7. člen ZDavP-2

Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni. Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica s pogodbo o neodplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 26. 3. 2018, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, na svojega moža neodplačno prenesla 100 % poslovni delež v družbi A., d. o. o. Iz pogodbe ni razvidno, da bi bil poslovni delež, ki je predmet pogodbe, skupno premoženje obeh pogodbenih strank. Pravilno je stališče toženke, da navedeni pravni posel z davčnega vidika pomeni odsvojitev kapitala v smislu 94. člena ZDoh-2.

Zgolj dejstvo, da je Upravno sodišče v zadevi zavzelo določena pravna stališča, izpostavljena vprašanja pa se nanašajo nanje, samo po sebi ne vzpostavlja tudi njihovega objektivnega pomena. V nasprotnem primeru bi to pomenilo zahtevo, da Vrhovno sodišče presodi prav vsako pravno presojo nižjega sodišča, kar pa bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo dopuščene revizije, katere namen ni, da Vrhovno sodišče na zahtevo strank odloča tudi v tistih (manj pomembnih) zadevah, kjer sodno prakso lahko oblikuje že Upravno sodišče. Predlagatelj zato s tem, ko je navedel, da gre za pravna vprašanja, o katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, brez da bi pojasnil, zakaj se mora to sodišče do njih opredeliti (npr. zaradi neenotne prakse Upravnega sodišča), ni izpolnil zahteve po opredelitvi zahtevanih okoliščin. Poleg tega predlagatelj, ki zatrjuje odsotnost sodne prakse Vrhovnega sodišča, prihaja sam s seboj v nasprotje, saj v zvezi s prvim in tretjim vprašanjem navaja, da se je Upravno sodišče pri svoji odločitvi sklicevalo na obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo citira.

Zaradi izogibanja dvojnega obdavčevanja pri odmeri davka od dohodka, torej dohodnine, je v Sloveniji treba odbiti davek od dohodka, ki ga je tožnik plačal v Nemčiji. Pri tem odbitek ne sme presegati tistega dela davka od dohodka, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku, ki se lahko obdavči v Zvezni republiki Nemčiji. Postopek odmere dohodnine je postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, pri čemer ne drži, da davčnemu organu ob izdaji izpodbijane odločbe niso bili znani podatki o prisotnosti dolžnika na delu, zaradi česar naj posledično ne bi mogel stroškov prehrane upoštevati po uradni dolžnosti. Iz upravnega spisa izhaja, da je pristojna uradna oseba še pred izdajo izpodbijane odločbe po elektronski pošti prejela 12 plačilnih list za tožnika, iz katerih izhaja tudi število oddelanih ur. Vendar v izpodbijani odločbi o tem ni zapisanega drugega, kot da je tožnik predložil tudi plačilne liste.

V pristojnosti davčnega organa je odločitev, v kolikšni meri in za katere vrste davka bo davčni inšpekcijski nadzor, upoštevaje 133. in 135. člen ZDavP-2, opravil. Podlago za začetek postopka oziroma njegovo razširitev daje davčnemu organu že zakon. Zato po mnenju sodišča ni potrebe, da bi bil za vsako vrsto davka in časovno obdobje izdan poseben sklep s posebno obrazložitvijo. 135. člen ZDavP-2 namreč določa, da se inšpekcijski nadzor začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Dejstvo tudi je, da zoper sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ni pritožbe, kar določa peti odstavek 135. člena ZDavP-2. Pritožba je pri tem izključena ne le zaradi ekonomičnosti postopka, temveč predvsem tudi zaradi varstva javnega interesa, v katerem se izvaja inšpekcijski nadzor. Glede na to, da tožnik zahtevanih podatkov davčnemu organu ni posredoval, le-temu ni preostalo drugega kot da je sam ugotavljal vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, kot mu to nalaga 5. člen ZDavP-2. Zavezanci za davek morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Prav tako zavezanci za da

Samostojni podjetnik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Gre torej za izključno vezanost premoženja na osebo podjetnika ter tudi za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba imata tako enotno oziroma nerazdružljivo subjektiviteto. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da denarna sredstva na računu podjetnika posameznika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe. Glede na navedeno so vsi tožbeni ugovori, ki jih tožnik v tožbi izpostavlja v dokaz zatrjevanju, da samostojni podjetnik ne more odgovarjati za obveznosti podjetnika kot fizične osebe, neutemeljeni.

Tožniku kot davčnemu dolžniku za dolgove izbrisane družbe je bil prvi sklep o izvršbi izdan dne 26. 9. 2012. Tožnik se je zoper omenjeni sklep pritožil, prvostopni davčni organ pa je z uporabo 243. člena ZUP pritožbi tožnika sam delno ugodil ter mu izdal nov (izpodbijani) sklep za nižji dolgovani znesek. Z navedenim dejstvom se je udejanjila možnost novega dolžnika, da lahko o razlogih, s katerimi je nasprotoval prehodu obveznosti nanj, odloča davčni organ prve stopnje. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 357/03, ni nujno, da bi bila kontradiktornost zagotovljena že pred izdajo odločbe. Vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez zaslišanja nasprotne stranke, tej zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi z ugovorom, o katerem odloča sodišče prve stopnje. Slednjemu pa po mnenju sodišča ustreza uporaba instituta iz 243. člena ZUP, ki je bil v konkretnem primeru tudi uporabljen.

