UPRS Sodba I U 2579/2018-12

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Občinskega sveta Občine A. št. 9000-9/2018-19 z dne 17. 12. 2018 odpravi in odloči:

B.B., rojeni ... 1985, stanujoči ..., se potrdi mandat članice Občinskega sveta Občine A..

II. Tožena stranka je dolžna pritožnici povrniti stroške postopka v višini 234,09 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Tožena stranka z izpodbijanim sklepom tožnici ni potrdila mandata članice Občinskega sveta Občine A.. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bila na Občinski svet Občine A. vložena pritožba zoper odločitev občinske volilne komisije Občine A. o izvolitvi pritožnice, ki jo je vložil kandidat za člana občinskega sveta C.C.. Pritožnik v pritožbi navaja, da ima volilno pravico volilec v občini, v kateri ima prijavljeno stalno prebivališče, pritožnica pa na naslovu v volilni enoti št. 6 dejansko ne prebiva, kar pomeni, da ne bi smela kandidirati v tej volilni enoti. To, da ne živi v ..., je razvidno iz raznih prispevkov na socialnih in drugih omrežjih. Po pritožnikovem mnenju stalno prebiva na naslovu ... . Stalno bivališče pa je po Zakonu o prijavi prebivališča tisti naslov, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov. O pritožbi se je izrekla Komisija za potrditev mandatov Občinskega sveta Občine A.. Komisija je pregledala poročilo občinske volilne komisije in ugotovila, da je bila med enajstimi kandidati izvoljena tudi pritožnica in da so bila vsem izvoljenim članom občinskega sveta izdana potrdila o izvolitvi. Glede na utemeljen dvom in upravičenost pritožbe pa je komisija predlagala toženi stranki, naj o spornem mandatu pritožnice odloči posebej. V nadaljevanju seje je tožena stranka najprej glasovala o nespornih mandatih, nato pa je glasovala še o potrditvi mandata pritožnici in je proti potrditvi glasovalo devet od enajstih članov sveta. Zaradi tega pritožnici ni bil potrjen mandat.

2Pritožnica v pritožbi navaja, da Zakon o prijavi prebivališča narekuje, da je za prijavo stalnega prebivališča, prijavo in odjavo začasnega prebivališča ter določitev naslova za vročanje pristojna upravna enota, ki je pristojna tudi za vodenje postopkov ugotavljanja stalnega prebivališča (4. člen Zakona o prijavi prebivališča). Ker je izpodbijani sklep neobrazložen, pritožnica dejansko ugiba, zaradi česa ji tožena stranka ni potrdila mandata. O stalnem prebivališču ne odloča občinski svet niti ga nima pristojnosti ugotavljati, ampak ga ugotavlja upravna enota. Po mnenju pritožnice je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila. Če bi občinska volilna komisija ugotovila, da pritožnica nima stalnega prebivališča v volilni enoti, bi morala ukrepati sama občinska volilna komisija že prej v postopku kandidiranja in ne občinski svet ob potrjevanju mandatov. Občinski svet nima pooblastil, da bi ugotavljal stalno prebivališče kandidatov v postopku potrjevanja mandatov. Tožena stranka je mimo zakona odločila, da pritožnica ne prebiva stalno v volilni enoti, v kateri je kandidirala in bila izvoljena. Tako stališče je zmotno, saj dejansko prebiva v volilni enoti in na naslovu, ki ga je predložila ob kandidaturi. Njen stalni naslov je v ..., kjer ima poleg stalnega prebivališča prijavljeno tudi čebelarstvo in samozaložništvo. Hkrati pritožnica prilaga tudi potrdilo o stalnem prebivanju, izdano s strani pristojnega organa. Izpodbijani sklep je tudi popolnoma neobrazložen, iz njega ni razvidno, da je tožena stranka dovolj natančno in ustrezno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je navedla zgolj to, da je podan utemeljen dvom in upravičenost pritožbe, morala pa bi obrazložiti, zakaj ugotavlja, da niso podani pogoji za potrditev mandata pritožnice. Poleg tega se pritožnici ni omogočilo, da bi predložila dokazila o stalnem prebivališču oziroma da bi se izjasnila o pomembnih dejstvih za postopek. S tem je bilo poseženo tudi v pravico do zaslišanja stranke. Poleg tega se je postopek reševanja pritožbe vodil zgolj na podlagi pavšalnih navedb. Pritožnica zoper navedeno pritožbo sploh ni mogla podajati nasprotnih navedb.

