VSRS Sklep VIII Ips 155/2018

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2016, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, ampak da mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Zavrnilo je tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek ter njegov podredni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in zavrnilo tožnikovo pritožbo.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče kršilo določbe ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo in mu kršilo tudi pravico do sodnega varstva, ker ni izvedlo vseh njegovih predlaganih dokazov. To kršitev je tožnik na podlagi 286.a člena ZPP pravočasno grajal, in sicer na naroku dne 1. 7. 2017. Našteva dokaze, ki jih je predlagal in ki bi jih moralo sodišče po njegovem mnenju izvesti. Sodišče je odločilo zgolj na podlagi dokazov, ki so bili v korist toženi stranki, dokazov, ki so v njegovo korist, pa sploh ni ovrednotilo. Le izvedenec bi lahko podal strokovno mnenje o porabi goriva v konkretnem primeru, saj tega znanja nimajo niti priče niti sodišče. Ker sodišče izvedenca ni postavilo, je kršilo 243. člen ZPP. Tožniku je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano točenje goriva v kanistre, pri čemer naj bi bilo točenje goriva v kanistre prepovedano, tožnik pa naj bi si to gorivo, ki ga je plačal s službeno kartico, protipravno prilastil. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da dokaže obstoj očitanih kršitev. Tožena stranka obstoja prepovedi točenja goriva v kanistre ni dokazala, sodišče pa je v nasprotju z dokaznim bremenom zavzelo stališče, da tožnik ni uspel dokazati obstoja ustnega navodila tožene stranke o točenju goriva v kanistre. S tem je kršilo 84. člen ZDR-1, z zavrnitvijo predloga za zaslišanja prič, ki ga je podal tožnik, pa mu je onemogočilo, da bi obstoj tega ustnega navodila dokazal. V reviziji poimensko navaja pet prič, s katerimi je želel dokazati obstoj ustnega navodila o točenju goriva v kanistre, ki ga je dala tožena stranka. Sodišče je v zvezi z ustnim navodilom nepravilno sledilo izpovedbama direktorja tožene stranke in vodje voznega parka. Neutemeljeno ni upoštevalo izpovedbe priče D. B., izpovedbo priče A. P. pa je napačno povzelo v obrazložitev sodbe. Ker sodišče predlaganega izvedenca ni postavilo, je tožniku onemogočilo dokazovanje, da si goriva ni protipravno prilastil. Tožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča glede izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in zaslišanih prič v zvezi z dejstvom, da pri toženi stranki ni obstajalo ustno navodilo o točenju goriva v kanistre. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na indicih, namesto da bi sodišče izvedlo dokaze, s katerimi bi preverilo trditev strank, predvsem pa tožnika.

4Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Iz te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik 9. 11. 2015, 17. 11. 2015, 30. 11. 2015 in 7. 12. 2015 poleg točenja goriva v službeno vozilo točil gorivo tudi v kanistre, pri čemer je točenje goriva v kanistre pri toženi stranki prepovedano, tako natočene količine goriva, ki jih je plačal s službeno kartico, pa si je protipravno prilastil.

8Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je tožnik s tem, ko je v spornih dneh na stroške tožene stranke točil gorivo v kanistre, tega goriva pa ni porabil za potrebe tožene stranke, temveč si ga je protipravno prilastil, huje kršil zakonske obveznosti iz 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS; št. 21/2013), s tem svojim ravnanjem pa je izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in tretjem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS; št. 55/2008 in nadalj.)

9Ker iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da naj bi šteli kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja tudi to, da je tožnik kršil prepoved točenja goriva v kanistre, so nebistvene njegove revizijske navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da je takšna prepoved obstajala. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč zaključili, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena že zaradi tega, ker tožnik goriva, natočenega v kanistre in plačanega s službeno plačilno kartico, ni porabil za potrebe tožene stranke, temveč si ga je protipravno prilastil.

10Tožnik je v postopku navajal, da je obstajalo ustno navodilo tožene stranke za točenje goriva v kanistre z namenom rezerve za vožnje v tujini, vendar sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da takšnega ustnega navodila pri toženi stranki ni bilo.

