UPRS Sodba IV U 11/2017-26

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo z dne 14. 7. 2016 je Senat A Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat fakultete) odločil, da se doktorska disertacija kandidatke A.A., v tem upravnem sporu tožnice, z naslovom „Zgodnje ugotavljanje degenerativne mielopatije in lumbosakralne bolezni pri policijskih psih pasem nemški in belgijski ovčar“ zavrne. V obrazložitvi povzema potek postopka, ki se nanaša na oddano, zgoraj navedeno doktorsko disertacijo in zaključuje, da niso bile izpolnjene zahteve, v skladu s katerimi bi morala tožnica oddati doktorsko disertacijo do 19. 10. 2015, pri tem pa h končni verziji doktorske disertacije predložiti dokazilo, da ima s področja teme disertacije objavljen članek ali da je članek sprejet v objavo v znanstveni reviji, ki je indeksirana v SCI ali SSCI s faktorjem vpliva. Iz skupne negativne ocene doktorske disertacije, ki sta jo podali dve članici Komisije za oceno disertacije in javni zagovor, izhajajo tudi druge pomanjkljivosti in neustreznosti doktorske disertacije. Iz navedenih razlogov je Senat fakultete sprejel odločitev, da se navedena tožničina doktorska disertacija zavrne.

2Po tožničini pritožbi zoper navedeno odločbo Senata fakultete, sprejetem sklepu, da se tožnico pozove na spremembo in dopolnitev doktorske disertacije ter oddani popravljeni doktorski disertaciji, je Senat fakultete izdal sklep z dne 20. 9. 2016, s katerim je na podlagi predložene skupne ocene Komisije za oceno disertacije in javni zagovor zavrnil tožničino popravljeno doktorsko disertacijo, tožničino pritožbo pa posredoval v pristojno reševanje Senatu Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat univerze) kot drugostopenjskemu organu. S pritožbeno odločbo je Senat univerze potrdil odločitev prvostopenjskega organa.

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov (razen iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega) z zatrjevanimi kršitvami ustavno varovanih človekovih pravic. Tožnica najprej zatrjuje naslednje bistvene kršitve določb postopka: tožnica ni prejela nikakršne obrazložene odločbe o ponovni zavrnitvi popravljene doktorske disertacije, tožnica ni imela možnosti podati izjave, saj pred izdajo sklepa z dne 20. 9. 2016 ni bila seznanjena z mnenjem Komisije za oceno disertacije in javni zagovor, poleg tega pa toženka ni odločala o tožničini zahtevi za izločitev članic Komisije za oceno disertacije in javni zagovor. Z opisanim ravnanjem je toženka tudi kršila tožničine pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Nadalje tožnica opozarja, da je toženka izvedla dokazni postopek, vendar tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v tem dokaznem postopku, in sicer ni bila pravočasno obveščena o prvi oceni in sploh ni bila obveščena o drugi oceni, ni mogla glede na pravočasno oceno disertacije le-to pravočasno popraviti ali dopolniti in ni imela konzultacije zaradi poprave ali dopolnitve disertacije. S tem sta bili tožnici prekršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravica do navzočnosti in pravica do izvajanja dokazov v posameznikovo korist iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave. Toženka je odločala še v nasprotju z dvema ustavnima pravicama, saj ni upoštevala, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Ni pa upoštevala tudi, da se o tožničinih pravicah in dolžnostih odloča brez nepotrebnega odlašanja. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je toženka v postopku presoje tožničine doktorske disertacije posegla v tožničine ustavne pravice iz 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave. Tožnica predlaga tudi, da sodišče toženki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo najprej navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko je tožnico pozvalo na dopolnitev tožbe, ker toženka v tožbi ni bila navedena pravilno. Ta tožba ni bila nepopolna in nerazumljiva, ampak je tožnica tožila napačno stranko, ki tudi nima pravdne sposobnosti, za kar bi morala nositi pravne posledice zavrženja tožbe. Nadalje toženka navaja, da izpodbijana odločba ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato toženka sodišču predlaga, da tožbo v 1. točki zavrže. Ker si tožnica z izpodbojno tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj svojega doktorskega študija zaradi poteka prekluzivnega zakonskega roka ne bi mogla zaključiti, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za odločanje v tej zadevi, je treba tožbo v 1. točki zavreči tudi iz tega razloga. Nadalje toženka opozarja, da je bila odločitev, da se doktorska disertacija tožnice zavrne, sprejeta iz razloga, ker je nobeden od članov komisije (kljub dopolnitvam in popravam) ni ocenil pozitivno. Zakonitosti ocen članov pa se glede na dejstvo, da gre pri ocenjevanju in oceni za opravilo strokovne narave, v okviru upravnega spora ne more in ne sme presojati. Glede tožbenega zatrjevanja, da tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, možnost podati izjavo o dejstvih in dokazih ipd., toženka navaja, da postopek za pridobitev naslova doktor znanosti ni upravni postopek, za katerega veljajo pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ampak gre za postopek, ki ga na avtonomen način ureja toženka sama, zato mora toženka postopati skladno s sprejetimi internimi avtonomnimi pravili in ne v skladu s splošnimi določili ZUP. Glede na vse navedeno so po stališču toženke neutemeljeni tudi očitki tožnice, da so ji bile v posledici kršitev pravic postopka kršene njene ustavne pravice. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne, tožnici pa naloži povrnitev toženkinih stroškov postopka.