3Pritožnica predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, ker narava stvari to dopušča in dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. Nepotrditev mandata je vprašanje pravne narave. Poleg tega predloženi podatki, to je potrdilo o stalnem prebivališču in vsi ostali dokazi, dajejo zadostno podlago, da sodišče samo presodi, ali je postopek, kakršnega je zavzela tožena stranka, sploh možen in ali je tožena stranka pravilno uporabila vse materialne predpise. Pritožnica tudi predlaga sodišču, naj prekine predmetni postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS. Zahteva naj oceno ustavnosti 100. člena Zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV). Določba 100. člena ZLV je popolnoma nejasna in dopušča arbitrarnost. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, zakaj gre po njenem mnenju pri določilu 100. člena ZLV za zakonsko praznino. Pritožnica predlaga primarno odpravo izpodbijanega sklepa in naj sodišče potrdi mandat tožnici, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, v obeh primerih pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Razen tega predlaga tudi izdajo začasne odredbe, ki pa jo je sodišče s sklepom št. I U 2579/2018-7 z dne 3. 1. 2019 zavrnilo.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je označena kot tožena stranka Občina A., občinski svet, dejansko pa je imela pritožnica v mislih občinski svet in naj sodišče presodi, ali je pritožba sposobna za obravnavanje. Nadalje navaja, da ni sporno, da sta tako pritožnica kot C.C. kandidirala za člana občinskega sveta v isti volilni enoti št. 6, pri čemer je pritožnica dosegla največ glasov, C.C. pa je bil drugi. Odločanje tožene stranke ni bilo arbitrarno niti samovoljno, pač pa v dani procesni situaciji potrebno. C.C. je varoval svojo volilno pravico, mandat pritožnice pa je bil sporen. Sodišče naj presodi, ali je C.C. treba pritegniti v postopek kot stranko z interesom. Pritožnica je bila na 1. redni seji občinskega sveta prisotna in se je imela možnost opredeliti glede pritožbe. D.D. jo je izrecno pozval, naj se do nje opredeli. Pritožnica se je do pritožbe tudi opredelila. Glede na opredelitev pritožnice, da je odgovorila, da je od rojstva prijavljena na stalnem bivališču ..., da pa se je o vprašanju, kje dejansko spi, izrazila dvomljivo, in glede na splošno poznanje članov občinskega sveta, kjer se domačini medsebojno poznajo, je tožena stranka odločila, da se spornega mandata ne potrdi, ker pritožnica nima stalnega prebivališča v volilni enoti, kjer je kandidirala, pač pa po lastnih izjavah živi v ... Tožena stranka je morala glede vprašanja dejanskega prebivališča o tem vprašanju odločati kot o predhodnem vprašanju v zvezi s potrjevanjem mandata. Spričo znanega podatka, kje pritožnica dejansko biva, je bila sprejeta odločitev, da se mandat ne potrdi. Tožena stranka pa je poslala zahtevo za uvedbo postopka ugotavljanja stalnega prebivališča Upravni enoti E. Glede na to, da bo o vprašanju dejanskega prebivališča v posebnem postopku odločal matični organ, tožena stranka predlaga, naj sodišče prekine postopek do pravnomočne odločitve Upravne enote E. o dejanskem prebivališču pritožnice. Če pa sodišče temu ne bi sledilo, pa tožena stranka predlaga, naj vpogleda v posnetke na portalu youtube in zasliši več prič, ki jih tožena stranka predlaga, ki bodo lahko izpovedale, kje tožnica dejansko prebiva. Tožena stranka s predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov svojega postopka.

K točki I izreka:

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče najprej pojasnjuje, da je iz tožbe povsem jasno razvidno, kateri organ je tožena stranka. Kot tožena stranka je naveden organ "Občina A., občinski svet". Tudi če je v pritožbi govora o občinskem svetu, je to organ Občine A., torej je tožena stranka Občina A., ki je kot taka tudi opredeljena na prvi strani pritožbe.

7Nadalje sodišče pojasnjuje, da v postopek ni kot stranke z interesom pritegnilo C.C. Izpodbijani sklep namreč ni bil vročen njemu, ampak le pritožnici. Razen tega prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ima položaj stranke oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Sodišče pa s tem v zvezi ugotavlja, da C.C. odprava ne bi bila v škodo, saj zgolj odprava sama po sebi še ne pomeni, da bi bil mandat zgolj zaradi odprave potrjen njemu. Pritožnik C.C. namreč v pritožbi niti ni predlagal, naj se mandat potrdi njemu, ampak je predlagal, naj se pritožnici mandata ne potrdi oziroma podrejeno, naj se glasovanje v volilni enoti 6 razveljavi in odredi ponovne volitve. Izpodbijani akt bi bil njemu v škodo v primeru, če bi imel že potrjen mandat, pa bi ga zaradi odprave izpodbijanega akta izgubil, v navedenem primeru pa ne gre za to.

8Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je pritožnica v volilni enoti št. 6 dobila največ glasov, to pa potrjujejo tudi podatki upravnega spisa. Iz Poročila o izidu volitev članov Občinskega sveta Občine A. namreč izhaja, da je pritožnica prejela v volilni enoti št. 656 glasov, za njo pa sledi C.C., ki jih je prejel 54. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti v izpodbijanem sklepu niti v odgovoru na pritožbo teh ugotovitev ne izpodbija. Prav tako ni sporno, da je občinska volilna komisija pritožnici izdala potrdilo o izvolitvi za članico občinskega sveta.

9Sodišče se strinja s pritožnico, da je izpodbijani sklep tako pomanjkljivo obrazložen, da se ga ne da preizkusiti. V izpodbijanem sklepu je namreč zgolj povzeta vsebina pritožbe ter to, da je komisija za potrditev mandatov zavzela stališče, da je treba glede na dvom o prebivališču pritožnice o spornem mandatu odločiti posebej. V nadaljevanju obrazložitve pa piše zgolj to, da so člani občinskega sveta glasovali in da so z večino glasov, to je z devetimi glasovi od enajstih članov sveta izglasovali, da se mandata ne potrdi, ni pa občinski svet v svojem sklepu navedel, iz katerega razloga se mandata ne potrdi, pač pa je svoja stališča tožena stranka obrazložila šele v odgovoru na pritožbo.

10Sodišče se tudi strinja s tem, da je za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča lahko pristojna le upravna enota, saj tako izhaja iz 4. člena Zakona o prijavi prebivališča, kjer je v prvem odstavku 4. člena med drugim navedeno, da je za prijavo stalnega prebivališča pristojna upravna enota, medtem ko drugi odstavek 4. člena citiranega zakona določa, da je za vodenje postopka ugotavljanja stalnega in začasnega prebivališča pristojna upravna enota, na območju katere ima posameznik prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče. Sodišče se strinja s pritožnico o tem, da tožena stranka ni pristojna, da ugotavlja, kje ima pritožnica prijavljeno stalno prebivališče, ampak je za to pristojna izključno upravna enota.

11Pritožnica je k pritožbi predložila tudi potrdilo o stalnem prebivališču z dne 21. 12. 2018. S tem je po presoji sodišča izkazala, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., pri čemer je na potrdilu kot datum prijave naveden datum 13. 8. 2014, torej več kot štiri leta pred zadnjimi lokalnimi volitvami. To potrdilo ima značaj javne listine. Skladno z določilom prvega odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni izkazala, da bi bilo potrdilo sporno, torej da bi bilo ponarejeno, da se ne ujema z uradnimi evidencami ali kaj podobnega. Sporno bi bilo po mnenju sodišča le v tem primeru, če bi na primer iz katerega od drugih uradnih dokumentov izhajalo, da ima pritožnica stalno prebivališče prijavljeno v tem času nekje drugje ali če se potrdilo ne bi ujemalo s podatki v uradnih evidencah. Postopek ugotavljanja stalnega prebivališča lahko torej vodi le upravna enota, pri čemer bi se v primeru, če bi upravna enota ugotovila, da ima nekdo v resnici stalno prebivališče nekje drugje, štelo, da je drugi naslov stalnega prebivališča dotične osebe šele od dne dokončnosti odločbe upravne enote. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka šele sprožila postopek ugotavljanja stalnega prebivališča in zato ni dvoma, da je v času potrjevanja mandatov imela pritožnica stalno prebivališče na naslovu ...

12Sodišče nadalje pojasnjuje, da ugotavljanje stalnega prebivališča ni predhodno vprašanje niti za rešitev tega upravnega spora niti za rešitev predhodnega upravnega postopka, zato sodišče ne bo prekinjalo postopka do odločitve upravne enote. To bi bilo predhodno vprašanje, če iz uradnih evidenc ne bi bilo razvidno, kje ima tožnica stalno prebivališče, tako pa iz potrdila o stalnem prebivališču nedvomno izhaja, kje ga ima, zato podatek o stalnem prebivališču ni sporen.

13Sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da je bila pritožnica nedvomno zakonito izvoljena in je bilo tako z izdajo izpodbijanega sklepa poseženo v njeno pasivno volilno pravico. Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Zadeve ni vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, ker je ocenilo, da so podani pogoji za to, da v zadevi odloči samo, saj narava stvari to dopušča in podatki postopka dajejo za odločanje zanesljivo podlago (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Zaradi narave pravice pritožnice pa je po presoji sodišča njegova odločitev o zadevi potrebna (peti odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1). To, da je dobila pritožnica največ glasov, izhaja iz poročila občinske volilne komisije, to, da ima stalno prebivališče na ..., pa izhaja iz potrdila o stalnem prebivališču, torej gre za podatek iz uradnih evidenc. Zaslišanje prič ne bi moglo privesti do drugačne odločitve, saj je sodišče že pojasnilo, da je za ugotavljanje stalnega prebivališča pristojna upravna enota, ki edina lahko nekomu določi drugačno stalno prebivališče, dokler pa odločbe ne izda oziroma do njene dokončnosti pa velja, da ima oseba dotedanje stalno prebivališče.

Sodišče po navedenem v skladu z določiloma 1. in 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožena stranka s predlogom za zaslišanje več prič. V navedeni zadevi je že na podlagi pritožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba pritožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Poleg tega zaslišanje prič ne bi moglo vplivati na dejstvo, da iz uradnih evidenc izhaja, da ima pritožnica prijavljeno stalno prebivališče v ..., za ugotavljanje morebitnega drugačnega stalnega prebivališča pa je pristojna upravna enota. Sodišče pa v upravnem sporu zaradi varstva volilne pravice tudi ne more samo odločati o tem, kje ima pritožnica prijavljeno stalno prebivališče, saj to ni predmet tega upravnega spora. Sodišče bi lahko samo ugotavljalo dejansko stalno prebivališče le, če bi šlo za upravni spor zoper odločbo upravne enote o ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča in bi se odločilo, da bo odločalo v sporu polne jurisdikcije. Ker sodišče v tej zadevi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka v tistem delu, ki je bilo relevantno za odločitev sodišča, na tem mestu tudi pojasnjuje, da zoper to sodbo pritožba ni dovoljena. Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je namreč eden od pogojev, da je dovoljena pritožba ne le-ta, da je sodišče spremenilo izpodbijani upravni akt, ampak tudi ta, da je ugotovljeno drugačno dejansko stanje. V konkretnem primeru pa je sodišče izhajalo iz dejstva, da ni sporno dejansko stanje glede tega, da je pritožnica dobila največ glasov v svoji volilni enoti in da ni sporno dejstvo, da je predložila potrdilo o stalnem prebivališču in da iz njega izhaja, da ima stalno prebivališče na naslovu ..., pri čemer tožena stranka ne oporeka pristnosti tega potrdila. To dvoje pa je bilo tudi relevantno za odločitev sodišča, da spremeni izpodbijani akt in torej glede teh dveh dejstev ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja od tožene stranke.

14Sodišče ni prekinilo postopka, da bi vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 100. člena ZLV, kot je predlagala pritožnica, saj pomanjkljivosti navedenega določila, na katere opozarja pritožnica, niso bile ovira za to, da sodišče ne bi moglo rešiti tega volilnega spora. V zvezi s predlogom pritožnice, da naj sodišče na podlagi prvega odstavka 145. člena Zakona o kazenskem postopku naznani tožilstvu kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, pa sodišče pojasnjuje, da presoja o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga je treba naznaniti v skladu z navedenim določilom, nima vpliva na rešitev tega volilnega spora, zato se v tej sodbi sodišče do tega ne opredeljuje.

K točki II izreka:

15Ker je pritožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka, in sicer za nagrado za pritožbo v znesku 500 točk in za materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife, je sodišče priznalo stroške v višini 234,09 EUR. Vrednost točke znaša 0,459 EUR, kar pomeni, da so stroški za tožbo 229,50 EUR, v skladu z tretjim odstavkom 11. člena Odvetniške tarife pa znašajo materialni stroški 2 odstotka od 229,50 EUR, to je 4,59 EUR, kar pomeni, da je skupni znesek (229,50 + 4,59) 234,09 EUR. Sodišče stroškov ni obračunalo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ker bi v tem primeru moralo odločiti preko tožbenega zahtevka.

K točki III izreka:

16Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec.