UPRS Sodba I U 838/2019-5

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju Upravna enota) zavrnila zahtevo tožnika za vpis v evidenco volilne pravice in volilni imenik za uresničevanje njegove volilne pravice na volitvah poslank in poslancev v Evropski parlament ter za bodoče lokalne volitve (z dne 26. 4. 2019), prejeto dne 8. 5. 2019. Sprejeto odločitev utemeljuje na določilih 17. in 18. člena Zakona o evidenci volilne pravice (ZVP-2) v povezavi s 4. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po vpogledu podatkov matičnega registra in arhiva k matičnemu registru ter evidenci volilne pravice, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik kot državljan RS vpisan v evidenco volilne pravice, vendar je pri njem zabeležen podatek o odvzemu volilne pravice v celoti na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu št. N 2/2007 z dne 28. 3. 2007. Ta je povzet v nadaljevanju obrazložitve, in sicer je bilo z izrekom pod točko 1 ugodeno predlogu obeh predlagateljev, staršev tožnika in sedaj njegovih zakonitih zastopnikov ter staršema tožnika podaljšana roditeljska pravica čez njegovo polnoletnost, obenem pa mu je bila z izrekom pod točko 2 odvzeta aktivna in pasivna volilna pravica. Ker je bilo o odvzemu volilne pravice tožniku odločeno s pravnomočno sodno odločbo, je o tem Upravna enota tožnika in njegovo zakonito zastopnico ter pooblaščenko drugega zakonitega zastopnika zapisniško seznanila, obenem z relevantnimi določili določili 20. člena Zakona o evidenci volilne pravice (ZEVP-2) ter 7. člena Zakona o volitvah poslancev v državni zbor (ZVDZ) v povezavi z določili Zakona o volitvah poslank in poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament (ZVPEP), na podlagi česar tožnikova vloga ni utemeljena, o čemer je bil sestavljen zapisnik dne 10. 5. 2015, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa so povzete navedbe tožnika in njegove zakonite zastopnice ter pooblaščenke, mame A.A.. Slednja je na zapisnik izjavila, da želi, da se sinu B.B. za nazaj dodeli volilna pravica, ker sama meni, da razume in da je dovolj zrel za volitve, kljub svoji motnji, ki jo ima; v zvezi z njegovo ponovno pridobitvijo volilne pravice je še navedla, da se na sodišče niso obrnili, pač pa želijo nadaljevati predmetni postopek, da se izda odločba, tožnik pa je na zapisnik izpovedal, da želi voliti. Tožena stranka glede na izpostavljene zakonske določbe ZEVP-1 in ZVDZ ob ugotovitvi, da je bila tožniku s pravnomočno sodno odločbo v celoti odvzeta volilna pravica, kar je bilo skladno s 13. členom ZEVP-2 vpisano v evidenci volilne pravice tako, da so vpisani pravilni podatki, zaključuje, da je ob odvzeti pasivni in aktivni volilni pravici neutemeljena tožnikova zahteva za vpis v evidenco volilne pravice in v volilni imenik. Glede na izjavo oziroma željo tožnikove zakonite zastopnice, da bi se njenemu sinu za nazaj dodelila volilna pravica, tožena stranka glede na podlago za odvzem volilne pravice, in sicer navedeno pravnomočno sodbo okrajnega sodišča še pojasnjuje, da o morebitni zahtevi za ponovno priznanje aktivne in pasivne volilne pravice tožniku zaradi spremenjenih okoliščin odloča pristojno sodišče, skladno z ZVDZ, to dejstvo pa nato upravni organ po uradni dolžnosti vpiše tudi v evidenco volilne pravice.

