VSRS Sodba I Ips 44937/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 5. 2017 obsojenega B. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo plačilo 13.534,66 evrov oškodovani gospodarski družbi U., d. o. o. (v nadaljevanju U.), s preostankom premoženjskopravnega zahtevka v znesku 46.465,34 evrov pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15. 3. 2018 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 60.000,00 evrov napotilo na pravdo, v preostalem delu pa je zagovornikovo pritožbo in v celoti pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, iz razloga po 427. členu ZKP, ter zaradi kršitev 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS in zaradi kršitve c. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Naštetih kršitev zagovornik v nadaljevanju zahteve ne konkretizira, je pa mogoče razbrati, da uveljavlja predvsem nesklepčnost opisa kaznivega dejanja, kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve njenega dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru z dne 13. 6. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik spregleda, da novacija, naknadno sklenjena po izteku kritičnega obdobja, ne vpliva na obstoj zakonskih znakov poslovne goljufije, zato tudi predlagani izvedenec glede novacije ne bi podal pravno relevantnih odgovorov. Tudi v zvezi z zagovornikovim očitkom o samovoljnem oblikovanju krivdoreka vrhovni državni tožilec ne prepozna kršitve zakonitosti, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je vztrajal pri navedbah zahteve, obsojenec pa izjave ni podal.

B.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6Zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbo, da zaradi novacije, sklenjene med obsojencem in oškodovanim U. dne 22. 9. 2014, ne obstajajo več prvotne denarne terjatve oškodovanca do obsojenca na podlagi predhodno sklenjene podnajemne pogodbe, zato tudi ni več podan objektivni zakonski znak poslovne goljufije. Sodišče bi moralo upoštevati celotno trajanje podnajemnega razmerja, kar je pravno vprašanje, in bi tako ugotovilo, da sta ostala neplačana samo dva mesečna obroka najemnine in stroškov, medtem ko je preostanek dolga 60.000,00 evrov zaradi naknadno sklenjene novacije prenehal. Zagovornik z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona na tak način ne more uspeti, ker pod videzom omenjene kršitve in očitka o napačni sodni presoji podnajemne pogodbe po vsebini podaja lastno oceno dejstev (dveh neplačanih najemnin in stroškov za obratovanje lokala ter sporazuma pogodbenih strank o drugačnem načinu izpolnitve obveznosti). Kot je že višje sodišče pravilno ugotovilo, je zagovornik pri uveljavljanju tega razloga izpodbijanja sodbe deloma kontradiktoren, pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi v zahtevi mestoma ocenjuje obsojencu v škodo, saj zatrjuje, da je sodišče odločilo le o majhnem delu dolga iz podnajemnega razmerja in pri tem spregledalo obsojenčev dolg v višini 60.000,00 evrov na podlagi posojilne pogodbe. Takšne trditve zato skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7Značilnosti in vrsta posamezne pogodbe, sklenjene med pogodbenima strankama, so predmet pravne presoje, ki spada v pristojnost sodišča. V konkretnem primeru sta obe nižjestopenjski sodišči ocenili, da je bila v kritičnem obdobju med obsojencem in oškodovanim U. sklenjena podnajemna pogodba (5. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 9. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Šele po koncu kritičnega obdobja, dne 22. 9. 2014, sta pogodbeni stranki dolg iz neplačanih najemnin in stroškov obratovanja lokala v višini 60.000,00 evrov spremenili v posojilo oškodovanega U. obsojencu in se dogovorili, da bo obsojenec mesečno odplačeval obroke v višini 1.000,00 evrov. Stranki sta se sporazumno dogovorili za drugačen način izpolnitve obsojenčeve obveznosti, kar je navsezadnje v postopku pred sodiščem prve stopnje z argumentom novacije zatrjeval tudi zagovornik. Obramba je med dokaznim postopkom navajala, da obsojenec naknadno ni prejel nobenega posojila, temveč je prenovil obstoječo obveznost – zapadle, a neplačane najemnine in stroške obratovanja lokala. Navedeno je povzelo in utemeljilo tudi sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve, v kateri je zapisalo, da gre za navidezno posojilno pogodbo, katere predmet po vsebini predstavlja znesek neplačanih obrokov najemnine po dveh računih na podlagi predhodno sklenjene podnajemne pogodbe. Takšno pravno vprašanje (narava pogodbe) spada v pristojnost odločanja sodišča in je odvisno od sodne presoje ugotovljenih dejanskih okoliščin, med katere spadajo tudi trajanje podnajemnega razmerja, celotno število obročnih plačil, število zapadlih neporavnanih obrokov in višina neporavnanih obveznosti. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je podnajemno razmerje trajalo od sklenitve podnajemne pogodbe dne 16. 8. 2011 do oškodovančevega odstopa od nje dne 16. 12. 2013, s tem v zvezi pa je tudi ugotovljeno, da obsojenec v kritičnem obdobju s preslepitvenim namenom ni poravnal dveh zapadlih računov in si tako pridobil za 13.534,66 evrov protipravne premoženjske koristi. Zagovornik, ki oporeka tako trajanju podnajemnega razmerja, kot tudi številu zapadlih, a neplačanih računov ter višini obstoječega obsojenčevega dolga, s tem ne izpostavlja pravnih vprašanj in kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo, da sta se pogodbeni stranki šele dne 22. 9. 2014 sporazumno dogovorili o drugačnem načinu izpolnitve obsojenčeve obveznosti, pa tudi ne more imeti pravno relevantnega povratnega učinka na obstoj obsojenčeve preslepitve v kritičnem obdobju in s tem na obstoj kaznivega dejanja, ker je dokazano, da je obsojenec ravnal s preslepitvenim namenom neplačila dveh računov, ki datirata v junij in november 2013. Obsojenčeva ravnanja so bila torej izvršena v letu 2013, zato sporazum pogodbenih strank o drugačnem načinu izpolnitve obsojenčeve obveznosti, sklenjen šele dne 22. 9. 2014, ne more predstavljati pravno odločilnega dejstva in vplivati na obstoj kaznivega dejanja.

8Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ne reši popolnoma predmeta obtožbe. Zagovornik citirano procesno kršitev v zahtevi uveljavlja z zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje ni vsebinsko odločilo o pretežnem delu pravnomočne obtožnice in je tako samovoljno oblikovalo krivdorek sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz obtožbenega očitka izpustilo posamezna dejstva (račune lastnika lokala za plačilo najemnine in stroške obratovanja). Prvostopenjsko sodišče je tako ravnalo, ker za obdobje, vtoževano pred 18. 6. 2013, ni bilo dokazano, da so zapadli računi ostali res neporavnavni, saj so bile do tega datuma po podatkih seznama neplačanih terjatev, kartice klienta in izpovedbe računovodkinje oškodovanega U. vse obveznosti obsojenca do oškodovanca poravnane. Sodišče prve stopnje je iz obtožbenega očitka izpustilo tudi vse račune, ki so bili vtoževani za obdobje po 16. 12. 2013. Tega dne je oškodovani U. odstopil od podnajemne pogodbe, zato od tega dne dalje obsojenčeve obljube o plačilu zapadlih najemnin in stroškov obratovanja lokala oškodovanca niso mogle več prepričati v to, da bi vztrajal pri podnajemni pogodbi. To hkrati pomeni, da naknadno neplačani računi in škoda, povzročena oškodovancu po tem datumu, ni več mogla biti posledica obsojenčeve preslepitve. Sodišče prve stopnje je zato obsojenca obsodilo za manjši znesek protipravne premoženjske koristi oziroma oškodovancu nastale škode, kot je bil očitan v obtožnici. V takšnih primerih opisne redukcije obtožbenega očitka pa sodišče (poleg obsodilne sodbe) ne izda tudi oprostilne, temveč samo navede razloge zanjo v obrazložitvi sodbe, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo od 10. do 13. točke. Glede na takšno zmanjšanje obtožbenega očitka je očitno, da je bila (procesno pravilna) izpustitev preostalih računov iz opisa dejanja v korist obsojenca, zato predstavlja zagovornikovo uveljavljanje omenjene procesne kršitve uveljavljanje kršitve, ki je obsojencu v škodo in je zagovornik v zahtevi ne more uveljavljati.

9Kršitev pravice do obrambe zagovornik utemeljuje z nezakonito zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi moral glede na izvedeno novacijo in oškodovančev prevzem inventarja od obsojenca podati obračun medsebojnih denarnih terjatev. Vrhovno sodišče omenjenega zagovornikovega očitka ne sprejema. Na predobravnavnem naroku je namreč zagovornik predlagal postavitev izvedenca finančne stroke zato, da bi izvedenec podal mnenje glede obsojenčevega gostinskega poslovanja od sklenitve podnajemne pogodbe do primopredaje poslovnega prostora. Glede na to, da je bil v preiskavi že postavljen izvedenec finančne stroke, ki je analiziral celoten promet obsojenčevega lokala v kritičnem obdobju, obsojenčeve bančne dvige in njegov denarni vložek v lokal, in glede na izvedenčev zaključek, da je obsojenčevo poslovanje omogočalo redno plačevanje najemnin in obratovalnih stroškov, izvedenec pa je na glavni obravnavi izvedensko mnenje dodatno pojasnil in odgovarjal na vprašanja sodišča in strank, je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga kot nepotrebnega (3. točka obrazložitve sodbe). Zagovornik v zahtevi izpostavlja pogodbeno novacijo in prevzem inventarja (dne 22. 9. 2014, kar je slabo leto po zadnje zapadlem neporavnanem računu za november 2013), na podlagi katere bi izvedenec ugotovil drugačne medsebojne denarne terjatve, kot so bile ugotovljene za kritično obdobje. Z zatrjevanjem tega (materialnopravno nerelevantnega) dejstva zagovornik v rednem postopku pred sodiščem prve stopnje ni utemeljeval dokaznega predloga, prav tako tudi v pritožbi ni izpodbijal ali problematiziral izvedenčevih ugotovitev, zato s širitvijo oziroma spremembo dokazne argumentacije, na katero se sklicuje šele v izrednem pravnem sredstvu, neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do obrambe.

C.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11Glede na podatke kazenskega spisa o obsojenčevem premoženjskem stanju, odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.