VSRS Sklep in sodba II Ips 16/2019

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka dopolni tako, da se delno ugodi še pritožbi tožeče stranke in se sodba sodišča prve stopnje v točki III/2 spremeni tako, da se zavrže del tožbenega zahtevka, ki se glasi: „v kraju, kjer je bilo plovilo izročeno tožeči stranki.“ V drugi točki izreka pa se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „V ostalem se pritožbi tožene in tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

1V obravnavani zadevi je bilo z delno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III P 331/2014 z dne 15. 12. 2015, ki je bila potrjena tudi s sodbo sodišča druge stopnje, ugotovljeno, da je razdrta kupna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili za plovilo - motorni katamaran Maryland 37 (v nadaljevanju plovilo), zato tožnik ni več njegov lastnik od vložitve tožbe 28. 5. 2002 dalje. Z izpodbijano sodbo pa sta nižji sodišči odločili o zahtevkih tožnika za vrnitev kupnine, za prevzem plovila s strani toženke in za povračilo nastale škode. V III. točki izreka prvostopenjske sodbe je med drugim odločeno, da je toženka dolžna v 15 dneh tožniku plačati glavnico v znesku 298.925,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prevzeti v last in neposredno posest motorni katamaran Maryland 37, s trupom št. ..., v kraju, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku.

2Tožnik je zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom II DoR 236/2018 z dne 18. 10. 2018 dopustilo revizijo glede:

— preizkusa materialnopravne pravilnosti odločitve o kraju vračila po razdrti prodajni pogodbi;

— vprašanja ali sprememba kraja vrnitve plovila iz tožbenega zahtevka v „kraj, kjer je bilo plovilo izrečeno tožniku“ pomeni sojenje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP in ali tak izrek sodbe še zadošča standardu preciznosti, določnosti in izvršljivosti.

4Tožnik je vložil revizijo in predlagal, da ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III/2 spremeni tako, da se besede „v kraju, kjer je bilo plovilo izročeno tožeči stranki“ nadomestijo z besedami „v kraju Brodogradilište Punat d.o.o, Obala 5, 51521 Punat, Republika Hrvaška“, podredno pa da se sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne temu sodišču oziroma sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo revizijskih stroškov.

Revizijo tožnik utemeljuje s tem, da sta nižji sodišči zmotno uporabili 319. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj nista upoštevali, da s prodajno pogodbo ni bil dogovorjen kraj vrnitve stvari prodajalcu za primer razdrtja pogodbe, kar pomeni, da ni mogoče šteti, da naj bi bila s prodajno pogodbo dogovorjena obveznost kupca, ki je v tem primeru dolžnik, da vrne plovilo v pristanišču v Franciji. Prodajna pogodba je že več kot 16 let neveljavna, zato ne more biti pravna podlaga za določitev kraja vrnitve stvari. Sodišči bi morali uporabiti drugi odstavek 319. člena ZOR¹ in ob upoštevanju vseh pravno pomembnih okoliščin kot kraj vrnitve določiti kraj, kjer se plovilo nahaja, to pa je Punat na Hrvaškem. Tožnik v nadaljevanju obširno pojasnjuje okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na zmotno uporabo prava in zaradi katerih naj bi bila sodba neizvršljiva. Navaja, da že od 28. 5. 2002 ni več lastnik plovila, zato ga ne more registrirali, zanj skleniti zavarovanja, zaprositi za plovno dovoljenje, najeti skiperja za plovbo, opraviti nujno potrebnih popravil ipd. Ker sam ne more in ne sme razpolagati s plovilom, je že večkrat, vendar vsakokrat neuspešno, pozval toženko na sodelovanje in prevzem plovila. Sodna odločba ga tudi ne sme siliti v kršitev veljavne zakonodaje v smislu plovbe brez veljavnih dovoljenj in dokumentov. Po mnenju tožnika je edina možnost vrnitve plovila po morju, saj nobena tovorna ladja ne more pripluti do Krka, kjer je plovilo že več let shranjeno na kopnem. Pri določitvi vrnitvenega kraja bi sodišče moralo upoštevati tudi okoliščino, da plovilo zaradi pravnomočno ugotovljenih napak, ni sposobno za varno plovbo. Tožnik je potrošnik, ki je v precej slabšem položaju proti ekonomsko močni toženki, kot proizvajalki. Predmet pogodbe je iskovina, sodišče pa je obveznost po vsebini spremenilo v prinosnino.

V zvezi z drugim vprašanjem navaja, da sta nižji sodišči izrek sodbe glede na tožbeni zahtevek nedopustno spremenili, in sicer tako, da sta kraj vrnitve iz „Brodogradilišta Punat d.o.o., Obala 5, Punat, Republika Hrvaška“ spremenili v „kraj, kjer je bilo plovilo izročeno tožeči stranki“. S tem sta prekoračili tožbeni zahtevek in kršili prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tak izrek sodbe tudi ni določen in izvršljiv, saj iz njega ni mogoče ugotoviti, v katerem kraju je toženka dolžna prevzeti plovilo.

5Revizija je bila v izjavo vročena toženki, ki Vrhovnemu sodišču primarno predlaga njeno zavrženje. Utemeljuje, da tožnik v postopku dopustitve revizije Vrhovnega sodišča ni seznanil z vsebino sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1053/2013 z dne 18. 3. 2014, ki je že takrat pravnomočno ugotovilo, da je treba kot dogovorjen kraj vrnitve šteti kraj, kjer je bilo plovilo tožniku izročeno. Sicer pa meni, da revizija ni utemeljena. Pojasnjuje, da je tožnik, preden je plovilo samovoljno uskladiščil na kopnem, z njim prepotoval kar 9.744 km, kar dokazuje, da je plovilo sposobno tudi plovbe do francoskega pristanišča. Sicer pa bi tožnik z vodnim vlačilcem plovilo lahko zvlekel do prvega večjega pristanišča, kjer bi ga po kopnem ali po morju prepeljal do Francije. Stališče tožnika, da bi morala toženka plovilo prevzeti na Hrvaškem, je v nasprotju z določili 319. člena ZOR. Gre namreč za iskovino, pri čemer mora plovilo tožnik pripeljati toženki in ne obratno, v nobenem primeru pa kraj izročitve plovila ne more biti na Hrvaškem, ki s predmetnim poslom nima nobene zveze. Ker je obema pravdnima strankama jasno, v katerem kraju je tožnik plovilo prevzel, so neutemeljeni tudi očitki o nejasnosti in neizvršljivosti izreka pravnomočne sodbe.

6Revizija je delno utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena. Ker revizija ni bila dopuščena glede procesnih kršitev, Vrhovno sodišče revizijsko zatrjevanih procesnih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni niti povzelo niti ne bo nanje odgovarjalo.

8Stališče toženke, da je bilo o kraju izročitve plovila že pravnomočno odločeno, je zmotno. Res je sicer, da je v prvem sojenju Višje sodišče v Mariboru v obrazložitvi sklepa, s katerim je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in z napotki vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, zapisalo, da je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kot kraj vrnitve šteti kraj, kjer je tožnik plovilo prevzel. Ker pravnomočen postane samo izrek sodbe, ne pa tudi pravno pomembna dejstva in stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe, tako predhodno stališče sodišča ni podvrženo učinkom pravnomočnosti. V izreku sodbe ni bilo odločilo o kraju vrnitve plovila, nasprotno, sodbo sodišča prve stopnje je bila tudi v tem delu razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9V obravnavani zadevi je tožnik zaradi napak na plovilu razdrl sklenjeno prodajno pogodbo. Razdor pogodbe pa ne pomeni, da pogodbeno razmerje med strankama v celoti preneha. Ugasnejo izpolnitveni zahtevki, pogodba pa je še vedno lahko podlaga za odškodninsko odgovornost stranke (prvi odstavek 132. člena ZOR). V veljavi še naprej ostanejo pogodbene klavzule, za katere sta se stranki dogovorili, da se uporabljajo ravno v primeru kršitve in ne glede na razdor (npr. arbitražna klavzula, dogovorjena pogodbena kazen, dogovor o načinu vračanja stvari).² Iz tega razloga so neutemeljene navedbe tožnika, da je pogodba že 16 let razdrta, zato spora na tej pravni podlagi ni mogoče reševati. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, sicer ne vsebuje pravil za primer razdora le-te. Nižji sodišča sta zato pravilo uporabili določbe ZOR. Na podlagi prvega odstavka 497. člena ZOR ima razveza pogodbe zaradi napak stvari enake učinke kot razveza dvostranskih pogodb zaradi neizpolnitve. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (tretji odstavek 132. člena ZOR). Ker sta pravdni stranki v pogodbi določili kraj izpolnitve v Franciji, sta nižji sodišči določbo 132. člena ZOR zrcalno razlagali tako, da je Francija tudi kraj, v katerem je stvar treba vrniti. Mogoča pa je tudi drugačna razlaga. Če je glede dobave dogovorjeno, da je stvar iskovina, materialnopravno ostane pri tem tudi po razdoru pogodbe. To pa pomeni, da je v primeru razdora pogodbe prodajalka (toženka) tista, ki mora stvar prevzeti pri kupcu (tožniku), kupčeva obveznost pa je le dati stvar na razpolago.

