VSK Sklep II Ip 179/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da:

- se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o izvršbi I 426/2018 z dne 10. 12. 2018 razveljavi, predlog za izvršbo pa zavrne;

- je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti 511,94 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni povrniti 556,94 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrne (I. točka izreka), in da je dolžnik dolžan v roku 8 dni upniku povrniti 374,54 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2Zoper sklep se dolžnik pritožuje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno interpretiralo določbo 478. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1). Pod ''objekte, naprave in omrežja infrastrukture'' namreč spadajo tudi zemljišča, s katerim so ti spojeni, transformatorske postaje, ki so predmet izvršbe, pa sodijo med objekte energetske infrastrukture za distribucijo in ne proizvodnjo električne energije. Iz tega razloga so ti objekti v skladu z določbo 478. člena EZ-1 izvzeti iz izvršbe ne glede na to, kdo je njihov lastnik. Zato se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem, ali ima država na teh transformatorjih lastniški delež ali ne, saj to za odločitev o ugovoru ni relevantno. Dolžnik bi na takšno pravno stališče sodišče prve stopnje že vnaprej opozoril, vendar odgovora upnika na ugovor pred vročitvijo izpodbijanega sklepa ni prejel. To pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tudi sicer je med strankama nesporno, da predmeti izvršbe predstavljajo transformatorje oziroma transformatorske postaje, ki so nujni in neločljiv del javne elektro infrastrukture, namenjene izvajanju distribucije električne energije na območju N. Teh ugovornih navedb namreč upnik v odgovoru na ugovor ni prerekal. Dolžnik je o teh dejstvih upnika obvestil že najmanj dve leti pred vložitvijo predloga za izvršbo, in sicer z dopisom z dne 24. 1. 2017, ki ga je dolžnik k ugovoru tudi priložil. Upnik je zato najmanj iz malomarnosti ali pa iz nagajivosti sprožil predmetno izvršbo, dolžniku pa je neutemeljeno povzročil odvetniške stroške v zvezi z ugovornim in pritožbenim postopkom. Glede na to, da jih je upnik povzročil po svoji krivdi, pa bi jih v skladu s 156. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) moral dolžniku povrniti tudi ne glede na izid tega postopka.

3Upnik je na pritožbo odgovoril in v njej pojasnil, da je ponovno preveril vpise dejanske oziroma namenske rabe nepremičnin v uradni evidenci Geodetske uprave RS (v nadaljevanju: GURS), iz katerih je razvidno, da so nepremičnine (stavbe) z ID znakom xy-485/25, xy-485/26 in xy/473/11 vpisane kot stanovanjske površine, nepremičnini xy-797/180 in xy-147/32 pa kot transformatorja. Dolžnik tako ni poskrbel za ustrezne vpise transformatorskih postaj v zemljiško knjigo, niti ni ugovarjal sklepu o zavarovanju davčnega dolga na teh nepremičninah. Ker pa je iz prostorskega informacijskega sistema M. o. N. razvidno, da gre v konkretnem primeru za manjše pozidane nepremičnine, ki bi dejansko lahko bile transformatorske postaje, umika svoj predlog za izvršbo. Glede na neurejene uradne evidence o vrsti dolžnikovih nepremičnin pa vztraja, da ni dolžan poravnati stroškov ugovora in pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Obravnavana izvršba se nanaša na izterjavo upnikove denarne terjatve na podlagi seznama izvršilnih naslovov upnika s prodajo dolžnikovih nepremičnin v k.o. xy., na katerih se po dolžnikovih trditvah nahajajo transformatorske postaje, ki so v skladu z določbami EZ-1 izvzete iz izvršbe.

