UPRS Sodba IV U 65/2017-9

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-83835/2016-7 z dne 24. 10. 2016, odločila, da je tožnik na podlagi izvršilnega naslova, in sicer sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, št PR 444/2016 z dne 14. 7. 2016, ki je postala izvršljiva 28. 8. 2016, dolžan plačati globo v znesku 1.300,00 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR (točka 1 izreka). Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu določil, da se davčna izvršba zoper tožnika opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri A d.d., B d.d. in C d.d., ter da banka opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (točka 2 izreka). Banki A d.d. je odredil, da na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti ter jih prenese na prehodni podračun prvostopenjskega organa (točka 3 izreka). V nadaljnjih točkah je bankam prepovedal izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (točka 4 izreka) ter določil, da stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 5 izreka) in da pritožba tožnika ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da je podlaga za tako odločitev predlog Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki ga je vložilo na podlagi 146. člena ZDavP-2 zaradi izterjave denarne terjatve, izkazane s prej navedenim izvršilnim naslovom. V skladu z določbo 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je prvostopenjski organ zoper njega začel davčno izvršbo.

2Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroški postopki niso bili priglašeni (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, to je izvršljiva odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postala izvršljiva 28. 8. 2016. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo po določbi 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in se zato dejstva, ki so v njem navedena, štejejo za dokazana. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2.

3Drugostopenjski organ je glede navedb tožnika, ki se nanašajo na ugovor rubeža denarnih sredstev na njegovem računu, ki ga ima kot podjetnik posameznik, navedel, da samostojni podjetnik v skladu s sodno prakso za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem in gre torej za izključno vezanost premoženja na osebo podjetnika ter tudi za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba imata tako enotno oziroma nerazdružljivo subjektiviteto. Tako predstavljajo denarna sredstva na računu podjetnika posameznika hkrati tudi premoženje fizične osebe in so lahko predmet davčne izvršbe tako sredstva na tožnikovem poslovnem računu kot sredstva na njegovem osebnem računu.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je prvostopenjski organ s tem, ko je z izpodbijanim sklepom posegel tudi v finančna sredstva, ki jih ima tožnik na poslovnem transakcijskem računu (popoldanski s.p.) napačno uporabil materialno pravo. Preko transakcijskega računa, ki je prehodni poslovni račun, namreč poteka vso poslovanje podjetja samostojnega podjetnika. Rubež poslovnih sredstev podjetja za poplačilo obveznosti fizične osebe, ki niso priznani stroški poslovanja, je v nasprotju z zakonskimi določbami, saj ni zakonskega določila, ki bi kateremukoli podjetju kot gospodarskemu subjektu dovoljeval, da sme v breme poslovnih sredstev poplačati individualne obveznosti fizične osebe, ki jih je na podlagi izvršilnega naslova sicer fizična oseba dolžna plačati v breme svojih obdavčenih dohodkov in premoženja. V nobenem zakonu ni določbe, da je podjetje samostojnega podjetnika odgovorno za obveznosti podjetnika kot fizične osebe (za razliko od nesporne zakonske določbe, da je podjetnik odgovoren za obveznosti svojega podjetja z vsem svojim premoženjem).

5Tožnik nadalje navaja, da je predmetna sodba kot izvršilni naslov nedvomno terjatev nedavčne obveznosti, ki jo je tožnik kot fizična oseba dolžan plačati iz svojih dohodkov. Arbitrarna je navedba tožene stranke, da so finančna sredstva na poslovnem transakcijskem računu premoženje podjetnika kot fizične osebe. Da bi lahko finančna sredstva na poslovnem transakcijskem računu zakonito postala premoženje podjetnika kot fizične osebe, bi moral davčni organ po določbah Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) od lastnika in hkrati poslovodje podjetja samostojnega podjetnika zahtevati obračun dohodnine od vsakokratnih prilivov denarja na račun in tako obračunano dohodnino izterjati. Takšno ravnanje davčnega organa bi bilo nedopustno, kar je hkrati dokaz, da poslovna sredstva na prehodnem transakcijskem računu niso premoženje fizične osebe, ki je lastnik in poslovodja podjetja samostojnega podjetnika. Finančna sredstva iz naslova opravljanja registrirane dejavnosti so premoženje fizične osebe le v tistem znesku, ki je v poslovnih knjigah izkazan kot dobiček in je od tega odvedena tudi dohodnina. Samo ta del dohodka iz dejavnosti je skladno z zakonom mogoče rubiti kor premoženje fizične osebe. Tako tožena stranka ni ravnala v skladu z ZDoh-2.

6Po tožbenem stališču je zmotna navedba tožene stranke, da z izvršbo na denarna sredstva podjetja samostojnega podjetnika rubi premoženje podjetnika kot fizične osebe, ker je to v pretežnem delu rubež denarja za poplačilo upnikov in zakonsko določenih obveznosti podjetja. Nadalje tožnik navaja, da navedba prvostopenjskega organa, da imata samostojni podjetnik in fizična oseba enotno oziroma nerazdružljivo subjektiviteto, ni povsem jasno definirana. Podjetnik kot lastnik in poslovodja podjetja samostojnega podjetnika je ista fizična oseba z eno EMŠO, njegovo podjetje samostojni podjetnik pa je subjekt gospodarskega prava z matično številko, ki ni EMŠO. Tožena stranka svoje nejasne navedbe zmotno uporabi kot opravičilo za nezakoniti rubež poslovnih sredstev na transakcijskem računu po izpodbijanem sklepu o izvršbi.

7Tožnik predlaga, da sodišče razveljavi (smiselno odpravi) izpodbijani sklep v delu, s katerim prvostopenjski organ rubi poslovna finančna sredstva na transakcijskem računu podjetja samostojnega podjetnika, ki je odprt pri C, in hkrati naloži odpis vseh zakonskih obveznosti podjetja samostojnega podjetnika, ki so v plačilo zapadle po izdaji izpodbijanega sklepa. Tožnik še predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodne takse.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

11Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, št PR 444/2016 z dne 14. 7. 2016, ki je postala izvršljiva 28. 8. 2016, kot je razvidno iz klavzule (potrdila) izvršljivosti, ki jo je izdal ta organ, tožnik pa obveznosti po tej sodbi, to je plačilo globe v višini 1.300,00 EUR, ni izpolnil, kar med strankama ni sporno. Prvostopenjski organ je tožniku še pred izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi poslal opomin pred izvršbo z dne 22. 9. 2016, v katerem je navedel, da je Okrajno sodišče v Ljubljani predlagalo uvedbo postopka izterjave ter tožnika posebej pozval, da obveznost plača v roku 8 dni, s čimer se bo izognil izvršbi in z njo povezanimi stroški, ki jih mora prav tako poravnati tožnik.

12Tožnik s tožbo, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da je izpodbijani sklep nezakonit v delu, ki se nanaša na rubež poslovnih sredstev na transakcijskem računu, ker samostojni podjetnik ne more odgovarjati za obveznosti podjetnika kot fizične osebe.

13Sodišče je, glede na takšen tožbeni ugovor, ki se nanaša na sam sklep o dovolitvi izvršbe, štelo, da gre za ugovor, za katerega je dovoljeno sodno varstvo, zato predmetne tožbe ni zavrglo, ampak je presojalo njeno utemeljenost.

14Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri presoji utemeljenosti tožnikovega ugovora pravilno uporabila relevantna zakonska določila. V skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Samostojni podjetnik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Gre torej za izključno vezanost premoženja na osebo podjetnika ter tudi za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba imata tako enotno oziroma nerazdružljivo subjektiviteto. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da denarna sredstva na računu podjetnika posameznika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe. Podjetnik si po veljavni zakonodaji plače niti ne more izplačevati, kar pomeni, da si tudi svoje osnovne življenjske potrebe (kot fizična oseba) zagotavlja z denarnimi sredstvi, ki jih iz naslova poslovanja prejema na transakcijski račun.

15Glede na navedeno so vsi tožbeni ugovori, ki jih tožnik v tožbi izpostavlja v dokaz zatrjevanju, da samostojni podjetnik ne more odgovarjati za obveznosti podjetnika kot fizične osebe, neutemeljeni. Zato je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zaradi česar je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16O predlogu tožnika za oprostitev plačila sodne takse za tožbo je sodišče odločilo s sklepom, št. IV U 65/2017 z dne 11. 12. 2017.