5Tožnica je v pripravljalni vlogi vztrajala pri svojih podanih navedbah in prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Tožnica se je najprej opredelila do ugovora pomanjkanja pasivne legitimacije in postopanja sodišča, ko je tožnico pozvalo na dopolnitev tožbe, čemur oporeka toženka. V zvezi s tem je navedla, da je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) članicam državne univerze že priznalo sposobnost samostojnega vlaganja tožb v upravnem sporu, kar pomeni, da je lahko članica državne univerze tudi samostojno tožena v upravnem sporu (zadeva I U 86/2015). Tožnica oporeka tudi stališču toženke, da zoper izpodbijano odločbo ni mogoče sprožiti upravnega spora, saj zavrnitev doktorske disertacije pomeni dokončno odločitev pristojnega organa o izgubi položaja študenta (na doktorskem programu Veterinarske fakultete) in vprašanje v zvezi s študijem, s čimer je posledično poseženo v zakonsko in ustavno varovane pravice tožnice, kar pa je situacija, ko je tožnici zagotovljeno sodno varstvo. Tožnica v zvezi s tem navaja sodbo in sklep Upravnega sodišča, št. I U 94/2009 z dne 23. 1. 2009. Poleg tega, da je z izpodbijano odločbo odločeno o izgubi statusa študenta, gre hkrati tudi za situacijo, ko se tožnici odreka pravica do enakega dostopa do zaposlitve po tretjem odstavku 49. člena Ustave. Tožnica opozarja, da ne izpodbija procesa ocenjevanja in sprejete končne ocene njene doktorske disertacije, ker se zaveda, da je ocenjevanje izdelkov študentov strokovne narave. Odpravo izdanega akta utemeljuje na drugih razlogih, ki so predvsem v bistvenih kršitvah postopka. Ker je bilo z izdajo izpodbijanega akta tožnici kršeno tudi več drugih ustavno zagotovljenih pravic, mora sodišče po tožničinem mnenju kljub vsemu opraviti preizkus pravilnosti in zakonitosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava, brez da bi se spuščalo v podano oceno doktorske disertacije (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Vrhovno sodišče, v sodbi, št. X Ips 188/2013 z dne 14. 4. 2015). Po stališču tožnice tudi ne vzdržijo navedbe toženke glede tega, da tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje izdanega akta. Takšen tožničin interes je podan, ker bo lahko na tej podlagi začela nekatere druge postopke in uveljavljala določene druge zahtevke, npr. odškodninske.

6Toženka je v pripravljalni vlogi vztrajala pri svojih trditvah in oporekala navedbam tožnice v pripravljalni vlogi. Toženka ponovno poudarja, da odločitev o zavrnitvi doktorske disertacije predstavlja del postopka ocenjevanja, kar je opravilo strokovne narave in nima značaja odločanja o upravni stvari, saj negativna ocena doktorske disertacije ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava, kar je ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča. Glede odločitve Upravnega sodišča pod št. I U 94/2009, na katero se v pripravljalni vlogi sklicuje tožnica, toženka opozarja, da takšna odločitev predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse, kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča, izdanega v zadevi X Ips 60/2009, ki predstavlja nadaljevanje navedenega prvostopenjskega postopka. Toženka nadalje navaja, da tožnica napačno razume odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 188/2013. V slednji se je namreč izpodbijal sklep o odvzemu doktorata, s čimer se nedvomno posega v pravni položaj posameznika. Ker mora sodišče tudi v tem primeru, v katerem je sicer dopustno sprožiti upravni spor, upoštevati avtonomnost Univerze, se lahko v postopku pred upravnim sodiščem presoja zgolj pravilnost in zakonitost postopka ter pravilna uporaba materialnega prava. Sklep o zavrnitvi predložene doktorske disertacije pa predstavlja zgolj del postopka ocenjevanja in gre za opravilo strokovne narave, za katerega se določbe ZUP ne uporabljajo (tako sklep I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009), zaradi česar tožnica neutemeljeno uveljavlja postopkovne kršitve določil ZUP. Ker tožnica napačno izhaja iz dejstva, da bi morala toženka pri izdaji odločbe o zavrnitvi doktorske disertacije upoštevati določila ZUP, so vse njene trditve o kršitvah ustavnih pravic napačne in neutemeljene.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Uvodoma je sodišče presojalo, ali je podana pasivna legitimacija toženke, čemur slednja oporeka. Predmetna tožba je bila vložena zoper Univerzo v Ljubljani, Veterinarsko fakulteto, po pozivu sodišča pa je tožnica kot toženko navedla Univerzo v Ljubljani. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je sodišče v upravnih sporih članici državne univerze na podlagi 58. člena Ustave ter druge alineje drugega odstavka 6. člena in četrtega odstavka 10. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS) že priznalo sposobnost samostojnega vlaganja tožbe v upravnem sporu (zadevi U 2566/2007 in U 1424/2007). To pomeni, da je tudi članica državne univerze lahko samostojno tožena v upravnem sporu (zadeva I U 94/2009). Poleg tega pa je tožnica v prvi pripravljalni vlogi popravila ime tožene stranke. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da toženkin ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen toženkin ugovor o neizkazanem pravnem interesu tožnice v delu 1. točke tožbenega zahtevka, saj tožnica v tožbi uveljavlja kršitev določb postopka, kar bi lahko bila podlaga za uveljavljanje tožničinih pravic v drugih postopkih. Tako je tožničin interes po presoji sodišča v celoti izkazan.

9Glede na zgoraj navedeno ugotovitev sodišča, je sodišče nadalje presojalo, ali predstavlja izpodbijana odločba upravni akt ali akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pri čemer je v primeru zaključka, da je ta procesna predpostavka (in ostale) izpolnjena, sodišče dolžno presojati utemeljenost tožbenega zahtevka.

10V prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem je upravni akt (drugi odstavek 2. člena ZUS-1) upravna odločba in drug javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov oz. dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

11V obravnavanem primeru vlaga tožnica tožbo zoper odločbo Senata fakultete (t. j. A Univerze v Ljubljani), s katero je ta odločil, da se tožničina doktorska disertacija zavrne.

12Sodišče ugotavlja, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati strokovne ocene doktorske disertacije, na podlagi katere je sprejeta odločitev, da se kandidatova (v konkretnem primeru tožničina) doktorska disertacija zavrne. Gre namreč za strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ tožene stranke vso avtonomijo in v njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati ali jih presojati.

13V skladu z ZViS, ki velja tudi za toženko, ki je samostojen visokošolski zavod, doktorski študijski program študentom omogoča poglobljeno razumevanje teoretskih in metodoloških konceptov ter usposobljenost za samostojno razvijanje novega znanja in reševanje najzahtevnejših problemov s preizkušanjem in izboljševanjem znanih ter odkrivanjem novih rešitev, za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter znanstvenoraziskovalnih projektov s širokega strokovnega, znanstvenega oziroma umetniškega področja in razvijanje kritične refleksije. Obvezen sestavni del teh programov so tudi temeljne ali aplikativne raziskovalne naloge (33. člena ZViS). V okviru avtonomije (po 58. členu Ustave) in pooblastil, ki jih daje ZViS, je A Univerze v Ljubljani doktorski študijski program uredila v Pravilih o postopkih za pridobitev naslova doktor znanosti (v nadaljevanju Pravila). Ta podrobneje določajo definicijo doktorske disertacije, mentorstvo, postopke za prijavo in potrditev teme ter za oceno in zagovor doktorske disertacije, torej tudi pregled in oceno doktorske disertacije, imenovanje komisije za oceno doktorske disertacije (Komisija za oceno disertacije in javni zagovor) in obveznosti članov komisije v zvezi z izdelavo te ocene, ter posledično tudi postopek, ki sledi tako v primeru, ko je to mnenje pozitivno, kot tudi v primeru, ko je mnenje negativno (in se doktorska disertacija zavrne) in kandidat disertacije ne more več predložiti.

14Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi ocen, ki jih je dala komisija, imenovana za oceno doktorske disertacije. Odločitev Senata fakultete torej po svoji naravi pomeni oceno s strani tožnice predložene doktorske disertacije, odločitev o zavrnitvi le-te pa predstavlja del postopka ocenjevanja, ki je opravilo strokovne narave in nima značaja odločanja o upravni zadevi, zavrnitev doktorske disertacije pa tudi ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Gre namreč za strokovno akademsko presojo visokošolskih učiteljev (članov komisije), ki imajo doktorat znanosti z znanstvenega področja, s katerega želi študent pridobiti doktorat znanosti, znotraj pedagoškega procesa, katerega namen je oceniti doktorsko disertacijo z vidika njenega prispevka k znanosti in ne za odločanje o kakšni pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožnici, ali bi z njo nalagal kakšno obveznost. Zato se v tem postopku določbe ZUP ne uporabljajo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepih, št. I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009 in št. X Ips 60/2009 z dne 24. 3. 2010. Izpodbijana odločba o zavrnitvi disertacije, ki jo je v skladu z 171. členom Statuta Univerze v Ljubljani in tretjega odstavka 20. člena Pravil, na podlagi predloženih poročil članov Komisije za oceno in javni zagovor sprejel Senat fakultete, po povedanem v delu strokovne ocene ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.

15Ne glede na navedeno ugotovitev, da sodišče v strokovno oceno doktorske disertacije ne more posegati, pa je sodišče dolžno opraviti preizkus pravilnosti in zakonitosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče je ta vprašanja presojalo v smislu pravilne uporabe določb Statuta Univerze v Ljubljani in Pravil (t. j. Pravil o postopkih za pridobitev naslova doktor znanosti), ki določata postopek za pridobitev naslova doktor znanosti na tej fakulteti, ter v delih, kjer ta področja niso urejena v teh internih aktih, tudi določb ZUP, ki se po presoji sodišča smiselno uporablja v delih, navedenih v nadaljevanju. Sodišče pripominja, da je tako Senat fakultete kot Senat univerze v predmetnem postopku smiselno uporabljal ZUP, in sicer prvi ob pozivu tožnici k dopolnitvi in spremembi doktorske disertacije, drugi pa ob odločanju o tožničini pritožbi zoper izpodbijano odločbo.

16Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek, ki je rezultiral v zavrnitvi tožničine doktorske disertacije, opravljen skladno z relevantnimi predpisi. Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se navezujejo na sklep Senata fakultete z dne 20. 9. 2016, s katerim je bila zavrnjena popravljena tožničina doktorska disertacija. Izpodbijana odločba, ki jo je Senat fakultete ustrezno obrazložil, predstavlja odločba z dne 14. 7. 2016. Zoper to odločbo je tožnica vložila pritožbo, na podlagi katere je Senat fakultete izvedel postopek po 243. členu ZUP. Tožnico je pozval, da doktorsko disertacijo spremeni in dopolni ter jo v določenem roku ponovno pošlje poročevalcem oziroma Komisiji za oceno disertacije in javni zagovor v ponovni pregled. Po prejemu popravljene doktorske disertacije je izvedel postopek po 245. členu ZUP in pritožbo poslal Senatu Univerze kot drugostopenjskemu organu.

17Opisano ravnanje Senata fakultete je skladno z določbami 243. in 245. člena ZUP. V 243. členu ZUP je v prvem odstavku določeno, da če organ, ki je izdal odločbo, ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek. Drugi odstavek tega člena določa, da organ, ki je izdal odločbo, dopolni postopek tudi tedaj, kadar navede pritožnik v pritožbi taka dejstva in take dokaze, zaradi katerih bi utegnila biti odločitev o zadevi drugačna, če bi morala biti pritožniku dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo odločbe, pa mu ni bila dana, ali mu je bila dana, pa je ni izrabil, toda v pritožbi opravičil, zakaj tega ni storil. Tretji odstavek določa nadaljnje ravnanje organa, in sicer določa, da glede na uspeh dopolnjenega postopka organ, ki je izdal odločbo, ravna po 245. členu tega zakona ali pa v mejah zahtevkov stranke zadevo drugače reši in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo. 245. člen ZUS-1 v prvem odstavku določa, da mora organ, ki je izdal odločbo, če spozna, da je vložena pritožba dovoljena in pravočasna in da jo je vložila upravičena oseba, pa ne nadomesti izpodbijane odločbe z novo odločbo, pritožbo brez odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh od dneva, ko jo prejme, oziroma po poteku roka iz 241. člena, poslati organu, ki je pristojen, da o njej odloči.

18Sodišče ugotavlja, da je Senat fakultete navedena zakonska določila v celoti spoštoval in so zato tožbeni ugovori v smislu kršitve določb ZUP, ki se lahko v tem postopku na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporablja, v tem delu, ki se nanaša na sklep, ki ga je 20. 9. 2016 izdal Senat fakultete, neutemeljeni. Takšen sklep namreč ne predstavlja odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, ampak predstavlja sklep, na podlagi katerega je bila nato tožničina pritožba odstopljena drugostopenjskemu organu. Zato sodišče ne sledi tožbenim navedbam glede neobrazloženosti tega sklepa in kršitvi določb ZUP v delu, ko tožnica pred izdajo tega sklepa (t. j. sklepa z dne 20. 9. 2016) ni imela možnosti sodelovanja v postopku in podajanja izjave. Izdaja takšnega akta namreč ni predvidena v nobeni od zakonskih določb in bi bil postopek povsem zakonit tudi v primeru, če Senat fakultete tega sklepa ne bi izdal in bi ob presoji, da ni podana podlaga, da bi izpodbijano odločbo nadomestil z novo odločbo, tožničino pritožbo brez tega odstopil Senatu univerze v pristojno reševanje.

19Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izločitev dveh članic Komisije za oceno disertacije in javni zagovor, sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem tožnica v pritožbi z dne 3. 8. 2016 navedla, da predlaga „njuno zamenjavo oziroma imenovanje nadomestnih članic“, kar je obrazložila s tem, da sta članici te komisije podali negativno skupno oceno in tako očitno že zavzeli mnenje do doktorata, z zamenjavo ali imenovanjem nadomestnih članic pa bi se zagotovila objektivnost in nepristranskost pri eventuelnem nadaljnjem odločanju. Sodišče navedbe tožnice v pritožbi z dne 3. 8. 2016 ne šteje kot zahtevo za izločitev članic navedene komisije v smislu določb ZUP, ampak jih ocenjuje kot nestrinjanje tožnice s strokovno odločitvijo dveh članic komisije, ki sta tožničino doktorsko disertacijo ocenili negativno, v to oceno pa sodišče ne more posegati.

20Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da je toženka z izpodbijano odločbo tožnici kršila njene ustavne pravice, v katere toženka upoštevajoč zgoraj navedene razloge ni posegala in do teh kršitev na škodo tožnice ni prišlo. Tožnica namreč poseg v njene ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine utemeljuje s kršitvami določb postopka, takšnim tožbenim ugovorom pa sodišče ne sledi, kot je obrazloženo zgoraj, pri čemer je izpostaviti nesporno negativno strokovno oceno tožničine doktorske disertacije, ki sta jo podali dve članici komisije, v presojo pravilnosti takšne ocene pa sodišče ne more posegati.

21Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožnica je sicer predlagala opravo glavne obravnave z lastnim zaslišanjem in branjem listin v spisu, pri čemer dokaznih predlogov ni substancirala, predvsem v delu predlaganega zaslišanja tožnice, tožnica pa tudi ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

22Odločitev o stroških, ki sta jih priglasili tožnica in toženka, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.