10Tožnik je v tožbi med drugim uveljavljal reparacijski zahtevek, s katerim je od toženke zahteval vračilo kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in še, da je toženka dolžna prevzeti plovilo. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje takemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Višje sodišče pa je v obrazložitvi sklepa, s katerim je odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo, zapisalo, da za vzajemno vračanje veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. In ker je toženka tožniku plovilo izročila v Franciji, bo treba kot dogovorjen kraj vrnitve šteti kraj, kjer je bilo plovilo tožniku izročeno. Ko je bil tožnik seznanjen s takim stališčem, je v nadaljnjih pripravljalnih vlogah izpostavil okoliščine, ki jih ponavlja tudi v reviziji, in ki po njegovem mnenju onemogočajo vrnitev plovila v Franciji. Tožnik je tudi modificiral tožbeni zahtevek, tako da je od toženke zahteval, da je v last in posest dolžna prevzeti plovilo, ki se nahaja v Brodogradilištu Punat d.o.o., Obala, 5, 51521 Punat, Republika Hrvaška. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče sledilo stališču višjega sodišča in odločilo, da je toženka dolžna plovilo prevzeti v last in posest v kraju, kjer je bilo plavilo izročeno tožeči stranki.

11Takšni odločitvi tožnik nasprotuje, češ da je sodišče preseglo tožbeni zahtevek in mu prisodilo nekaj drugega, ne pa tistega kar je s tožbo zahteval. Tožnik ima prav. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP). To načelo med drugim pomeni, da sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in da tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval, čeprav je morda tožnik po materialnem pravu upravičen do česa več ali česa drugega.³ Tožnik je s tožbo zahteval, da je toženka dolžna plovilo prevzeti v točno določenem pristanišču na Hrvaškem. Nižji sodišči sta presodili, da kraj vrnitve spornega plovila po materialnem pravu ne more biti pristanišče na Hrvaškem, ampak pristanišče v Franciji. V takem primeru bi ravnali pravilno, če bi zahtevek za vračilo plovila na Hrvaškem zavrnili. S tem, ko sta nižji sodišči odločili, da je toženka dolžna plovilo prevzeti v kraju, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku (to je v pristanišču v Franciji), sta tožniku prisodili nekaj drugega, kot je zahteval in s tem kršili načelo dispozitivnosti iz 2. člena ZPP.

12Ker je Vrhovo sodišče ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek prekoračen, bi v nadaljevanju moralo presojati materialnopravno pravilnost odločitve o kraju vračanja plovila (prvo dopuščeno vprašanje). Če bi se izkazalo, da je tožnik upravičeno zahteval prevzem plovila na Hrvaškem, bi zahtevku v tem delu z vidika načela dispozitivnosti lahko ugodilo. V revizijskem postopku pa se je izkazalo, da tožnik za tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke zahteval, naj plovilo prevzame v določenem kraju na Hrvaškem, nima pravnega interesa, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

13Posledica razdora pogodbe je ta, da ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 132. člena ZOR). Pravne podlage, da bi to obdržala, namreč ni več. V tem smislu razdor pogodbe učinkuje retroaktivno. Pojasnjeno je že bilo, da v primeru, ko imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Splošno pravilo o posledicah razdrte pogodbe je tako vsebovano v 132. členu ZOR, medtem ko v ostalem pridejo v poštev splošna pravila o kondikcijah (neupravičenih obogatitvah) zaradi odpadle pravne podlage. Ker je pravna podlaga po sklenitvi pogodbe odpadla, gre za reparacijske zahtevke, ki imajo kondikcijsko naravo.