2Tožnik, ki se z izpodbijano odločbo ne strinja, vlaga po svojih zakonitih zastopnikih tožbo v upravnem sporu, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1-A8). Navaja, da ker iz pravnega pouka izpodbijane odločbe izhaja, da ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor, le-tega pravočasno sproža iz razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s čimer smiselno iz previdnosti izpodbija tudi opustitev vpisa v volilni imenik. Navaja, da podredno vlaga tožbo tudi neposredno na podlagi 4. odstavka 15. člena in 23. člena Ustave oziroma 2. odstavka 157. člena Ustave v zvezi s 4. členom ZUS-1, ker meni, da mu je bilo nezakonito in v nasprotju z mednarodnim pravom človekovih pravic ter pravom EU poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine in da gre za kršitev pravice do enakega obravnavanja ter za diskriminacijo zaradi invalidnosti (in starosti) pri uživanju volilne pravice. V upravnem postopku je terjal vpis v evidenco volilne pravice in volilni imenik, od sodišča pa zahteva ugotovitev, da ni ovir za izvrševanje njegove aktivne volilne pravice na bodočih volitvah poslank in poslancev Evropski parlament ter na bodočih lokalnih volitvah, niti za vpis tožnika v volilni imenik. Prepričan je, da sodišče v nepravdnem postopku ni več pristojno za tovrstno odločanje, češ da nima niti naveznega postopka za to in da očitno ne gre niti za civilne pravice in niti za vprašanja postavitve pod skrbništvo, oziroma da ni predvideno tako "vračanje volilne pravice". Posebej poudarja, da dejansko stanje ni sporno. Upravni enoti očita pravil postopka, češ da se ni izrekla o tožnikovem zahtevku glede zahtevane neposredne uporabe prava EU. Meni, da gre pri tem za kršitev pravice do enakega varstva pravic oziroma temeljnega načela kontradiktornosti in materialnega prava, tudi primarnega prava EU. Zato tudi meni, da bi bilo potrebno posledice navedene kršitve zaradi nujnosti zadeve nemudoma odpraviti tako, da v upravnem sporu sodišče razsodi o tem, kako je treba pravilno uporabiti pravo oziroma o vsebini same pravice, ki jo tožnik želi uživati neposredno na podlagi 43. člena Ustave v povezavi z 29. členom Mednarodne konvencije o pravicah invalidov (MKPI), glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v izpostavljenih zadevah ter Ustavnega sodišča v zadevi U-I-346/02, kot tudi na splošno prepoved diskriminacije kot izraz splošnega načela enakega obravnavanja, o čemer se je že večkrat izreklo tudi Sodišče Evropske unije (SEU), na primer v zadevah Werner Mangold proti Rüdiger Helm, C-144/04 in Seda Kücükdeveci proti Swedex GmH & Co. KG, C-555/07, zlasti zaradi načela primarnosti oziroma neposrednega učinka prava EU, izhajajočega iz 3. a člena Ustave, ki zaradi zagotavljanja polnega učinka prava EU terja, da državni organ ne uporabi nobene določbe nacionalnega prava, ki je v nasprotju z navedenim načelom neposrednega učinkovanja prava EU. Država je pri izvajanju evropskih volitev dolžna varovati in spoštovati volilno pravico, enako kot tudi pravico do enakega obravnavanja, ki naj bi ju v konkretnem primeru Upravna enota kršila v tem smislu, da ni uporabila primarnega prava EU. Zato ji tožnik očita diskriminatorno omejevanje volilne pravice tožniku kot enemu izmed državljanov v skupini prizadetih državljanov, ki jim je bila zaradi podaljšanja roditeljske pravice odvzeta volilna pravica po določbah ZVDZ v obdobju od 9. 8. 2006 do 15. 4. 2019, kar pomeni, da gre za nedopustno diskriminacijo te skupine prizadetih oseb, kar nadalje pomeni, da za to skupino prizadetih državljanov in državljank navedena ureditev učinkuje neposredno diskriminatorno, tako zaradi razloga invalidnosti, kot tudi zaradi njihove starosti oziroma rojstva v določenem časovnem obdobju, v primerjavi z osebami, ki kljub bistveno enaki invalidnosti niso bili postavljeni pod popolno skrbništvo in jim posledično volilna pravica ni bila odvzeta. Zaradi neposrednega učinka, ki ga ima pravo EU, le-to tožniku jamči pravico voliti poslanke in poslance v Evropski parlament, zato ga mora upravni organ neposredno uporabiti mimo določb domače zakonodaje, češ da prevlada nad notranjim pravom, konkretno ZVDZ v povezavi z ZVPEP, skladno s 3. a členom Ustave in po načelu lojalnosti, kar je tudi osrednje materialno pravno vprašanje v konkretnem primeru. Upravni enoti očita, da se do tega vprašanja ni opredelila. Navaja še, da se je na ničnost pravnih pravil v kontekstu notranjega prava ali prava EU ter posameznih sodnih odločb in odločb drugih organov mogoče sklicevati v kateremkoli postopku. Po mnenju tožnika je glede na navedeno izkazana podlaga za zahtevani vpis v volilni imenik za volitve poslank in poslancev v Evropski parlament, ki naj bi jih kršila Upravna enota s tem, ko vpisa ni opravila. Zato tožnik od sodišča v upravnem sporu zahteva, da mu v časovni stiski prizna navedeno pravico in o njej samo meritorno odloči tako, da ugotovi, da so mu bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kršitev pa za tokratne volitve samo odpravi in neposredno zavaruje volilno pravico ter zagotovi njeno uživanje s tem, da meritorno odloči o vpisu tožnika v volilni imenik za volitve poslank in poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament, o čemer naj zaradi časovne stiske izda delno odločbo, podrejeno pa naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in Upravni enoti naloži, da nemudoma odloči o vpisu v volilni imenik za aktualne volitve v DZ tako, da ne upošteva diskriminatorne, s pravom EU nezdružljive omejitve volilne pravice; glede zahteve po izbrisu vpisa o omejitvi volilne pravice za katerekoli volitve in referendume pa naj odloči posebej in po potrebi v tem delu uporabi pooblastilo po 156. členu Ustave, postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem za ugotavljanje neustavnosti spornih določb ZVDZ. Uveljavlja tudi taksno oprostitev na podlagi 3. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Zaključno v tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče na podlagi vsega navedenega razsodi kot sledi: "(1.) Ugotovi se, da je bilo z zavrnitvijo vpisa v volilni imenik na podlagi evidence volilne pravice poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. (2.)Odločba UE Novo mesto št. 041-7/2019-9 z dne 13. 5. 2019 se odpravi in spremeni s tem, da se dovoli vpis tožnika, roj. 24. 2. 1989 v volilni imenik za volitve poslancev iz RS v Evropski parlament. (3.) Prepove se nadaljnja dejanja organa, pristojnega za evidenco volilne pravice, ki bi tožnico diskriminatorno obravnavala zaradi njene invalidnosti in potrebe po pomoči druge osebe pri vseh temeljnih življenjskih opravilih in pri uveljavljanju človekovih pravic, vključno s podporo, ki jo ima pravico imeti pri uveljavljanju volilne pravice s pomočjo osebe po tožničini izbiri, tako se ji pod splošnimi pogoji, enako kot osebam brez intelektualnih invalidnosti omogoči sodelovanje na vseh nadaljnjih volitvah in referendumih v RS. (4.) Tožba v tem upravnem sporu, v katerem sodeluje oseba z invalidnostjo - invalid in njeni zakoniti zastopniki v postopkih povezanih z diskriminacijo zaradi invalidnosti je prosta takse in sodišče po uradni dolžnosti tožnike - stranke v celoti oprosti plačila sodne takse."

3Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 poslala predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

4Tožba ni utemeljena.

5Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da čeprav sta v tožbi kot tožnika posebej navedena tudi zakonita zastopnika tožnika B.B., je sodišče smiselno štelo, da je tožnik le slednji, ki pa ga zastopata zakonita zastopnika A.A. in C.C., saj je bil tudi le tožnik B.B. stranka v upravnem postopku.

6Tožena stranka je zahtevo tožnika za vpis v evidenco volilne pravice ter za vpis v volilni imenik zavrnila iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da ji je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. N 2/2007 z dne 28. 3. 2007 odvzeta volilna pravica v celoti. V citiranem sklepu je sodišče obrazložilo, da sta oba predlagatelja izpovedala, da nasprotni udeleženec (v tem upravnem sporu tožnik) ne razume pomena, namena in učinkov volilne pravice in sta hkrati predlagala, da sodišče odloči o odvzemu te pravice. Torej je bila volilna pravica odvzeta na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča. ZVPEP se v 7. členu sklicuje na uporabo ZVDZ. V prvem odstavku 10. člena ZVPEP je določeno, da ima pravico voliti poslanca v Evropskem parlamentu državljanka oziroma državljan Republike Slovenije, ki ima pravico voliti poslanca Državnega zbora. Ker je bila tožniku z odločitvijo Okrajnega sodišča v Novem mestu v celoti odvzeta volilna pravica, je tožena stranka v skladu s 13. členom ZEVP-2 to tudi vpisala v evidenci volilne pravice. Iz navedenega razloga je neutemeljena zahteva za vpis v evidenco volilne pravice. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na navedene okoliščine pravilno odločila, ko je zahtevo tožnika za vpis v evidenco volilne pravice zavrnila, pri čemer se sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke in zato ne ponavlja njenih razlogov za sprejeto odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je o odvzemu volilne pravice tožnika odločalo pristojno sodišče s pravnomočno sodno odločbo (sklep št. N 2/2007 z dne 28. 3. 2007) in da je prav slednje navedeno sodišče tisto, ki lahko odloča o morebitni spremembi okoliščin, ki lahko privedejo do ponovnega priznavanja aktivne in pasivne volilne pravice.

7Sodišče želi, enako kot je to storilo v primerljivi zadevi v sodbi št. I U 830/2019 z dne 15. 5. 2019, še dodati, da je Upravna enota, ki je odločala o zahtevi tožnika, vezana na pravnomočne odločitve sodišč, kar neposredno izhaja tudi iz URS. Skladno z 158. členom URS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Če bi tožena stranka ali pa sodišče v tem upravnem sporu kljub pravnomočni odločitvi okrajnega sodišča, s katerim je bila odvzeta volilna pravica, tožniku vseeno volilno pravico priznalo, bi s tem oba organa neposredno kršila 158. člen URS, posredno pa tudi 2. člen URS, ki med drugim določa, da je Slovenija pravna država, kar pomeni, da je potrebno pravnomočne odločbe državnih organov spoštovati. Ker je tožena stranka vezana na pravnomočne odločitve drugih organov, ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Sodišče se iz zgoraj navedenih razlogov ne more strinjati s tožbeno navedbo, da ni ovir za izvrševanje tožnikove aktivne volilne pravice, saj je prav citirana pravnomočna odločitev sodišča ta ovira (sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu št. N 2/2007 z dne 28. 3. 2007).

8Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na neposredno uporabo prava EU, saj noben predpis EU ne nasprotuje temu, da je potrebno pravnomočne odločitve državnih organov spoštovati, v tožbi pa tudi ni navedeno, kateri evropski predpis bi določal, da se volilne pravice ob podaljšanju roditeljske pravice ne sme odvzeti, če določena oseba ne razume pomena, namena in učinkov volitev. Sodišče s tem v zvezi poudarja, da se ne opredeljuje do konkretnega primera, ali tožnik zares ne razume pomena volitev, saj je bilo za ugotavljanje o tem pristojno sodišče splošne pristojnosti in le v postopku pred pristojnim sodiščem, ki odloča o odvzemu volilne pravice, bi bilo možno uveljavljati večino ugovorov, ki jih tožnik navaja v tem upravnem sporu. Sodišče samo ni našlo pri izdaji izpodbijane odločbe nobene kršitve prava EU. Niti Pogodba o delovanju Evropske unije v 20. členu niti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v 39. členu, na katero se tožnik sklicuje, ne dajeta pravne podlage za to, da se v določenih primerih ne bi smela odvzeti volilna pravica, zato ni mogoče govoriti, da izpodbijana odločba nasprotuje načelu primarnosti. V 20. členu je namreč določeno, da imajo državljani Unije pravico voliti in biti voljen v Evropski parlament in na občinskih volitvah v državi članici, kjer prebivajo, pod enakimi pogoji kot državljani te države. Listina EU o temeljnih pravicah pa v 39. členu določa, da ima vsak državljan Unije pravico, da v državi članici, kjer prebiva, pod enakimi pogoji kakor državljani te države voli in je voljen na volitvah v Evropski parlament. Drugi odstavek 7. člena ZVDZ v povezavi z ZVPEP torej ni neskladen s primarnimi pravom EU.

9Sklicevanje tožnika na volilno pravico, ki jo uživa neposredno na podlagi 43. člena URS in primarnega prava EU po presoji sodišča ne more biti predmet tega upravnega spora, saj je volilno pravico odvzelo Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je bilo pri svoji odločitvi tudi dolžno upoštevati tudi vsa ustavna načela ter pravo EU. Tožena stranka je le spoštovala pravnomočno odločitev tega sodišča, do nje pa se ne sme opredeljevati, ker za to ni pristojna in iz istega razloga se do sodbe drugega stvarno pristojnega sodišča ne more opredeljevati tudi tukajšnje sodišče, ki odloča v tem upravnem sporu. Iz istih razlogov se sodišče tudi ob upoštevanju 3. člena ZUS-1 ne more opredeliti do obsežnih tožbenih navedb o tem, kaj pomeni volilna pravica glede na določila URS ter različnih mednarodnih konvencij, saj - kot je bilo že rečeno - je volilno pravico odvzelo Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je pri svoji odločitvi zavezano, da spoštuje poleg domače zakonodaje tudi mednarodne konvencije, ki jih je Republika Slovenija ratificirala. Enako velja tudi za tožbene navedbe, kjer se tožnik sklicuje na stališče odbora, ki nadzira MKPI.

