VSRS Sodba I Ips 254/2006

Zahteva zagovornikov osumljenega Z.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

I. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 1.7.2006 zoper osumljenega Z.P. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 7.7.2006 pritožbi osumljenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

II.Zoper navedeni pravnomočni sklep so osumljenčevi zagovorniki dne 12.7.2006 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi; podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izreče milejši ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti, to je hišni pripor, ki naj se izvaja na naslovu stalnega oziroma začasnega bivališča osumljenca.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 4.8.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:

– da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti, – da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah (I Ips 169/2000, I Ips 34/2004) že presodilo, da prepoznava osumljenca, ki jo opravijo policisti po določbi 35. a člena Zakona o policiji, ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V.K obširni zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma tudi pojasnjuje, da zagovorniki v pretežnem delu izpodbijajo dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora. Zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo. Omejilo se je zgolj na preizkus kršitev zakona, na katere se zagovorniki sklicujejo določno (8. in 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in ki jih v zahtevi obrazložijo tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje naslednjih kršitev:

1bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je po fotografijah opravljena prepoznava nedovoljen dokaz in 2. bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sklepa ne vsebujeta obrazložitve neogibne potrebnosti pripora.

K točki 1:

Zagovorniki bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbo, da utemeljenost suma kot predpogoj za odreditev pripora izpodbijani pravnomočni sklep gradi na prepoznavi po fotografijah, ki jo je oškodovanec dne 30.6.2006 opravil na Policijski postaji P., ki pa je bila opravljena v nasprotju z določbami ZKP ter gre za nedovoljen dokaz.

Iz podatkov spisa (zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca, zapisnik o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah z dne 30.6.2006) je razvidno, da je bil postopek prepoznave po fotografijah opravljen skladno z določbo 35. a člena Zakona o policiji v predkazenskem postopku. Oškodovanec je storilce kaznivega dejanja opisal tako v kazenski ovadbi, kot tudi pred pričetkom prepoznave po fotografijah, v kateri je izmed dvanajstih fotografij izločil fotografijo osumljenca kot enega izmed treh storilcev nad njim izvršenega kaznivega dejanja ropa. V postopku o prepoznavi oseb po fotografijah, ki ga je opravil oškodovanec na policijski postaji, tako ne gre za prepoznavo po 242. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč za prepoznavo zaradi odkrivanja storilca kaznivega dejanja, ki pa je po svoji naravi zgolj obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po 2. odstavku 148. člena ZKP, kar ni nedovoljen dokaz.

Sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu svojega zaključka o utemeljenosti suma, da naj bi osumljenec (skupaj s sostorilcema) na škodo oškodovanca dne 30.6.2006 ob 5. uri izvršil kaznivo dejanje ropa, ni utemeljilo zgolj z izsledki prepoznave osumljenca po fotografijah, kot to nakazujejo v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki, temveč je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa (stran 2 in 3 sklepa sodišča prve stopnje, stran 2 sklepa sodišča druge stopnje) navedlo in ocenilo tudi druge okoliščine, ki v povezavi s prepoznavo osumljenca po fotografijah utemeljenost suma potrjujejo (časovno in krajevno nahajanje osumljencev, obnašanje osumljencev po dejanju, osumljencem zaseženi predmeti).

K točki 2:

Zagovorniki v zahtevi nakazujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta konkretnih okoliščin, na katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja ter da je višje sodišče rutinsko zavrnilo pritožbene navedbe glede sorazmernosti ter možnosti nadomestitve pripora s hišnim priporom, čemur pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana takrat, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje (enako sodbe Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 111/1999, I Ips 188/1999, I Ips 280/1999, I Ips 230/2004 in druge).

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo razloge tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, kot tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja. Ob oceni teže in načina storitve dejanja, pri katerem je bila uporabljena brezobzirna zahteva do oškodovanca, da storilcem izroči denar ter grob fizični obračun, ki je temu sledil, odvzem oškodovančevega nahrbtnika in njegova preiskava ter zatem odvzem denarja in cigaret kot objektivnih okoliščin, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ocenilo tudi subjektivne okoliščine glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zoper osumljenca je pred istim sodiščem v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja roparske tatvine, torej kaznivega dejanja zoper premoženja z uporabo sile, podobnega kaznivega dejanja pa je osumljenec osumljen tudi sedaj. Navedeno okoliščino v povezavi z načinom storitve sedaj očitanega mu kaznivega dejanja ropa, je sodišče pravilno ocenilo kot realno nevarnost, da bo osumljenec takšno kaznivo dejanje ponovil, saj kljub temu, da ima sredstva za življenje, očitno brez predsodkov sega po premoženju drugih, tudi z uporabo grobe fizične sile. Ob na tak način zanesljivo ugotovljeni nevarnosti ponavljanja takšnih kaznivih dejanj, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Ker je sodišče možnost uporabe milejšega ukrepa (hišnega pripora, kar zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) zavrnilo že z odločitvijo o odreditvi pripora, ni bilo potrebno sodišču dodatno obrazlagati, zakaj se sodišče ni odločilo za milejši ukrep (sodbo VS RS I Ips 41/1999 z dne 18.2.1999).

VI.Zagovorniki v zahtevi z navedbami, da je sodišče z izpodbijanim sklepom neupravičeno zavrnilo predlog osumljenca za nadomestitev pripora s hišnim priporom, ki bi po mnenju vložnikov v celoti zadostil razlogom za odpravo ponovitvene nevarnosti, da ni možno napraviti sklepa, da je ogrožena varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, drugače kot izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja oziroma ocenjuje posamezne okoliščine. Po vsebini pa to pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ob tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da so navedbe v zahtevi, "da se je osumljenec sam javil policijski postaji, ko je izvedel, da ga policisti iščejo ter bil nato pripeljan v pripore", v popolnem nasprotju s podatki spisa, iz katerih izhaja, da je bil osumljenec prijet dvajset minut po dejanju (ob 5.20 uri) ob policijski zaustavitvi vozila, katerega je vozil in v katerem sta se nahajala tudi soosumljenca.

VII.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).