VSL Sodba II Cp 2472/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi:

»I. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati iz naslova nepremoženjske škode, utrpljene v prometni nezgodi 10. 10. 2012, še znesek 19.472,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2015 do plačila.

II. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati iz naslova premoženjske škode zaradi tuje pomoči in nege še znesek 4.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2015 do plačila.

III. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati iz naslova premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje 1. 2. 2014 do 31. 12. 2014 znesek 976,8 EUR, in sicer tako, da od tega zneska obračuna in plača davke, tožeči stranki pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2015 do plačila.

IV. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačevati mesečno rento v višini 88,80 EUR bruto od 1. 5. 2016 do dneva, ko bo tožeča stranka izpolnila pogoje za pridobitev starostne pokojnine, in sicer tako, da od omenjenega zneska obračuna in plača davke, tožeči stranki pa izplača neto zneske; pri tem je dolžna do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne zneske plačati v 15-ih dneh od dneva pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospele mesečne rentne zneske pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec in jih nakazovati na osebni račun tožeče stranke.

V. V presežku, kolikor zahteva tožeča stranka več ali drugače, se tožbeni zahtevek zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 2.447,7 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.«

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 7. 2018:

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči iz naslova nepremoženjske škode, utrpljene v prometni nezgodi 10. 10. 2012 plačati še znesek 19.672,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2015 do plačila (I. izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati iz naslova premoženjske škode zaradi tuje pomoči in nege še znesek 4.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2015 do plačila (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati iz naslova premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje 1. 2. 2014 do 1. 5. 2015 znesek 1.332,00 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 do plačila (III. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačevati mesečno rento v višini 88,80 EUR bruto od 1. 5. 2015 do dneva, ko bo tožeča stranka izpolnila pogoje za pridobitev starostne pokojnine, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne zneske dolžna plačati v 15 dneh od dneva pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospele mesečne rentne zneske pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec in jih nakazovati na osebni račun tožnika (IV. točka izreka),

- v presežku, kolikor zahteva tožeča stranka več ali drugače (za plačilo nepremoženjske škode, premoženjske škode, rente in v obrestnem delu za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter pravdne stroške), je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti stroške postopka v višini 5.188,67 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2Zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Glede nepremoženjske škode poudarja, da je sodišče tožniku prisodilo še dodatnih 19.672,00 EUR odškodnine, kar skupaj z že plačano odškodnino predstavlja 50.872,00 EUR in presega 47 povprečnih neto plač. To naj bi bilo močno pretirano glede na obseg nastale škode in odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, ter ne odraža ustreznega razmerja do hujših in do lažjih odškodninskih primerov. Tako visoka odškodnina je bila v zadevi VS001324 (II Ips 637/2003) prisojena v bistveno hujši odškodninski zadevi, kot je konkretni primer. V zadevi VS001908 pa je bilo oškodovancu staremu šestindvajset let prisojenih 40 plač za hujšo telesno poškodbo, kot je obravnavana. Glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter utrpelih nevšečnosti se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje dr. S., ki mu je dalo deloma napačen pomen. Pritožba navaja, kaj naj bi izvedenec na 5. strani svojega mnenja z dne 30. 10. 2016 pojasnil glede bolečin. Ta opredelitev bolečin bolj jasno kaže na vsebino in jakost bolečin ter je pomembna, ker izvedenci uporabljajo različne lestvice jakosti bolečin, česar pa sodišče ni upoštevalo. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kakšne bolečine naj bi tožnik trpel. Sodišče je v okviru nevšečnosti med zdravljenjem napačno upoštevalo hipotetične možnosti stranskih posledic, ki pa se pri tožniku niso izrazile in tudi ni izkazane, da se kdaj bodo (npr. možnost stranskih učinkov analgetikov, možna nelagodnost ob ponovni uporabi antibiotikov, možnost nastanka karcinoma in vpliva na spolne celice kot posledice RTG in CT slikanj). Tožnik je dokončno brez bergel shodil po dobrih šestih mesecih (konec aprila 2013). Sodišče je glede na takšno dejansko stanje odškodnino odmerilo občutno previsoko in to po višini nepojasnjeno. Pri tem telesnih bolečin, ki jih tožnik še vedno občasno doživlja, sploh ni upoštevalo v tej obliki škode, ampak v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (61. točka obrazložitve). Sklicevalo se je na sodbo II Ips 281/2014, ki pa se nanaša na bistveno hujši primer. Podobno naj bi veljalo za sodbo II Ips 10/2014. V hujši zadevi VS001324 je bilo tožniku iz tega naslova prisojenih 14,8 plač. Mnogo previsoko je sodišče odmerilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem je omejitve, ki se v fiziološkem smislu pojavljajo pri tožniku, ugotovilo delno mimo trditvene podlage. Tožnik ni zatrjeval ukvarjanja s tekom, boksom, jiu-jitsum, prav tako ni trdil, da bi v celoti opustil prostočasne aktivnosti. Tudi izvedenec tega ne trdi, ampak da tožnik ne more dalj časa teči, kolesariti ... Tožnik naj bi bil omejen zlasti pri prostočasnih aktivnostih in težjem fizičnem delu. Iz tega razloga naj bi bila prisojena odškodnina previsoka, judikat na katerega se sodišče sklicuje II Cp 1775/2014 pa ni uporabljiv. Pritožba se sklicuje na zadevi VS002091 in VS002004. Prav tako je previsoko odmerjena odškodnina iz naslova skaženosti. Izvedenec je skaženost navezoval predvsem na šepanje, česar pa tožnik ni zatrjeval kot razlog duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zato izvedensko delo v tem delu ni merodajno in sodišče šepanja tudi ne bi smelo upoštevati v okviru škode iz naslova skaženosti. Sodišče je ob zaslišanju tožnika ugotovilo, da je pod kolenom bledo rožnata brazgotina, ki je vidna z razdalje dveh metrov. Teh ugotovitev ni povzelo v sodbo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. Tudi sicer individualne okoliščine tožnika, ki jih je sodišče upoštevalo, niso pravilne in tudi ne zatrjevane s strani tožnika. To velja za trditev, da je tožnik samski in brez otrok. V času škodnega dogodka in po njem je namreč slednji imel partnerko, kar izhaja tudi iz njegovih navedb in izpovedbe. Glede odškodnine iz naslova tuje pomoči pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi skupen znesek znašal 3.050,00 EUR in ne 5.400,00 EUR, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče je v 90. točki obrazložitve mimo ugotovitev izvedenca za celotno vtoževano obdobje devetih mesecev tožniku prisodilo odškodnino za štiri ure pomoči dnevno. Svoj zaključek je utemeljilo na okoliščini, da naj bi izvedenec ne upošteval pomoči pri vožnji na fizioterapije, kar pa ne drži. Izvedenec je zajel vso potrebno pomoč, ki jo je tožnik potreboval, kar je deloma posebej eksplicitno navedel, deloma pa v splošnem pojmu - pomoč pri težjih in dolgotrajnih domačih opravilih. Ob tem pa se sodišče ni opredelilo do trditve tožene stranke, da je v času prevozov tožnikova partnerka prejemala denarno nadomestilo za odsotnost, zaradi česar je bila ta škoda tako v časovnem kot finančnem smislu že poravnana z nadomestili ZZZS iz naslova upravičene odsotnosti iz dela (pritožba očita kršitev načela kontradiktornosti). Močno pretirano je odmerilo tudi postavko 5,00 EUR na uro. Dejstvo, da gre za hujšo poškodbo, ne pomeni, da gre za zahtevnejša opravila. Ko se sodišče sklicuje na malo delo, spregleda, da je Zakon o malem delu predvidel bruto urno postavko 4,00 EUR. Glede izgubljenega zaslužka in rente sodišče v 101. in 102. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik upravičen do odškodnine za izgubljeni zaslužek v neto znesku, torej za znesek zmanjšan za akontacijo dohodnine, kar v danem primeru pomeni neto znesek 66,60 EUR, vendar pa nato v izreku III. in IV. točke tožniku prisodi celoten bruto znesek. Izrek in obrazložitev sta zato med seboj v nasprotju. V izreku bi moralo izrecno določiti, da je dolžna tožena stranka od bruto zneska 88,80 EUR v korist tožnika odvesti javne dajatve oziroma dohodnino, razliko, to je neto znesek pa plačati tožniku. Sodišče je o škodi iz naslova izgubljenega zaslužka odločilo deloma kot o navadni škodi za obdobje od 1. 2. 2014 do 1. 5. 2015 in kot renti za čas od 1. 5. 2015 dalje. Z vidika trenutka sojenja je celotna škoda zapadla do zaključka glavne obravnave dne 13. 7. 2018 navadna škoda. Škoda iz naslova izgubljenega zaslužka za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 4. 2016 ni izkazana in je drugačna sodna odločitev dejansko napačna, razlogi pa nepreizkusljivi. Tožnik za to obdobje ni predložil nobenih dokazil o prejemkih oziroma zaslužkih, ki jih je v tem obdobju dosegel. Na to je tožena stranka tekom postopka večkrat opozorila. Tudi izvedenec dohodkov tega obdobja ni mogel upoštevati pri izračunu rente. Kljub temu se sodišče do tega ugovora tožene stranke v sodbi ni opredelilo. Nepojasnjeno in posplošeno je izračun mesečne rente upoštevalo za celotno vtoževano obdobje. Izvedensko mnenje ekonomske stroke glede tega obdobja ne predstavlja dokaza, saj tudi izvedenec z dohodki tožnika iz tega obdobja ni bil seznanjen. Ni podlage, da se o višini dohodkov za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 4. 2016 sklepa na podlagi predvidevanj, saj gre za že nastala dejstva, ki so tožniku znana in v celoti v njegovi zaznavni sferi. Glede obrestnega zahtevka pritožba poudarja, da tožeča stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena niti ni zatrjevala niti dokazovala katero škodo, v kakšni višini in kdaj naj bi jo pred vložitvijo tožbe zahtevala od tožene stranke. Tožeča stranka je v tožbi le glede nepremoženjske škode dokazno nepodprto zatrjevala, da je uveljavljala od korespondenčnega partnerja drugo tožene stranke, kar pa na položaj in zamudo tožene stranke ne vpliva. Na kateri dejanski in pravni podlagi je sodišče odločilo, da je tožena stranka od izgubljenega zaslužka dolžna zamudne obresti plačati od 1. 5. 2015, sodba nima razlogov. Sodišče je zmotno uporabilo določilo 27. člena ZOSP, ki ga napačno razlaga. Napačna odločitev o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških. Tudi sicer je sodišče napačno presodilo uspeh strank. Spregledalo je, da je tožena stranka takoj po prejemu tožbe poravnala nesporne zneske odškodnine v skupnem znesku 26.750,00 EUR in je bil na podlagi delnega umika tožbe s sklepom z dne 12. 1. 2016 v tem delu postopek ustavljen. Preostala vrednost spora je tako znašala še 35.250,00 EUR in mesečna renta v znesku 175,00 EUR. Prav tako je bila akontacija odškodnine v znesku 8.000,00 EUR plačana že pred pričetkom sodnega postopka in je sodišče to napačno upoštevalo v okviru pravdnega uspeha tožeče stranke. Glede izgubljenega zaslužka in rente, glede katerega je tekel pretežni del dokaznega postopka, je bil uspeh tožeče stranke 50 %, v preostalem pa 72 %.

3Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Z izjemo odškodnine prisojene iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti (kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik. Na tej podlagi je prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ¹), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Skupaj ocenjena škoda iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 49.000,00 EUR² (ki je zaradi znižanja odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v tem pritožbenem postopku nekoliko nižja) tudi po mnenju tega sodišča ustrezno odraža celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode. Pritožba primernost ocenjene škode oziroma zanjo prisojene odškodnine izpodbija s sklicevanjem na primera, ki ju je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v zadevah II Ips 637/2003 in II Ips 789/2007 (VS001908), a v to ne prepriča. V zvezi z drugo omenjeno zadevo tožena stranka poudarja, da naj bi bila manjša odškodnina oškodovancu (staremu 26 let) prisojena za hujšo telesno poškodbo od obravnavane, česar pa ustrezno ne konkretizira. Podobno glede primera obravnavanega v odločbi II Ips 637/2003 zgolj povsem splošno zatrjuje, da naj bi šlo za bistveno hujšo odškodninsko zadevo. Za presojo trditev o neustreznosti (s strani sodišča prve stopnje) prisojene odškodnine je poleg (ne)primerljivosti utrpljenih poškodb³ enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda oziroma njen obseg (intenzivnost) je bil v posameznih judikatnih primerih (na katere se pritožba sklicuje) ugotovljen. Tudi v tem oziru (torej glede (ne)primerljivosti oblik in intenzivnosti posameznih oblik nepremoženjske škode ugotovljenih v obravnavanem in v postopkih, na katere se judikati, ki jih omenja, nanašajo, pa pritožba potrebnih konkretnih trditev ne poda.⁴

6Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje mnenju v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke S. glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter utrpljenih nevšečnosti deloma dalo napačen pomen. Omenjeni izvedenec je na 5. strani svojega mnenja z dne 30. 10. 2016 (kot to navaja pritožba) v zvezi s telesnimi bolečinami, ki jih je tožnik utrpel, navedel (opredelil), kakšna je vsebina bolečine posamezne intenzitete.⁵ Pritožbeno navajanje, da takšna izvedenčeva opredelitev bolj jasno kaže na vsebino in jakost bolečin ter da je pomembna, ker izvedenci uporabljajo različne lestvice jakosti bolečin, česar naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, je, kar se tiče samega očitka, nekonkretizirano (nejasno), zaradi česar mi ni moč slediti. Prav tako pritožba v primernost odškodnine iz omenjenega naslova pomisleka ne poraja zgolj s pojasnjevanjem, kakšne bolečine naj bi tožnik trpel (oziroma katerih ne).⁶ Glede okoliščine, da je bil tožnik vsaj 22x na RTG slikanju in 3x na CT preiskavi, je izvedenec poudaril, da je takšno sevanje organizmu škodljivo, in hkrati opozoril na morebiten razvoj karcinoma ter vpliv na spolne celice. Pritožba sodišču prve stopnje⁷ očita, da teh ugotovitev izvedenca v okviru nevšečnosti med zdravljenjem⁸ ne bi smelo upoštevati, češ da naj bi bile posledice zgolj hipotetične, da se do sedaj pri tožniku niso pokazale in da ni izkazano, da se kdaj bodo. Temu pritožbenemu navajanju ni moč pritrditi. Za upoštevanje omenjenih okoliščin v okviru nevšečnosti ni potrebno, da bi škoda že nastala,⁹ ampak zadostuje (s strani izvedenca potrjena) možnost nastanka bodoče (dodatne) škode na zdravju oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v 61. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo tudi telesne bolečine, ki jih tožnik občasno čuti tudi sedaj in jih bo v bodoče. Zato pritožbeni očitek, da je to storilo v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne drži. V okviru zadnje omenjene škodne postavke je upoštevalo duševne bolečine, ki jih slednji čuti v posledici fizičnih omejitev (glej predvsem 68. in 69. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

7Neutemeljeno (pa tudi sicer presplošno) je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (29.000,00 EUR) odmerilo previsoko,¹⁰ prav tako, da je omejitve v fiziološkem smislu ugotovilo delno mimo trditvene podlage. Ker je tožnik na 5. strani tožbe (med drugim) izrecno navedel, da je pred nesrečo veliko tekel¹¹ in treniral borilne veščine ter (tudi) da je omenjeno moral opustiti, pritožbeno navajanje, da tega ni storil,¹² ne drži. Poleg tega je sodišče prve stopnje v 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kje je v zvezi s tem podalo lastne zaključke, (kot bistveno) izpostavilo njegovo omejenost v gibanju (in v delovni zmožnosti).¹³

8V zvezi z odškodnino prisojeno iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje upoštevalo tako brazgotine, ki jih ima tožnik na desnem stegnu in kolenu, kot tudi s strani izvedenca izpostavljeno lažje šepanje (glej predvsem 75. ter 77. - 79. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede tožnikovega šepanja pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da slednji te okoliščine kot razloga za obstoj svojih duševnih bolečin zaradi skaženosti niti ni zatrjeval. Ker zato omenjenega¹⁴ pri ugotavljanju obsega škode iz omenjenega naslova in prisoji odškodnine zanjo ne bi smelo upoštevati niti sodišče prve stopnje, je bilo potrebno v tem oziru pritožbi ugoditi in (prisojeno) odškodnino znižati za 200,00 EUR, in sicer iz 1.000,00 EUR na 800,00 EUR (in posledično v prvi I. točki izreka izpodbijane sodbe znesek 19.672,00 EUR znižati na znesek 19.472,00 EUR). Omenjeni znesek (800,00 EUR) po mnenju tega sodišča predstavlja primerno odškodnino za ostalo škodo, ki jo je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo (to so duševne bolečine, ki jih tožnik trpi zaradi brazgotin). Tožena stranka navaja, da naj bi bilo v izpodbijani sodbi iz razloga, ker sodišče prve stopnje v njej ni povzelo svojih ugotovitev, do katerih je prišlo ob zaslišanju tožnika (in naj bi izhajale iz prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 15. 6. 2016), dejansko stanje nepopolno (napačno) ugotovljeno, a tega ne uspe ustrezno obrazložiti.¹⁵ Pritožba oporeka tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožnik samski, in sicer z navajanjem, da naj bi v času škodnega dogodka in po njem imel partnerko. Vendar pa osporavana ugotovitev za presojo pravilnosti zaključkov sodišče prve stopnje oziroma iz tega naslova prisojene odškodnine ni ključna. Pomembna je predvsem sama po sebi (v istem okviru/povedi) podana ugotovitev sodišča prve stopnje (glej 77. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da so za tožnika brazgotine neprijetne, ker pri drugih osebah vzbujajo radovednost in neprijeten občutek.

9Sodišče prve stopnje je v 89. točki obrazložitve izpodbijane sodbe konkretizirano in prepričljivo pojasnilo,¹⁶ zakaj ni sledilo oceni izvedenca o urah tuje (nege in) pomoči, ki jo je tožnik potreboval v obdobju devetih mesecev, za katero je odškodnino iz tega naslova uveljavljal. To je utemeljilo z okoliščino, da izvedenec ni upošteval pomoči, ki je bila tožniku nudena v obliki voženj na fizioterapije (kot je to zatrjeval in je po (neizpodbitih) ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi izkazana). Pritožba temu oporeka z navajanjem, daj bi izvedenec omenjeno okoliščino sam upošteval, saj naj bi to deloma eksplicitno navedel, deloma pa v splošnem pojmu - pomoč pri težjih in dolgotrajnih domačih opravilih. Kje naj bi to eksplicitno navedel, ni (po)jasn(jen)o, na drugi strani pa na podlagi dikcije, ki jo izpostavlja pritožba, takšnega zaključka prav gotovo ni moč narediti. Tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo do njenih trditev, da naj bi tožnikova partnerka v času prevozov prejemala denarno nadomestilo za odsotnost in naj bi bila ta škoda tako v časovnem kot finančnem smislu že poravnana z nadomestili ZZZS iz naslova upravičene odsotnosti iz dela. Še bolj kot je splošno omenjeno pritožbeno navajanje, to velja za trditve, ki jih je tožena stranka v zvezi s tem podala v postopku na prvi stopnji. V odgovoru na tožbo je bila podana zgolj trditev, da je tožnikova partnerka v času prevozov za odsotnost z dela prejemala denarnega nadomestila, ne da bi bilo kakorkoli pojasnjeno, kdo in na kakšni podlagi naj bi ji to izplačeval, niti v kakšni višini in v katerem obdobju. Takšno zatrjevanje je očitno presplošno in kot tako ne more biti upoštevno. Neprepričljivo je tudi navajanje, da naj bila s strani sodišča prve stopnje (pri določitvi odškodnine) uporabljena postavka 5,00 EUR na uro previsoka. Sodišče prve stopnje je v 91. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso ustrezna postavka za primerljivo tujo pomoč¹⁷ znaša 4,00 – 6,00 EUR/uro.¹⁸ Tožena stranka presplošno¹⁹ (pa tudi sicer brezpredmetno²⁰) oporeka, da obstoj hujše poškodbe ne pomeni, da gre za zahtevnejša opravila (in da to ne izhaja niti iz izvedenčevih ugotovitev). Ob tem, da sama ugotavlja, da Zakon o malem delu nikoli ni bil uveljavljen, pa je nerelevantno tudi pritožbeno omenjanje v njem predvidene bruto urne postavke.

10Pritožba sicer pravilno poudarja, da je potrebno o škodi, ki zapade do konca glavne obravnave odločiti kot o navadni škodi. Vendar pa zgolj zaradi okoliščine, ker je sodišče v okviru IV. točke izreka izpodbijane sodbe odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku mesečno rento plačevati od 1. 5. 2015 dalje, njen položaj ni v ničemer slabši (tega niti ne zatrjuje). Tudi sicer je v omenjeni točki izreka izrecno izpostavljeno, da je dolžna tožena stranka do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne zneske plačati v 15-ih dneh od dneva pravnomočnosti. Je pa bilo potrebno slediti ostalim pritožbenim očitkom v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izgubljeni zaslužek in rento (III. in IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Pritožba namreč pravilno ugotavlja, da tožnik škode iz naslova izgubljenega zaslužka za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 4. 2016 ni izkazal, oziroma da za to obdobje (na kar je sama tekom postopka večkrat opozorila²¹) ni predložil nobenih dokazil o prejemkih (zaslužkih), ki jih je v tem obdobju dobil. Ker z dohodki tožnika za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 4. 2016 ni bil seznanjen (ni razpolagal) niti v postopku angažirani izvedenec ekonomske stroke H.,²² ni moč slediti niti njegovi oceni o škodi za omenjeno obdobje. Pritožba namreč utemeljeno poudarja, da ni podlage, da bi se o višini dohodkov za to obdobje zgolj sklepalo (predvidevalo), saj gre za že nastala dejstva, ki so bila tožniku znana in v celoti v njegovi sferi. Za omenjeno obdobje zato tožniku odškodnina (renta) ne gre, zaradi česar je bilo potrebno odločitev v III. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe ustrezno spremeniti.

11Pravilno pritožba nadalje poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru svoje sodbe v točkah III in IV izreka izrecno navesti, da je dolžna tožena stranka od prisojenih zneskov najprej obračunati in izplačati akontacijo dohodnine neposredno FURS, šele nato pa razliko plačati tožniku (ki je upravičen le do neto zneska). Kot je to v svoji odločbi II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016 pojasnilo Vrhovno sodišče RS, mora obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni dohodek in plačilo v korist javnih prihodkov v skladu z določbami ZDoh-2²³ opraviti izplačevalec obdavčljivega dohodka (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), pri čemer je tožnik (oškodovanec) upravičen do odškodnine (za izgubljeni dohodek) v neto znesku.²⁴ Sodišče prve stopnje je vse to (pravilno) pojasnilo v 101. in 102. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, a tega v sami odločitvi (izreku) ni upoštevalo. Zato je bilo potrebno odločitev v točkah III in IV izreka izpodbijane odločbe spremeniti tudi v omenjenem oziru.

12Sodišče prve stopnje je nastanek toženkine zamude s plačilom prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo oziroma za premoženjsko škodo zaradi tuje nege in pomoči štelo od dne 17. 4. 2015 (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe), ko naj bi tožena stranka s poravnalno ponudbo njen zahtevek zavrnilo. Tožena stranka v zvezi s tem v pritožbi utemeljeno izpostavlja (sklicujoč se tudi na tožbene trditve), da naj bi tožnik odškodnino za nepremoženjsko škodo uveljavljal pri korespondenčnem partnerju²⁵ drugo tožene stranke (tuje zavarovalnice), zoper katerega je bila tožba umaknjena, kar na vprašanje, kdaj naj bi z izplačilom sama prišla v zamudo, ne vpliva.²⁶ Prav tako upravičeno navaja, da glede nastanka zamude pri povrnitvi preostale premoženjske škode (zaradi izgubljenega zaslužka) tožnik ustreznih trditev ni podal, niti sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je odločilo (glej III. točko izreka izpodbijane odločbe), da tožena stranka v tem delu zakonske zamudne obresti dolguje od 1. 5. 2015. Upoštevaje vse navedeno je zato potrebno nastanek zamude glede vse prisojene odškodnine presojati v skladu z drugim odstavkom 299. OZ, kar pomeni, da je zamuda tožene stranke nastopila z datumom vložitve predmetne tožbe (21. 5. 2015).

13V skladu z ugotovitvami v predhodnih točkah obrazložitve te sodbe je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in odločitev v točkah I – IV izreka izpodbijane odločbe temu ustrezno spremeniti (358. člen ZPP²⁷). Že ta sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (VI. točka izreka). V tem oziru pa je bilo potrebno nadalje upoštevati tudi utemeljenost v zvezi s tem podanih pritožbenih navedb, češ da sodišče prve stopnje pri oceni tožnikovega uspeha v pravdi ni ustrezno upoštevalo (glej 111. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) zneska 8.000,00 EUR, ki je bil kot akontacija izplačan že pred pravdo, prav tako, da je bil zaradi plačila nesporne odškodnine v skupnem znesku 26.750,00 EUR v tem delu postopek zaradi umika tožbe ustavljen že s sklepom z dne 12. 1. 2016 in da so lahko tožniku v tem delu stroški nastali zgolj z vložitvijo tožbe. V skladu z navedenim (in z drugim odstavkom 154. člena ZPP) pritožbeno sodišče skupni tožnikov uspeh v pravdi ocenjuje na 65%, uspeh tožene stranke pa na 35%. Upoštevaje tudi skupni obseg stroškov vsake od obeh strank, ki ju sodišče prve stopnje ugotavlja v 112. in 113. točki obrazložitve izpodbijane sodbe²⁸ (temu obsegu pritožba ne oporeka), je dolžna po pobotanju medsebojnih stroškov tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v višini 2.447,7 EUR.

14Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Z ozirom na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela (zgolj) delno, pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
² Pri čemer je potrebno upoštevati tudi škodo za strah, za katero je tožena stranka med postopkom plačala 1.800,00 EUR in ki ni všteta v omenjeno vsoto.
³ Česar pritožba (kot rečeno) ustrezno ne konkretizira.
⁴ Iz podobnih razlogov ni prepričljivo niti pritožbeno oporekanje ustreznosti sklicevanja sodišča prve stopnje (v zvezi z višino odškodnine prisojene za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja zaradi poškodb spodnjih udov) na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 281/2014 in II Ips 10/2014, zgolj zato, ker naj bi ti obravnavali hujši primer oziroma odškodninsko zadevo, ki ni primerljiva. Ob tem, da so bile tudi v zadevi II Ips 10/2014 podane poškodbe spodnjih okončin (kar izpostavlja sodišče prve stopnje), očitek o neprimerljivosti, ni v zadostni meri pojasnjen. Kar se tiče prvega primera (II Ips 281/2014), ki naj bi bil po mnenju pritožbe bistveno hujši od obravnavanega, pa je pomembno, da je bila v omenjeni zadevi iz tega naslova prisojena očitno višja odškodnina (35.000,00 EUR) kot v predmetni pravdi (19.000,00 EUR). Upoštevaje vse navedeno je bistveno premalo obrazloženo tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bilo v »hujši zadevi« VS001324 tožniku iz istega naslova prisojenih 14,8 plače.
⁵ V povezavi s potrebnostjo jemanja sredstev proti bolečinam posamezne intenzitete (jakosti).
⁶ Podobno velja za pritožbeno izpostavljanje, da je tožnik bergle nehal uporabljati po dobrih šestih mesecih, z očitkom, da naj bi z ozirom na to sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo občutno previsoko (in po višini nepojasnjeno). Kot je razvidno iz točk 59 - 64 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila okoliščina (ki jo pritožba izolirano izpostavlja) obdobja uporabe bergel le ena od številnih, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotavljanju škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja.
⁷ Ki te izvedenčeve ugotovitve povzema v 62. točki obrazložitve izpodbijane odločbe.
⁸ Podobno naj bi po njenem mnenju veljalo glede jemanja analgetikov in antibiotikov.
⁹ V takem primeru tudi ne bi šlo več nujno za škodo, ki bi jo bilo moč upoštevati v okviru nevšečnosti med zdravljenjem.
¹⁰ V zvezi s odškodnino iz omenjenega naslova sodišče prve stopnje v 73. točki obrazložitve izpodbijane sodbe omenja tudi odločbo tukajšnjega sodišča II Cp 1775/2014 (s pojasnilom, da je odškodnina iz tega naslova pridržana osebam, ki so na podlagi poškodb utrpele tudi znatne psihične težave, ki so omejevale življenjske aktivnosti oškodovancev), čemur pritožba (ne da bi v tem oziru karkoli konkretno pojasnila) oporeka z navajanjem o „neuporabljivosti“, češ da naj bi šlo v omenjenem judikatu za bistveno hujšo poškodbo. Presplošno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbi VS002091 in VS002004, v zvezi s katerimi tožena stranka svojih trditev o tem, da naj bi šlo v prvem primeru za hujšo poškodbo (primer), v drugi pa za primerljivo zadevo (a da je bila prisojena nižja odškodnina), konkretizirano ne pojasni, ne z vidika utrpelih poškodb in ne posledic (duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti).
¹¹ Na 7. strani tožbe pa tudi, da se sedaj ne more ukvarjati s košarko in nogometom (katerih običajni sestavni del je seveda tudi tek).
¹² To je, da ni zatrjeval ukvarjanja s tekom, boksom in jiu-jitsum.
¹³ Pri čemer ne ugotavlja, da naj bi v celoti opustil prostočasne aktivnosti. Na drugi strani pa je izrecno (tako kot to navaja pritožnica) poudarilo (glej 72. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da kljub temu, da tožnik dela policista motorista ne more več opravljati, zanj ob upoštevanju omejitev obstaja možnost razvoja in napredovanja tudi na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen.
¹⁴ Kljub v tej smeri podanim ugotovitvam izvedenca, ki pa neobstoja ustreznih (konkretnih in pravočasnih) trditev ne morejo nadomestiti.
¹⁵ In sicer v katerem oziru točno naj bi bilo dejansko stanje nepopolno (netočno) ugotovljeno.
¹⁶ Pritožbeni očitek, da tega ni storilo, ne drži.
¹⁷ Ki sta jo po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožniku v konkretnem primeru nudili njegova mama in nekdanja partnerka (oziroma osebi, ki za nudenje nege in pomoči nista bili posebej strokovno usposobljeni ali kvalificirani, niti takšna pomoč/nega ni bila potrebna - nekvalificirano malo delo).
¹⁸ Glej npr. 22. točko obrazložitve odločbe tukajšnjega sodišča I Cp 1627/2018 z dne 19. 12. 2018. Ker se ta urna postava priznava v omenjenem razponu, je pritožbeno izpostavljanje primerov (judikatov), v katerih je bila priznana postavka 4,00 EUR/uro, nebistveno za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje.
¹⁹ Kar velja tudi za pritožbeno izpostavljanje »okoliščin primera«.
²⁰ Sodišče prve stopnje česar takega namreč ne omenja (ne uporabi kot argument).
²¹ Glej vloge tožene stranke z dne 5. 5. 2016, 27. 9. 2017 in 29. 5. 2018.
²² Kar je slednji v svojem mnenju z dne 14. 7. 2017 tudi sam izrecno navedel.
²³ Glej člene 125 - 127 Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 117/2006, s kasnejšimi spremembami.
²⁴ V nasprotnem primeru (če bi bila torej dolžna tožniku izplačati bruto znesek) bi lahko prišlo do tega, da bi tožena stranka zneske akontacije plačala dvakrat (in sicer enkrat tožniku in enkrat FURS).
²⁵ To je pri Z., d.d. (glej tudi poravnavi z dne 17. 4. 2015 v prilogi A3 in z dne 15. 2. 2013 v prilogi A4).
²⁶ Tak odškodninski zahtevek bi namreč tožnik lahko v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZOZP (Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/1994, s kasnejšimi spremembami) lahko vložil neposredno pri toženi stranki.
²⁷ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
²⁸ V znesku 6.444,94 EUR za tožečo in v znesku 4.975,64 EUR za toženo stranko.