38. člen ZIZ-UPB4

Vprašanje stroškovnih posledic umika predloga za izvršbo v ZIZ ni urejeno, zato je na podlagi 15. člena ZIZ treba smiselno uporabiti določbe ZPP. Smiselna uporaba pomeni, da je treba upoštevati tudi posebnosti izvršilnega postopka (na primer okoliščina, da pri postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, ki ga dolžnik ni upošteval, sicer izvršba ne bi bila potrebna). Zato so možne še druge situacije, ko upniku ni treba povrniti dolžnikovih stroškov, če umakne predlog, in ne le položaj, ko dolžnik izpolni. Pri tem je treba upoštevati konkretne okoliščine, ki so pripeljale do vložitve predloga za izvršbo in do njegovega umika.

Upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja. Glede na to ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.

V razmerju med upnikom in tretjima je sporna le vrednost nepremičnine, glede katere tretji utemeljujeta, da imata na njej pravico, ki preprečuje izvršbo, zato je pravilna podlaga za odmero stroškov vrednost te nepremičnine oziroma njunega solastniškega deleža na njej. Pri stroških tretjega (kot tudi dolžnika) se (dodatno) zahteva krivdni prispevek upnika, ki je v tem, da je ta stroške tretjemu povzročil neutemeljeno. Vendar pa tudi tretjemu (in dolžniku) ni mogoče priznati drugih stroškov, kot le tistih, ki so bili potrebni za izvršbo. Odlog izvršbe ne prispeva k čimprejšnji opravi izvršbe, ampak predstavlja začasen zastoj v postopku in torej že objektivno ne more predstavljati ravnanja, potrebnega za izvršbo.

Pravilno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu presodilo, da so stroški utesnitev potrebni za izvršbo. V predmetni zadevi teče izvršba na nepremičnine dolžnice, dolžnica pa je na račun dolga plačala zneska, za katera je upnik s predmetnima vlogama delno utesnil predlog za izvršbo.

V skladu z Uredbo o energetski infrastrukturi transformatorske postaje in energetski transormatorji predstavljajo energetsko infrastrukturo za prenos in distribucijo električne energeij in ne (tudi) za njeno proizvodnjo (5. člen Uredbe). Glede na to pa so s prepovedjo izvršbe v okviru določbe prvega odstavka 478. člena EZ-1 v celoti zajete.

Sama opredelitev posameznega izvršilnega dejanja v Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik) še ne zadošča za upravičenost do povrnitve stroškov. Merilo upravičenosti do povračila stroškov se nanaša na smotrnost stroškov in zahtevo, da se izvršba opravi s čim manjšimi stroški. Dosledno zahtevanje in priznavanje povrnitve stroškov za prevzem vsakega posameznega plačila pa je v nasprotju z namenom izvršbe, saj povzroči naraščanje izvršilnih stroškov in se posledično obveznost zmanjšuje v manjšem obsegu, kot bi se sicer.

Vsi trije dolžniki so ugovor vložili v isti vlogi (iz vsebine ugovora je razvidno tudi, da so ugovorni razlogi za vse tri dolžnike enaki) in je zato dejansko uveden samo en postopek, kar pomeni, da se plača samo ena sodna taksa.

Sodišče bi tako na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZIZ izvršbo lahko ustavilo le ob odločanju o (novem) upnikovem predlogu za odlog izvršbe (v kolikor bi slednji predlagal odlog izvršbe za več kot eno leto), ko pa je o takšnem predlogu že pravnomočno odločeno in se po poteku odloga izvršba nadaljuje, pa sodišče prve stopnje na tej podlagi nima več možnosti ustaviti izvršbe iz razloga prekoračenega enoletnega roka za odlog izvršbe.

Pritožba pa pravilno izpostavlja, da deset letni zastaralni rok ne velja za terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. V času sklenitve notarskega zapisa namreč le-te še niso bile gotove (ugotovljene), zato zanje ne velja atribut judikatne terjatve. Zakonske zamudne obresti tako predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok.

Sodišče prve stopnje je prenagljeno zavrnilo predlog za izvršbo v posledici začetka stečaja dolžnika, ne da bi preučilo naravo terjatve, za katero se je predlagala izvršba. Upnik zatrjuje, da se v obravnavani zadevi izterjujejo stroški kot stranska terjatev v povezavi z glavno terjatvijo zakonite preživnine. Za terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine se v skladu z določilom drugega odstavka 390. člena ne uporablja določilo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, na katera je oprlo sodišče prve stopnje sprejeto odločitev. Začetek postopka osebnega stečaja na izvršilni postopek za izterjavo tovrstne terjatve ne vpliva. Ker je sklad oproščen plačila sodnih stroškov (peti odstavek 28. člena ZJSRS), denarna sredstva za izvedbo dokazov, ki so nujni za postopek (v obravnavani zadevi strošek izvršitelja) založi sodišče ter jih nato naloži v plačilo dolžniku in izterja po uradni dolžnosti (smiselno četrti in peti odstavek 38. člena ZIZ.