20. člen ZEVP-2

Med strankama ni sporno, da je bila tožnici na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v A. št. N 38/2008 z dne 27. 6. 2008 v celoti odvzeta volilna pravica. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo v času odločanja o upravnem sporu o predhodnem vprašanju, ali je tožnica sposobna izvrševati volilno pravico, že odločeno na matičnem (civilnem) področju in da upravno sodišče ne sme sàmo reševati tega vprašanja kot predhodnega, ampak mora ob smiselni razlagi 13. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, za podlago svoje odločitve vzeti odločitev, ki jo je sprejelo Okrajno sodišče v A..

Pravica iz člena 39(1) Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s členom 21(1) Listine EU o temeljnih pravicah ter 29. člena MKPI ni absolutna pravica, ampak jo je v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah mogoče omejiti, če je to predpisano z zakonom in je spoštovana bistvena vsebina pravice, če je omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija in če so omejitve potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih, pri čemer je v konkretnem primeru važno tudi, da so omejitve za vse državljane EU enake. Tak razlog za omejitev je nepravdno sodišče v zadevi N 124/2011 ugotovilo; ali je ta razlog nepravdno sodišče ugotovilo na pravilen način in v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pravom EU in MKPI, pa ni bilo stvar odločanja v upravnem postopku pred toženo stranko, niti ni to stvar presoje Upravnega sodišča v tem sporu.

Tožena stranka pravilno ugotovila, da je o odvzemu volilne pravice tožnika odločalo pristojno sodišče s pravnomočno sodno odločbo in da je prav slednje sodišče tisto, ki lahko odloča o morebitni spremembi okoliščin, ki lahko privedejo do ponovnega priznavanja aktivne in pasivne volilne pravice. Ker je tožena stranka vezana na pravnomočne odločitve drugih organov, ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Tožena stranka je le spoštovala pravnomočno odločitev sodišča, do nje pa se ne sme opredeljevati, ker za to ni pristojna in iz istega razloga se do sodbe drugega stvarno pristojnega sodišča ne more opredeljevati tudi sodišče, ki odloča v tem upravnem sporu.

V obravnavani zadevi ni sporen vpis tožnika v evidenco volilne pravice, sporno je, ali so v tej evidenci pravilno obdelani podatki o odvzemu volilne pravice tožniku, kar je podlaga za sestavo volilnih imenikov. Med strankama ni sporno, da je bila tožniku na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v celoti odvzeta volilna pravica. To po presoji sodišča pomeni, da je bilo v času odločanja v upravnem sporu o predhodnem vprašanju, ali je tožnik sposoben izvrševati volilno pravico, že odločeno na matičnem (civilnem) področju in da upravno sodišče ne sme sàmo reševati tega vprašanja kot predhodnega, ampak mora ob smiselni razlagi 13. člena Zakona o pravdnem postopku, za podlago svoje odločitve vzeti odločitev, ki jo je sprejelo Okrožno sodišče.