6Kot pravilno navaja pritožba, upnik dejstva, da gre v obravnavani zadevi za transformatorske postaje, ki so nujno potrebne za opravljanje gospodarske javne službe distribucija električne energije za območje N. v postopku ni prerekal, zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to pritožba v zvezi z dovolitvijo izvršbe na teh objektih tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi napačno interpretiralo materialne določbe 478. člena EZ-1, ki v prvem odstavku določa, da objekti, naprave in omrežja energetske infrastrukture, ki so nujno potrebni za opravljanje gospodarske javne službe po tem zakonu, razen objektov za proizvodnjo elektrike ali zemeljskega plina v lasti fizičnih oseb in pravnih oseb, v katerih Republika Slovenija nima neposrednega ali posrednega lastniškega deleža, ne morejo biti predmet izvršbe. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev o neutemeljenosti dolžnikovega ugovora utemeljilo s tem, da so izvzeti iz izvršbe zgolj objekti, naprave in omrežja energetske infrastrukture, ne pa tudi nepremičnine, na katerih ti stojijo, dolžnik pa tudi naj ne bi izkazal, da gre za objekte, na katerih ima Republika Slovenija neposreden ali posreden lastniški delež. Takšno stališče pa je pravno zmotno. Transformatorske postaje (in energetski transformatorji kot njen del) so namreč trajno spojene z zemljiščem, na katerem so zgrajene, zato v skladu s splošnim načelom povezanosti objekta in zemljišča predstavljajo sestavino zemljišča, na katerem stojijo (8. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ).¹ V skladu z Uredbo o energetski infrastrukturi (v nadaljevanju: Uredba) pa transformatorske postaje in energetski transformatorji predstavljajo energetsko infrastrukturo za prenos in distribucijo električne energije in ne (tudi) za njeno proizvodnjo (5. člen Uredbe)². Glede na to pa so s prepovedjo izvršbe v okviru določbe prvega odstavka 478. člena EZ-1 v celoti zajete. Zaključek sodišča prve stopnje, da določba 478. člena EZ-1 v obravnavani zadevi ni uporabljiva, ker v strukturi lastništva ni izkazan neposreden oziroma posreden lastniški delež Republike Slovenije tako ni pravilen, saj je za presojo dovoljenosti izvršbe bistven zgolj namen (vrsta) objektov energetske infrastrukture, ne pa tudi vprašanje njihovega lastništva.

7Ker je že iz tega razloga pritožba utemeljena, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo tudi glede očitane kršitve določb postopka zaradi vročitve odgovora na ugovor dolžniku šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa, upoštevaje ob tem tudi dejstvo, da sodišče posameznih pritožbenih navedb, ki jih dolžnik v ugovoru ni podal, ni upoštevalo kot nedovoljenih pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), temveč je nanje v tem sklepu v celoti odgovorilo.

8Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je ugovoru dolžnika v celoti ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (tretja točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), upniku pa v plačilo naložilo izvršilne stroške, ki jih je v postopku dolžniku neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik namreč v odgovoru na pritožbo sam navaja, da je podatke o rabi in vrsti nepremičnin ponovno preveril šele v pritožbenem postopku, kljub temu, da bi to lahko storil že ob prejemu dopisa (opozorila) dolžnika z dne 24. 1. 2017, katerega prejem ne zanika, najkasneje pa pred vložitvijo odgovora na ugovor, zaradi česar najmanj pritožbeni stroški v tem postopku ne bi bili potrebni. Enaka odločitev pa bi bila sprejeta tudi na podlagi kriterija uspeha dolžnika v ugovornem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izvršilni stroški, ki jih je upnik dolžan povrniti dolžniku v roku 8 dni tako obsegajo sodno takso za ugovor v znesku 55,00 EUR, nagrado za redno pravno sredstvo v višini 800 točk (367,20 EUR) po tarifni številki 27/6 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 2% materialne stroške od skupne vrednosti storitve v znesku 7,34 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in pripadajoči 22% davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 82,40 EUR, kar skupno znaša 511,94 EUR.

9Ker je dolžnik s pritožbo uspel, upnik pa mu je te stroške tudi neutemeljeno povzročil, mu je upnik dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 556,94 EUR (šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ti obsegajo plačano sodno takso za pritožbo v višini 100,00 EUR, nagrado za redno pravno sredstvo v višini 800 točk (367,20 EUR) po tarifni številki 27/6 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 2% materialne stroške od skupne vrednosti storitve v znesku 7,34 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in pripadajoči 22% davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 82,40 EUR.

------------------------------------------------------

¹ Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v odločbi VSK I Cp 231/2018, na katero se pritožba tudi sklicuje. Prim. tudi VSM I Cpg 238/2018 in VSL I Ip 2516/2015.

² Energetsko infrastrukturo za proizvodnjo predstavljajo zgolj termoelektrarne, jedrske elektrarne, hidroelektrarne ter naprave za soproizvodnjo električne energije in toplote z nazivno močjo na 10MWe ter njihovi sestavni deli (3. člen Uredbe).