VSL Sklep I Cpg 256/2019

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se plačilni nalog V Pg 419/2018 z dne 6. 2. 2019 razveljavi ter se določi nova višina sodne takse za redni postopek v višini 280,00 EUR, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek z izdajo novega plačilnega naloga.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog V Pg 419/2018 z dne 6. 2. 2019.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu ugovoru zoper plačilni nalog ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožeča stranka je s tožbo primarno izpodbijala sklep skupščine tožene stranke, podredno pa je uveljavljala njegovo ničnost. Vrednost spornega predmeta je opredelila na 1.000,00 EUR, od katerih odpade 600,00 EUR na primarni zahtevek, 400,00 EUR pa na podredni zahtevek. Tožena stranka je vrednosti spornega predmeta v odgovoru na tožbo ugovarjala. Zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 5. 2. 2019 na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določilo vrednost spornega predmeta v višini 186.523,41 EUR in izdalo plačilni nalog za doplačilo premalo plačane sodne takse za redni postopek. Zoper navedeni plačilni nalog je tožeča stranka vložila ugovor, v katerem je uveljavljala, da je sodišče prve stopnje zaradi napačno določene vrednosti spornega predmeta napačno odmerilo sodno takso za redni postopek. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog zavrnilo.

5Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da ima tožeča stranka 929 delnic G. d. d. Tožeča stranka je namreč trdila, da ima 929 delnic tožene stranke. Tudi cena 298,00 EUR na delnico se, v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ne nanaša na delnice tožene stranke, temveč delnice G. d. d., ki jih želi tožena stranka prodati in je v ta namen pridobila soglasje skupščine, kar pa tožeča stranka s tožbo izpodbija oziroma uveljavlja ničnost sklepa o danem soglasju. Prodaja, ki je bila predmet izpodbijanega sklepa, torej ni vključevala delnic tožeče stranke v toženi stranki, zato so zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Poleg tega pritožba utemeljeno opozarja, da tudi sicer zmnožek števila delnic tožeče stranke v toženi stranki (929) in cene 298,00 EUR za delnico (G. d. d.) ne da rezultata 186.523,41 EUR, ampak 276.842,00 EUR. Glede na navedeno iz izpodbijanega sklepa ni jasno oziroma ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do vrednosti spornega predmeta v višini 186.523,41 EUR.

6Spori v zvezi z izpodbijanjem sklepa skupščine oziroma ugotovitve ničnosti sklepa skupščine so spori o nedenarnih zahtevkih. Tožeča stranka v pritožbi pravilno navaja, da gre pri nedenarnih zahtevkih pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta po vsebini za ekonomsko ovrednotenje pravnega interesa tožeče stranke, ki pa ni nujno enak njenemu ekonomskemu interesu. Prav tako pravilno navaja, da je treba biti pri ocenitvi vrednosti spornega predmeta posebej previden in zadržan.

7Tožeča stranka konkretiziranih trditev glede meril, s katerimi je v tožbi ocenila vrednost spornega predmeta na 1.000,00 EUR, ni podala. V ugovoru zoper plačilni nalog za doplačilo sodne takse, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z izpodbijanim sklepom, je navajala le, zakaj vrednost spornega predmeta ne more biti 186.523,41 EUR, kot tudi, da ne more biti enaka njenemu lastniškemu deležu v toženi stranki, ker deleža od kupnine iz izpodbijanega posla ne bo prejela, saj bo tožena stranka kupnino porabila za poplačilo njenih upnikov v skladu s prisilno poravnavo in programom prestrukturiranja. Meril, kako je vrednost spornega predmeta ocenila na 1.000,00 EUR, pa ni podala. Po oceni pritožbenega sodišča zato tožeča stranka v ničemer ni ekonomsko ovrednotila njenega pravnega interesa za pravdo, v kateri gre za varstvo njenih pravic kot delničarja, navedla ni niti kakšen je ekonomski interes, ki ga zasleduje z vložitvijo tožbe.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v danem primeru,y glede na naravo tožbenega zahtevka, vrednost predmeta težko ugotovljiva. Glede na konkretne okoliščine in pomanjkljivo trditveno podlago pa vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom (prvi odstavek 30. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Zato je treba po oceni pritožbenega sodišča upoštevati tretji odstavek 30. člena ZST-1, ki za take primere, za potrebe odmere in plačila sodne takse določa, da znaša vrednost spornega predmeta v postopkih pred Okrožnim sodiščem 3.500,00 EUR.

9Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in plačilni nalog V Pg 419/2018 z dne 6. 2. 2019 za (do)plačilo premalo plačane sodne takse za redni postopek razveljavilo ter upoštevajo vrednost spornega predmeta 3.500,00 EUR določilo novo višino sodne takse za redni postopek (tretji odstavek 34a. člena ZST-1). Pri tem je upoštevalo tretji odstavek 18. člena ZST-1, ki določa, da se v primeru, ko se s tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, za primarni zahtevek plača taksa v celoti (v konkretnem primeru 210,00 EUR), za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek (v konkretnem primeru za podrejeni zahtevek 70,00 EUR). Nova višina sodne takse za redni postopek torej znaša 280,00 EUR. Upoštevaje, da je tožeča stranka za redni postopek že plačala sodno takso v višini 126,00 EUR (plačilni nalog V Pg 419/2018 z dne 7. 3. 2018), mora za redni postopek doplačati še sodno takso v višini 154,00 EUR. Zato se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek z izdajo novega plačilne naloga za (do)plačila takse za redni postopek v navedeni višini (tretji odstavek 34a. člena ZST-1).

10Tožeča stranka je sicer s pritožbo uspela, a pritožbenih stroškov ni specificirano priglasila. Zato pritožbeno sodišče o njih ni moglo odločati. O povrnitvi stroškov namreč odloči sodišče na določeno zahtevo stranke, v zahtevi pa mora stranka stroške navesti opredeljeno (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP), česar tožeča stranka ni storila, saj višine stroškov oziroma skladno z Odvetniško tarifo višine točk za sestavo pritožbe ni navedla. Sodne takse za pritožbo pa ni plačala, ker se skladno s četrtim odstavkom 10. člena ZST-1 sodna taksa za postopek odločanja o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ne plača.