11Tožnik v reviziji zatrjuje, da sodišče v zvezi z ugotavljanjem obstoja ustnega navodila za točenje goriva v kanistre za potrebe rezerve v primerih vožnje v tujino (s čimer naj bi prišlo do prihranka denarnih sredstev), ki naj bi ga izdala tožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik, ni zaslišalo prič P. K., D. M., M. D., B. K. in Z. I., ki jih je predlagal, s čimer smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik prič P. K., D. M. in M. D. ni predlagal v zvezi z omenjenim ustnim navodilom, temveč za dokazovanje drugih dejstev (da so zaposleni vozili domov kanistre z vodo), predlog za zaslišanje priče Z. I. pa je bil tudi po zaključku revizijskega sodišča premalo substanciran. Sodišče z neizvedbo teh dokazov ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in tožniku tudi ni kršilo pravice do sodnega varstva, kar prav tako navaja v reviziji.

13Tožnik pa je za dokazovanje svoje trditve, da je pri toženi stranki obstajalo ustno navodilo za točenje goriva v kanistre za potrebe vožnje v tujino poleg prič A. P., D. B. in D. G. (prvi dve priči je sodišče zaslišalo, dokazni predlog za zaslišanje tretje pa je tožnik umaknil) predlagal tudi zaslišanje priče B. K. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da sta o tem dejstvu izpovedovala že A. P. in D. B. Ugotovilo je, da A. P. obstoja ustnega navodila ni potrdil (enako kot ga niso potrdile zaslišane priče, predlagane s strani tožene stranke), je pa obstoj tega ustnega navodila potrdil D. B. Zaključilo je, da ustno navodilo ni obstajalo in obrazložilo, zakaj izpovedbi priče D. B. ni sledilo, vendar pa je z opustitvijo zaslišanja priče B. K. glede ugotavljanja obstoja spornega ustnega navodila storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnik za dokazovanje obstoja ustnega navodila predlagal zaslišanje treh prič, sodišče pa je zaslišalo dve (pri čemer je ena zanikala obstoj spornega dejstva, druga pa je to dejstvo potrdila), bi moralo o tem zaslišati še tretjo pričo, ki jo je predlagal tožnik (B. K.) in šele nato v skladu z 8. členom ZPP dokazno oceniti vse dokaze, ki so bili izvedeni z namenom ugotavljanja obstoja ustnega navodila in se šele potem opredeliti do obstoja tega dejstva.

14Neutemeljen je sicer revizijski očitek tožnika, da sodišče ni pravilno uporabilo 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013), ki govori o dokaznem bremenu. Ker je tožnik zatrjeval, da je za točenje goriva v kanistre za potrebe rezerve za vožnje v tujino obstajalo ustno navodilo tožene stranke (kar je tožena stranka zanikala), je bilo na njem, da ponudi dokaze za obstoj tega ustnega navodila.

15Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem ustnega navodila za točenje goriva v kanistre z namenom rezerve za vožnje v tujino zaslišati še B.K., dokazno oceniti njegovo izpovedbo, preostale izvedene dokaze in ugotoviti, če je tožena stranka svojim delavcem dala sporno ustno navodilo. Na podlagi tega in na podlagi preostalih dejstev, ugotovljenih v zvezi z očitano protipravno prilastitvijo goriva (po potrebi pa tudi s ponovno izvedbo že izvedenih dokazov), se bo moralo opredeliti do tega, ali obstaja zaključen krog indicev za ugotovitev, da je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljeno očitala protipravno prilastitev goriva. Pri tem so lahko pomembne ugotovitve o tožnikovi povišani in nihajoči porabi goriva v daljšem časovnem obdobju ter o porabi drugega voznika v istem vozilu, porabi ostalih voznikov, nihanjih njihove porabe, če je do teh sploh prišlo oziroma v kakšnem obsegu, relacijah vožnje, tonaži, dejstvu ali je tožnik za opravljene poti v tujino sploh potreboval dodatno gorivo itd. Nato bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti njegovega zahtevka.

16Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP)