7. člen ZVDZ

Določila DZ postavitve dveh pravnih oseb kot skrbnikov odrasli osebi, kljub delitvi (različnih) nalog, ne dopuščajo. Sodne prakse na tem področju ni, kaj šele, da bi bila ustaljena, pravna teorija pa zastopa stališče, da je edina pravna podlaga za postavitev dveh pravnih oseb kot skrbnikov drugi odstavek 242. člena v povezavi z drugim odstavkom 244. člena DZ. Sodišče prve stopnje je določila DZ pravilno uporabilo in ni mogoče pritrditi pritožbi, da je dopustno po sedaj veljavnem DZ na podlagi drugega odstavka 242. člena nasprotni udeleženki postaviti dva skrbnika, to je dve pravni osebi, CSD in VDC.

Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu odločitve v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da je zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame pravica voliti in biti voljena. Z zgoraj navedeno novelo ZVDZ-E sta bila namreč črtana drugi in tretji odstavek 7. člena ZVDZ, v prehodni določbi (glej 3. člen) pa je zakonodajalec določil, da se postopki odločanja o odvzemu volilne pravice v postopkih o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo, ki so se začeli na podlagi ZVDZ in do dneva uveljavitve novele še niso pravnomočno končani, ustavijo.

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je namen skrbništva v varstvu osebnosti odrasle osebe z omejitvenimi motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje, kakor tudi z varovanjem premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznika (drugi in tretji odstavek 239. člena Družinskega zakonika.

Sodišče bi moralo najkasneje tedaj, ko je ugotovilo, da nasprotna udeleženka nasprotuje skrbništvu in da je možno, da njeno nasprotovanje ne bo privedlo do ustavitve postopka, nasprotni udeleženki predstaviti možnosti za zagotovitev (pravne) pomoči v postopku. Šele če bi obe možnosti zavrnila in bi sodišče ocenilo, da gre za pristno nasprotovanje ter da zmore sama dovolj dobro predstaviti svoje želje in poglede v postopku, bi bil mogoč sklep, da je bila nasprotni udeleženki zagotovljena pravica do izjave. Ker iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi sodišče to storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in je že na tej podlagi treba izpodbijani sklep razveljaviti. V utemeljitvi je sodišče navedlo, da sledi mnenju izvedenke, da je nasprotna udeleženka sposobna voliti, ni pa sposobna biti voljena, saj je njeno mišljenje v enem delu močno bolezensko spremenjeno, kar pomeni, da lahko tudi druge odnose, če so ji čustveno pomembni, začne doživljati bolezensko spremenjeno. Dejstvo, da bi se jo volilo, bi bilo zato zanjo psihično preveč naporno in stresno in bi pomenilo nevarnost hudega poslabšanja bolezn

Vpis oziroma ne vpis v volilni imenik ne predstavlja odločanja o sami volilni pravici, ampak gre zgolj za poočitev odločitve, ki je bila v primeru odvzema volilne pravice sprejeta nepravdnem postopku. Volilne pravice ni mogoče uresničevati neposredno in neomejeno na podlagi Ustave RS, prav tako se ne more neposredno izvrševati na podlagi evropskega oziroma mednarodnega prava.Po pravu EU je izvrševanje volilne pravice izrecno podvrženo pogojem, ki jih določa sama država članica. Po stališču sodišča EU tudi Mednarodna konvencija o pravicah invalidov ni neposredno uporabljiva. ESČP pa je v svoji sodni praksi že izpostavilo, da so omejitve volilne pravice določene v 3. členu Protokola 1 k EKČP dopustne ob izpolnjevanju pogojev legitimnosti zasledovanega cilja ter sorazmernosti omejitev.

Osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, sodišče postavi pod skrbništvo (prvi odstavek 262. člena DZ). Skrbnik ji pomaga pri urejanju zadev, ki jih ne zmore opraviti sama, in skrbi za zavarovanje njenih premoženjskih in drugih pravic ter koristi (drugi in tretji odstavek 239. člena DZ).

Določba prvega odstavka 38. člena ZPacP ne pomeni, da bi skrbnik lahko namesto nasprotnega udeleženca odločal o njegovi institucionalni namestitvi. To bi pomenilo, da skrbnik nasprotnega udeleženca lahko odloči ali je hospitalizacija »prostovoljna« ali pa ne. Na tak način pa je nedvomno lahko poseženo v posameznikove ustavno varovane pravice, ki jih ni mogoče omejiti zgolj s postavitvijo pod skrbništvo. Kadar npr. bolnik izrazi nestrinjanje s psihiatričnim zdravljenjem, se uporabijo določbe ZDZdr, ki v primerih neprostovoljnega psihiatričnega zdravljenja določa posebne ukrepe v korist bolnika (sodna intervencija, sodelovanje izvedencev …).

Zakonski pogoj za poseg v eno temeljnih ustavnih pravic za udeleženko - predlagateljico, ni izpolnjen. Poslovna sposobnost ji namreč ni v celoti odvzeta, pač pa le delno.

Poleg potrebnih lastnosti in sposobnosti skrbnika, ki jih zakon opredeljuje v 240. in v 241. členu, DZ določa, da sodišče pri imenovanju skrbnika upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice, in če je to v korist varovanca. Določba je izraz dostojanstva osebe in njene pravice do samostojnega odločanja o sebi. Obe sta kot človekovi pravici zagotovljeni z Ustavo. Dopustnost posegov vanju je zato omejena na najmanjši potreben obseg. Nespoštovanje varovančeve želje je sprejemljivo le v primeru, ko je ugotovljeno, da ni sposoben razumeti njenega pomena in posledic, ali če ni v njegovo korist. Navedeno tudi pomeni, da se je sodišče dolžno z osebo pogovoriti o osebah, ki pridejo v poštev pri izbiri skrbnika in njeno mnenje ovrednotiti ob upoštevanju danih možnosti in dobrobiti osebe. Ker odločitev o postavitvi skrbnika intenzivno posega v pravico posameznika, da samostojno odloča o svojih zadevah, mora biti obseg skrbnikovih nalog omejen na najmanjši potreben obseg. Še posebej v primeru, ko oseba nasprotuje postavitvi skrbnika, je sodišče dolžno oblikovati naloge tako, da bo iz izreka razvidno, v čem ostaja samostojn

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali imajo vsi polnoletni državljani volilno pravico voliti poslanke in poslance v Evropski parlament ne glede na morebitno invalidnost in ne glede na morebitne odločitve sodišč o odvzemu volilne pravice na podlagi drugega in tretjega odstavka 7. člena ZVDZ.

Prepoved odtujitve, ki temelji na pogodbenem razmerju z njegovimi starši, ne bo zaščitila premoženja nasprotnega udeleženca v primeru nadaljnjega zadolževanja in posledičnih sodnih izvršilnih postopkov. Ob ugotovljeni duševni motnji, ki je vzrok za njegove nerealne poglede na razpolaganje s svojim premoženjem, je odločitev o delni omejitvi poslovne sposobnosti pri razpolaganju z nepremičninami, zadolževanju in sklepanju pravnih poslov s finančnimi posledicami, ki presegajo znesek denarne socialne pomoči, nujna. Nasprotni udeleženec je namreč lastnik stanovanja, ki ga utegne v primeru nekontroliranega ravnanja pod vplivom ugotovljene bolezni izgubiti in s tem povsem ogroziti njegovo eksistenco. Zato je odločitev, da bo pri odobritvi določenih pravnih poslov potreboval soglasje skrbnika, pravilna. Skladno z drugim odstavkom 7. člena ZVDZ je omejevanje volilne pravice dopustno le v primeru, če je osebi popolnoma odvzeta poslovna sposobnost in če ni sposobna razumeti pomena, namena in učinka volitev. Ker je sodišče prve stopnje le delno omejilo poslovno sposobnost nasprotnemu udeležencu, je bilo odločanje o omejitvi volilne pravice materialnopravno zmotno. Pri odločanju o tem

Že uvedene postopke za odvzem poslovne sposobnosti po ZNP je treba po tem zakonu tudi zaključiti, bo pa učinek pravnomočne odločbe po predhodni določbi DZ tak, da šteje, da je taka oseba postavljena pod skrbništvo in, če je bil odvzem poslovne sposobnosti popoln, ne more samostojno opravljati nobenih pravnih poslov.

Obstoj pravnega interesa je osnovna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi tožbe ter vseh rednih in izrednih pravnih sredstev.

Med strankama ni sporno, da je bila tožnici na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v A. št. N 38/2008 z dne 27. 6. 2008 v celoti odvzeta volilna pravica. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo v času odločanja o upravnem sporu o predhodnem vprašanju, ali je tožnica sposobna izvrševati volilno pravico, že odločeno na matičnem (civilnem) področju in da upravno sodišče ne sme sàmo reševati tega vprašanja kot predhodnega, ampak mora ob smiselni razlagi 13. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, za podlago svoje odločitve vzeti odločitev, ki jo je sprejelo Okrajno sodišče v A..

Pravica iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah ter 29. člena MKPI ni absolutna pravica, ampak jo je v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah mogoče omejiti, če je to predpisano z zakonom in je spoštovana bistvena vsebina pravice, če je omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija in če so omejitve potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih, pri čemer je v konkretnem primeru važno tudi, da so omejitve za vse državljane EU enake. Tak razlog za omejitev je nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011 ugotovilo; ali je ta razlog nepravdno sodišče ugotovilo na pravilen način in v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pravom EU in MKPI, pa ni bilo stvar odločanja v upravnem postopku pred toženo stranko, niti ni to stvar presoje Upravnega sodišča v tem sporu.

Tožena stranka pravilno ugotovila, da je o odvzemu volilne pravice tožnika odločalo pristojno sodišče s pravnomočno sodno odločbo in da je prav slednje sodišče tisto, ki lahko odloča o morebitni spremembi okoliščin, ki lahko privedejo do ponovnega priznavanja aktivne in pasivne volilne pravice. Ker je tožena stranka vezana na pravnomočne odločitve drugih organov, ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Tožena stranka je le spoštovala pravnomočno odločitev sodišča, do nje pa se ne sme opredeljevati, ker za to ni pristojna in iz istega razloga se do sodbe drugega stvarno pristojnega sodišča ne more opredeljevati tudi sodišče, ki odloča v tem upravnem sporu.

Upravna enota, ki je odločala o zahtevi tožnice je vezana na pravnomočne odločitve sodišč, zato ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Če bi tožena stranka ali pa sodišče v tem upravnem sporu kljub pravnomočni odločitvi okrajnega sodišča, s katerim je bila odvzeta volilna pravica, tožnici vseeno volilno pravico priznalo, bi s tem oba organa neposredno kršila 158. člen URS. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, lahko odpravijo, razveljavijo ali spremenijo le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom in jim je zato treba po mnenju sodišča tudi priznati pravne učinke, sicer bi bilo drugačno ravnanje protiustavno.

V obravnavani zadevi ni sporen vpis tožnika v evidenco volilne pravice, sporno je, ali so v tej evidenci pravilno obdelani podatki o odvzemu volilne pravice tožniku, kar je podlaga za sestavo volilnih imenikov. Med strankama ni sporno, da je bila tožniku na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v celoti odvzeta volilna pravica. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo v času odločanja v upravnem sporu o predhodnem vprašanju, ali je tožnik sposoben izvrševati volilno pravico, že odločeno na matičnem (civilnem) področju in da upravno sodišče ne sme sàmo reševati tega vprašanja kot predhodnega, ampak mora ob smiselni razlagi 13. člena Zakona o pravdnem postopku, za podlago svoje odločitve vzeti odločitev, ki jo je sprejelo Okrožno sodišče.

Pritrditi gre pritožbi, da je z omejitvijo poslovne sposobnosti lahko poseženo v predlagateljičino osebno svobodo, svobodo gibanja in pravico do zasebne lastnine, ker ne more razpolagati s svojimi prihranki. Lahko je poseženo tudi v njene pravice do zasebne lastnine in do zasebnosti in osebnostnih pravic glede na to, da je pod nadzorom medicinskega osebja v domu, ki skrbi za njeno telesno in duševno stanje. Vendar ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče v predlagateljičine pravice poseglo protipravno. Tožnici je bila poslovna sposobnost odvzeta ob izpolnjenih pogojih iz 44. člena ZNP, pogoji, da bi ji jo sodišče vrnilo (razen v manjšem delu), pa niso izpolnjeni. Volilno pravico je mogoče odvzeti le, če je posamezniku odvzeta poslovna sposobnost v celoti.

Samo dejstvo duševne zaostalosti samo zase še ni razlog za odvzem volilne pravice. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da C. B. ni sposobna razumeti pomena in namena ter učinkov volitev. Poznala je značilne faze v zvezi s potekom volitev, prav tako je poznala funkciji predsednika države in župana. Poznala je tudi ime trenutnega predsednika ter župana mesta, v katerem prebiva.