen pravnomočno zavrnjen del zoper vsakega od zadnjih treh tožnikov ne presega revizijskega praga, je bilo treba glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP revizijo šestega, sedmega in osmega tožnika v delu, s katerim izpodbijajo pravnomočno odločitev glede posamične zavrnitve denarnega zneska v višini 3.127,09 EUR zavreči (377. člen ZPP).

Glede revizije v dovoljenem delu:

6S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 3. 1946 Ko 177/46 je bil sedaj že pokojni oče prvih petih tožnikov in stari oče ostalih treh tožnikov F. P. obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo, kasneje pa mu je bila ta kazen z Odlokom predsedstva ljudske skupščine FLRJ z dne 22. 8. 1946 nadomeščena s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom v trajanju 20 let, kazen izgube državljanskih in političnih pravic pa je bila določena na pet let. V kazen je bil obsojencu vračunan tudi pripor od 27. 8. 1945 dalje, pogojno pa je bil izpuščen 28. 6. 1957, tako da je prestajal kazen 11 let in 10 mesecev. Vrhovno sodišče RS je dne 22. 12. 1998 z odločbo I Ips 169/95 sodbo obsojenemu glede določenih dejanj razveljavilo in odločbo o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu izrečeno kazen odvzema prostosti s prislinim delom znižalo na 6 let. Tožniki so v tožbi z dne 18. 12. 2001 zahtevali odškodnino za neupravičeno prestajanje kazni za obdobje nad 6 let, to je za 70 mesecev.

7Na podlagi druge točke prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku ima pravico do povrnitve škode tisti, ki je prestajal prostostno kazen, v zvezi z izrednim pravnim sredstvom pa mu je bila izrečena krajša prostostna kazen, kot jo je že prestal.

816. 9. 2003 je tožeča stranka spremenila tožbo tako, da je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 3. 2003 Ks 1541/2001 (ki je postala pravnomočna 25. 4. 2003), s katero je bilo zahtevi za revizijo ugodeno in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 3.1 946 Ko 177/46 spremenjena tako, da je bil F. P. oproščen obtožbe za preostali dve kaznivi dejanji, zahtevala izplačilo odškodnine za celotno obdobje 11 let in 10 mesecev, ko je obsojeni neupravičeno prestajal prostostno kazen. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek iz dotakratnih 11,200.000 SIT razširila na 22,150.000 SIT in sicer je prvih pet tožnikov zahtevalo po 1/6 (vsak 3,691.666 SIT), preostali trije tožniki pa po 1/18 celotnega zahtevka (vsak 1,230.555 SIT). Tožena stranka spremembi tožbe ni nasprotovala, le višini postavljenega zahtevka.

9Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 3. 6. 2004 izhaja, da tožeča stranka za dve obdobji (od 1946-51 in od 1951-57) ne postavlja dveh različnih zahtevkov, ampak za celotno obdobje uveljavlja odškodnino v višini 13,488.775 SIT (po izračunih izvedenca dr. A. U.). Tožeča stranka je tako ponovno spremenila tožbeni zahtevek in v korist prvih petih tožnikov zahtevala odškodnino v višini 2,228.129 SIT na osebo, za preostale tri tožnike pa v višini 749.396 SIT na osebo. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe s sklepom z dne 23. 1. 2006 dovolilo.

10Tožnik je predlagal dokazovanje višine škode s postavitvijo izvedenca na začetku pravdnega postopka, ko je vtoževal odškodnino za obdobje 70 mesecev. Kasnejša razširitev tožbe na daljše obdobje je implicirala spremembo vtoževanega obdobja, za katerega naj izvedenec izračuna višino odškodnine. Takšne spremembe dokazne teme pa tožnik ni bil dolžan predlagati, kot to zmotno zaključujeta sodišči druge in prve stopnje. O izvedbi dokaza z izvedencem odloči sodišče z dokaznim sklepom in v njem navede dokazno temo in strokovno področje, s katerega bo postavilo izvedenca (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sklep o postavitvi izvedenca pa je praviloma izvedbeni sklep dokaznega sklepa, kar pomeni, da se z njim konkretizira izvajanje dokaza. Takšnega sklepa tudi ni mogoče izpodbijati s pritožbo (255. člen ZPP). Iz določbe 252. člena ZPP jasno izhaja, da je sodišče tisti procesni subjekt, ki izvedencu označi predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja.

11Pritrditi je reviziji, da sodišče ni imelo razloga, da obdobja, ki ga je pokojni preživel kot neupravičeno obsojen, ni obravnavalo enotno. Izvedenec je izračunal fond ur, ki bi jih pokojni opravil v letu dni ter urno postavko, prvi tožnik zaslišan kot stranka je izpovedal o pravnorelevantnih okoliščinah (stanje na kmetiji), kar pomeni, da je sodišče ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine za določitev odškodnine. Drugačno stanje na kmetiji v obdobju od leta 1945-51 (manj glav živine, mlajši otroci) pa govori le v prid revidentom, da bi pokojni – če ne bi bil v zaporu - na kmetiji delal kvečjemu več in ne manj. Ker sta sodišči zmotno uporabili določbe 212. in 215. člena ZPP in ker revidenti ne oporekajo parametrom za izračun odškodnine, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz druge točke izreka. Ker je tožeča stranka uveljavljala odškodnino v višini kot to izhaja iz tožbenega zahtevka, postavljenega na obravnavi dne 3.6.2004, je Vrhovno sodišče glede na zgoraj povedano tožbenemu zahtevku ugodilo le delno (3. točka izreka te odločbe).

12Sprememba pravnomočne odločitve je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških. Izrek o pravdnih stroški, ki temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, je revizijsko sodišče spremenilo, saj zvišanje odškodnine vpliva na uspeh prvih petih tožnikov v pravdi (84%) in odmero stroškov postopka. Tožena stranka mora prvim petim tožnikom povrniti tudi del stroškov pritožbenega ter del stroškov revizijskega postopka. Eni in drugi so odmerjeni od zneska, s katerim so tožniki uspeli s pritožbo in z revizijo (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer prvi znašajo 1.286,00 EUR, drugi pa 543,92 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo in priloženimi stroškovniki na l. št.117, 127, 147, 162 in 180.