14Bistvo reparacijske obveznosti pri vzajemnih pogodbah je torej v tem, da vsaka stranka lahko zahteva vrnitev tistega, kar je na podlagi razdrte pogodbe dala. Na mestu je vprašanje ali mora tožena stranka vrnitev tistega, kar je sama dala, zahtevati z nasprotno tožbo ali zadošča že ugovor sočasnega vračanja iz tretjega odstavka 132. člena ZOR. Kadar sta k vračanju zavezani obe stranki, velja namreč posebno pravilo, da se mora vračati istočasno, to je po načelu iz roke v roko. Na to pravilo se mora stranka sklicevati, če želi, da ga sodišče upošteva. Sodišče bo zahtevku ugodilo, pri čemer bo v izreku sodbe izreklo pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni določeno obveznost. Pri zahtevkih iz vzajemnih pogodb velja, da sodišče ne prekorači tožbenega zahtevka oziroma ne krši načela dispozitivnosti, če namesto nepogojne izpolnitve obveznosti, določi pogojno izpolnitev.⁴ Nasprotno dajatev za vrnitev danega pa sodišče toženi stranki sme prisoditi le, če jo je tožena stranka uveljavila z ustreznim nasprotnim tožbenim zahtevkom. Če sodišče toženo stranko obsodi na protidajatev, ne da bi tožena stranka to uveljavljala z ustrezno nasprotno tožbo, krši načelo dispozitivnosti.

15V obravnavani zadevi bi se toženka zahtevku za vračilo kupnine lahko uprla s tem, da bi z ugovorom sočasnega vračanja zahtevala hkratno vračilo plovila. V tem primeru bi sodišče tožnikovemu zahtevku za vračilo kupnine lahko ugodilo le tako, da bi mu hkrati naložilo, naj toženki vrne plovilo. Toženka bi lahko postavila tudi nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim bi zahtevala vračilo danega plovila. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da toženka ni podala niti ugovora sočasnega vračanja niti ni postavila nasprotnega tožbenega zahtevka za vračilo plovila. V zvezi z zahtevo za vračilo plovila je bila toženka povsem pasivna, tožnik je bil tisti, ki je od nje zahteval, naj v točno določenem kraju prevzame plovilo in je v tej smeri postavil tudi tožbeni zahtevek. Življenjsko gledano je tako njegovo zahtevo mogoče razumeti, pravno pa ni utemeljena. S plovilom, ki niti ni več njegovo, ima tožnik le še nevšečnosti in stroške, vendar je te stroške mogoče obravnavati kot škodo, do povračila katere ima pravico na podlagi prvega odstavka 132. člena ZOR. Po materialnem pravu pa je tožnik od toženke upravičen zahtevati vračilo danega, to je kupnine, ni pa upravičen od nje zahtevati, naj plovilo prevzame v posest. Tožbeni zahtevek za vrnitev plovila na podlagi razdrte pogodbe je postavila stranka, ki ni nosilka te pravice. Stranka, ki uveljavlja pravico za drugega, pravne koristi za tožbo nima. Tako tožbo oziroma tožbeni zahtevek je na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP treba zavreči.

16Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh prevzeti v last in neposredno posest plovilo, v kraju, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku, je postal pravnomočen. Revizija je bila dopuščena le glede dela zahtevka, ki se nanaša na kraj vračila stvari. Vrhovno sodišče zato ni moglo poseči v tisti del pravnomočne sodbe, glede katerega revizija ni bila dopuščena. Iz tega razloga ni v celoti zavrglo tožbenega zahtevka, za katerega tožnik nima pravnega interesa, ampak je razveljavilo le tisti del odločitve, s katero je bil tožbeni zahtevek prekoračen, to pa je zahtevek glede kraja vrnitve stvari.

17Vrhovo sodišče ni poseglo v odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da sprememba izpodbijane sodbe na porazdelitev uspeha pravdnih strank v postopku ni vplivala. Ker je tožnik z revizijo uspel le s sorazmerno majhnim delom, je bilo odločeno, da vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Drugi odstavek 319. člena ZOR: „Če kraj izpolnitve ni določen in ga tudi ni mogoče določiti niti po namenu posla, po naravi obveznosti ali po drugih okoliščinah, je treba obveznost izpolniti v kraju, v katerem je imel dolžnik ob nastanku obveznosti sedež oziroma stalno prebivališče, če ni imel stalnega prebivališča pa začasno prebivališče.“
² Glej D. Možina, Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo, 2011, št. 1.
³ Glej A. Galič v Pravdni postopek; zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 30.
⁴ Glej A. Galič v Pravdni postopek; zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 31.