10Toženi stranki tudi ni mogoče očitati diskriminacije na podlagi invalidnosti, saj je zgolj sledila pravnomočni odločitvi okrajnega sodišča in ni mogla odločiti drugače, kot je odločila. V kolikor so bile kakršnekoli nepravilnosti podane pri odvzemu volilne pravice, do česar se v skladu s 3. členom ZUS-1 sodišče v tem upravnem sporu ne opredeljuje, mora tožnik oziroma njegova zakonita zastopnika to uveljavljati pred sodiščem, ki je pristojno za odločanje o odvzemu volilne pravice. Torej se sodišče ne more opredeliti tudi do tožbene navedbe o tem, ali je bila tožniku v letu 2007 na podlagi določb ZVDZ, ki naj bi bile po tožnikovem mnenju sporne, neupravičeno odvzeta volilna pravica, saj je to predmet drugega postopka, ne pa tega upravnega spora, kjer gre zgolj za presojo o tem, ali je tožena stranka pravilno upoštevala citirano pravnomočno odločitev sodišča.

11Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da 2. točka izreka sodišča št. N 2/2007 ne sme imeti pravnega učinka, saj je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da se pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, lahko odpravijo, razveljavijo ali spremenijo le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom in jim je zato treba po mnenju sodišča tudi priznati pravne učinke, sicer bi bilo drugačno ravnanje (neupoštevanje pravnomočne odločbe sodnega organa) protiustavno. Tudi do očitka, da se je odvzemala volilna pravica določenim državljanom, ki so bili rojeni v točno določenem časovnem obdobju, in da je bilo to diskriminatorno, se sodišče ne more opredeliti, saj upravni organ, katerega odločitev se presoja, ni odvzel volilno pravico, ampak se je le ravnal po odločitvi okrajnega sodišča, ki je odločalo o odvzemu volilne pravice.

12Sodišče tudi meni, da tožbene navedbe v povezavi s tem, ali v nepravdnem postopku zares ni možno vračanje volilne pravice, ni predmet tega upravnega spora, kjer se presoja zgolj to, ali je tožena stranka upravičeno zavrnila zahtevo tožnika za vpis v volilni imenik. Zahtevo za vrnitev volilne pravice bi moral tožnik vložiti pred za to pristojnimi državnimi organi in v primeru zavrnitve uporabiti ustrezna pravna sredstva, vsekakor pa to ni predmet tega upravnega spora. Sodišče tudi meni, da drugi odstavek 7. člena ZVDZ ter 7. točka drugega odstavka 4. člena ZEVP-2 nista v neskladju z URS, ker tudi odvzem volilne pravice sam po sebi še ni protiustaven, kar nedvomno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-346/02-13 z dne 10. 7. 2003, ki jo je tožnik sam priložil. Ustavno sodišče je namreč v 19. točki obrazložitve te odločbe navedlo, da bi volilna pravica smela biti omejena tistemu, za katerega se ugotovi, da resnično ni sposoben razumeti pomena in namena ter učinkov volitev. To pomeni, da odvzem volilne pravice sam po sebi ni protiustaven, ali pa je (bil) utemeljen tudi v tem konkretnem primeru pa - kot je bilo že pojasnjeno - je to stvar drugih organov in ne upravnega sodišča v tem upravnem sporu. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni prekinilo postopka in ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti.

13Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

14Sodišče ugotavlja, da tožnik z isto tožbo zahteva odpravo akta, izdanega v skladu z 2. členom ZUS-1, in hkrati postavlja zahtevke, kot da gre za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1, na katerega se v uvodu tožbe tudi sklicuje. Zahteva namreč, da se posebej ugotovi, da je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in hkrati zahteva prepoved nadaljnjih dejanj organa, pristojnega za evidenco volilne pravice, ki bi tožnika diskriminatorno obravnaval zaradi njegove invalidnosti. Tovrstni zahtevki (ugotovitev kršitve ustavne pravice in prepoved dejanja) se lahko uveljavljajo le, če so podani pogoji za tožbo po 4. členu ZUS-1, kadar gre za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, ki pa v konkretnem primeru ni mogoč, saj gre za upravni spor po 2. členu ZUS-1 zoper upravno odločbo. V 4. členu ZUS-1 je namreč določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper upravno odločbo, ki ga je tožnik tudi izkoristil. Ker sodišče tožbe ni obravnavalo po 4. členu ZUS-1 in ker ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka ter ni spremenilo upravnega akta, pritožba zoper to sodbo ni dovoljena.

15O tem, ali so podani razlogi za to, da se taksa ne plača, bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

16Sodišče je v tej zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da ni sporno, da obstaja sklep okrajnega sodišča o odvzemu volilne pravice in da je bil predlog za vpis v volilni imenik zavrnjen iz tega razloga, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke.