7. člen ZVPEP

Vrhovno sodišče je pristojno za odločanje o volilnih sporih le v primerih, za katere ga pooblašča zakon. Poleg tega pa je Vrhovno sodišče lahko volilni sodnik samo v tistih fazah volilnih opravil, kjer tako določa zakon, in sicer v fazi potrditve kandidatur, v kasnejših fazah po končanih volitvah pa je volilni sodnik Ustavno sodišče. Ne v ZVPEP ne v Zakonu o volitvah v državni zbor (ZVDZ), namreč pristojnost Vrhovnega sodišča za presojo zakonitosti rezultata volitev ni določena.

Pravica iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah ter 29. člena MKPI ni absolutna pravica, ampak jo je v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah mogoče omejiti, če je to predpisano z zakonom in je spoštovana bistvena vsebina pravice, če je omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija in če so omejitve potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih, pri čemer je v konkretnem primeru važno tudi, da so omejitve za vse državljane EU enake. Tak razlog za omejitev je nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011 ugotovilo; ali je ta razlog nepravdno sodišče ugotovilo na pravilen način in v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pravom EU in MKPI, pa ni bilo stvar odločanja v upravnem postopku pred toženo stranko, niti ni to stvar presoje Upravnega sodišča v tem sporu.

Tožena stranka pravilno ugotovila, da je o odvzemu volilne pravice tožnika odločalo pristojno sodišče s pravnomočno sodno odločbo in da je prav slednje sodišče tisto, ki lahko odloča o morebitni spremembi okoliščin, ki lahko privedejo do ponovnega priznavanja aktivne in pasivne volilne pravice. Ker je tožena stranka vezana na pravnomočne odločitve drugih organov, ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Tožena stranka je le spoštovala pravnomočno odločitev sodišča, do nje pa se ne sme opredeljevati, ker za to ni pristojna in iz istega razloga se do sodbe drugega stvarno pristojnega sodišča ne more opredeljevati tudi sodišče, ki odloča v tem upravnem sporu.

Upravna enota, ki je odločala o zahtevi tožnice je vezana na pravnomočne odločitve sodišč, zato ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Če bi tožena stranka ali pa sodišče v tem upravnem sporu kljub pravnomočni odločitvi okrajnega sodišča, s katerim je bila odvzeta volilna pravica, tožnici vseeno volilno pravico priznalo, bi s tem oba organa neposredno kršila 158. člen URS. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, lahko odpravijo, razveljavijo ali spremenijo le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom in jim je zato treba po mnenju sodišča tudi priznati pravne učinke, sicer bi bilo drugačno ravnanje protiustavno.

Z izpodbijanim sklepom Državne volilne komisije, je zgolj opredeljena oblika in vsebina glasovnice, določena v 7. in 20. členu ZVPEP. Ta sklep v formalnem smislu ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v a priori volilnem sporu in zahtevati njegovo odpravo. Tudi po vsebini ne gre za akt, ki bi se nanašal na postopek kandidiranja oziroma ki bi pomenil odločanje v tej fazi uresničevanja volilne pravice.

Z izpodbijanim dopisom Državne volilne komisije (DVK), ki ga je podpisal njen predsednik, ni bilo odločeno o nobenem vidiku pritožnikove volilne pravice, ampak je bila zgolj pojasnjena vsebina glasovnice, določena v 20. členu ZVPEP, ki med drugim vsebuje zaporedne številke in imena list kandidatov po vrstnem redu iz seznama list kandidatov, pri vsaki listi pa tudi zaporedne številke ter imena in priimke kandidatov. Dopis tako v formalnem smislu ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v a priori volilnem sporu in zahtevati njegovo odpravo. Tudi po vsebini ne gre za akt, ki bi se nanašal na postopek kandidiranja oziroma ki bi pomenil odločanje v tej fazi uresničevanja volilne pravice. To ne izhaja niti iz pritožnikove vloge, saj ni sporno, da je bila pritožnikova lista kandidatov potrjena in to z vsebino, ki je določena v prvem odstavku 51. člena ZVDZ, torej z osebnimi podatki kandidatov, med katerimi so navedeni stopnja izobrazbe, naziv izobrazbe, strokovni ali znanstveni naslov in delo, ki ga opravlja posamezni kandidat.

Ker je predlagatelj listi kandidatov priložil le štiri obrazce podpore volivcev, je lista vložena v nasprotju s 15. členom ZVPEP, ki zahteva podpise štirih poslancev ali najmanj 1000 volivcev. Zato je DVK v skladu s 15. členom in 7. členom ZVPEP zakonito in pravilno listo kandidatov zavrnila. Takšna odločitev DVK tudi ni v nasprotju z mednarodnimi akti.