Aktivni družbeniki izbrisane družbe so po ureditvi ZFPPIPP njeni singularni pravni nasledniki, zato se lahko postopek davčne izvršbe nadaljuje oziroma začne direktno proti njim, brez izdaje novega izvršilnega naslova, ki bi se glasil na njihovo ime. Ne glede na specialno ureditev, v vsakem posebnem upravnem postopku udeležencem zagotovljena ustavna procesna jamstva, med katerimi je tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v upravnem postopku uveljavljena z določbo 9. člena ZUP. Glede na navedeno mora davčni organ v vseh postopkih po ZDavP-2, kadar odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ob uporabi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Za zagotovitev učinkovite pravice do izjave pa je ključno, da je stranka, ki se znajde v davčnem postopku, vnaprej seznanjena s svojimi pravicami in obveznostmi. Vnaprejšnja seznanitev je še toliko bolj pomembna v situaciji, ko je aktivni družbenik šele s sklepom o izvršbi prvič opredeljen kot dolžnik za davčni dolg izbrisane pravne osebe. Praviloma se pravica do izjave glede odgovornosti za davčn

V zadevi je odločilno, da je direktor tožeče stranke z računa tožeče stranke v oktobru 2012 dvignil 108.100,00 EUR, za kar ni imel ustrezne pravne podlage niti v okoliščini, da bi šlo za sredstva, porabljena za namene poslovanja podjetja niti, da bi obstajala dejanska posojilna razmerja med tožečo stranko in njenim direktorjem. Sporna gotovina je bila tako po mnenju sodišča dvignjena za zasebne namene direktorja tožnika, kar opravičuje izrek ukrepa iz izpodbijane odločbe. 10. člen ZDavP-2 tožnika zavezuje, da davčnemu organu daje resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih slednji potrebuje za pobiranje davka. Tako mora navesti vsa dejstva, na katero opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zavezanci za davek pri vodenju davčnega postopka tako sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev v breme in v korist zavezanca. V smislu prvega odstavka 7. člena ZDavP-2 je bil tožnik vnaprej seznanjen s svojimi pravicami in obveznosti, ki izhajajo iz zakona in tistimi, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davka. Na podlagi lastne odločitve o morebitnem nesodelovanju v postopku, ali neizrabljanju pravic, ki mu jih zakon d

Pri izplačilu podpore za promocijo vina gre za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti. Zato se po določbi 70. člena ZDoh ta všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Pri tem sodišče še dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določenega v 304. členu ZDavP-2, ki ga je davčni organ izdal na podlagi prehodne določbe 94. člena ZDavP-2F, ne predstavlja procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Odločba o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se namreč izda na podlagi priglasitve ne glede na to, ali je priglasitev po zakonu obvezna, ali pa se zanjo davčni zavezanec prostovoljno odloči.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu. Ni dovoljena revizija glede vprašanja, ki ni bilo predmet tožbe in posledično predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pomembno pravno vprašanje se ne more nanašati na pravilnost uporabe določb ZDavP-2 do izdaje upravnega akta, saj kot revizijski razlog ni dopustno uveljavljati presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če gre za splošno znane pravne institute oziroma pojme, ki v teoriji in praksi ne sprožajo dilem, to pa je tudi 52. člen ZUS-1, ki je jasen; oziroma, če se poskuša kot pravno vprašanje prikazati vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ni pomembno pravno vprašanje in tudi ne kršitev pravil postopka v upravnem sporu, da sodišče tožeči stranki ne vroči odgovora tožene stranke na tožbo, ki ni obrazložen in se v njem tožena stranka sklicuje le na razloge iz upravnih odločb. Odgovor na vprašanje glede možnosti stranke do vpogleda v upravne spise med upravnim sporom je možen le na načelni ravni in jasno izhaja iz 150. člena ZPP in ustaljene upravno

Tožnikovemu stališču, da pridobljeni zneski podpore za promocijo vina ne sodijo med (druge) dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, ni mogoče slediti. Gre za državno pomoč, ki se dodeli upravičencem kot pomoč de minimis upravičenci pa so, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, le pridelovalci, ki pridelujejo in stekleničijo vino – gospodarska družba in zadruga ter kmetijsko gospodarstvo. Gre torej za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti, ki se po določbi 70. člena ZDoh-2 všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Očitek o zavedenosti tožnika je očitno neutemeljen, saj je bil tožnik z obvestilom, kot tudi s predpisanim obrazcem priglasitve seznanjen, da je priglasitev obvezna le ob prekoračitvi zakonsko določene višine skupnega dohodka dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov sploh ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določ

Podpora za promocijo vina se res dodeljuje kot povrnitev upravičenih stroškov in do določene višine, kar pa ne pomeni, da bi ne šlo za subvencijo v smislu 70. člena ZDoh-2. Bistveno je, da gre za povečanje ekonomske koristi prejemnika sredstev in s tem za dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2. Zneske podpore za promocijo vina je torej utemeljeno šteti za druge dohodke iz 70. člena ZDoh-2 in zato iz tega razloga ni bil napačno ugotovljen skupni dohodek. Tožnik pa tudi ne more uspešno uveljavljati, da je zaradi dodeljene podpore v neenakem položaju z vinarji, ki se niso odločili za promocijo v tujini in za pridobitev podpore in so zaradi nižjih davčnih obveznosti bolj konkurenčni. Omenjena neenakost namreč ni posledica (napačne) uporabe zakona, temveč izključno posledica tožnikove odločitve, da zaprosi za podporo na podlagi Uredbe. Podane tudi niso zatrjevane kršitve določb postopka. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni davčni organ pri odločanju v celoti sledil priglasitvi. Sledil je torej podatkom, ki jih je posredoval tožnik v svoji vlogi, zato tožbeni očitek, da prvostopni organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne z

Po določbah ZDoh-2 je obdavčena vsakršna odsvojitev kapitala, vključno s podaritvijo, določba 94. člena ZDoh-2 pa je, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, omiljena z določbo 100. člena, ki omogoča odlog ugotavljanja davčne obveznosti, med drugim tudi v primeru podaritve kapitala zavezančevemu zakoncu (drugi odstavek). O tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka tega člena, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnem organu, če je tako določeno z zakonom, ki ureja davčni postopek, torej na podlagi priglasitve na način in v roku, ki ga določa ZDavP-2 v členu 331, ki določa, da se priglasitev opravi najpozneje do roka za vložitev napovedi iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, torej do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto. Ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti (pravice do odloga), je po presoji sodišča, drugače kot pri vložitvi davčne napovedi, ki je obveznost davčnega zavezanca in katere predložitev po izteku predpisanega roka je v ZDavP-2 posebej urejena, predpisani rok za priglasitev odloga šteti za materialni in s tem prekluzivni, kar pomeni, da s potekom roka pravica do ugodnosti ugasne. Iz enakega razloga pa je po p

Obvestilo o knjigovodskem stanju terjatev in obveznosti na določen dan ne pomeni odločitve davčnega organa o davčni obveznosti stranke, temveč le obvestilo o stanju, ki ga na določen dan izkazuje uradna evidenca davčnega organa. Obvestilo torej ni ovira za (kasnejšo) odmero davka in z njim, glede na pravno naravo obvestila, tudi ni poseženo v pridobljeno pravico.

V zadevi je sporno, ali je davčni organ tožniku utemeljeno dodatno odmeril dohodnino v obnovljenem postopku za leti 2007 in 2008. Tožnik je namreč od A. d.o.o. v letu 2007 prejel 11.980,000,00 EUR in v letu 2008 9.700,000,00 EUR, podlaga za izplačilo pa naj bi bila odpoved pravicam iz opcijske pogodbe, v smislu odsvojitve opcije kot izvedenega finančnega instrumenta, ki bi bila kot taka na podlagi 32. člena ZDoh-2 oproščena plačila dohodnine. Odločitev je odvisna od tega, kako se presoja sklenjeni dogovor, ki je temelj za izplačilo. Na podlagi vseh pridobljenih podatkov je bilo treba ugotoviti, ali je pri tem pravnem poslu šlo za davčno optimizacijo, kar je legitimen cilj vsakega subjekta, ali pa je šlo za sklepanje poslov oziroma transakcij z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka, oziroma za davčno zlorabo. Tudi po presoji sodišča je bil edini razlog za sklenitev obravnavanega dogovora izogibanje davčnim obveznostim, družba A. d.o.o. pa je tožniku tako prikrito izplačala skupaj 21.680.000,00 EUR drugega dohodka iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki se na podlagi 108. člena ZDoh-2 všteva v davčno osnovo za odmero dohodnine. Tožnik se ne more z uspe

Tožnica ni z ničemer dokazala, da sredstva, s katerimi je razpolagala, ne podležejo obdavčitvi. Glede preverjanja finančnega stanja in plačil v ZDavP-1 kot tudi ZDavP-2 ni posebnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Izvor premoženja je bistven za odločanje o odmeri dohodnine. Ni pa bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira. Čeprav je v 41. členu ZDavP-2 določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let od poteka leta, na katero se davčna obveznost nanaša, mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dohodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja v katerem so prvič razvidni oziroma izkazani navzven.

V obravnavanem primeru tožniku ni priznan odbitek vstopnega DDV po računih, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so fiktivni računi, tožniku pa se očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti.

Ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti (pravice do odloga ugotavljanja davčne obveznosti), je po presoji sodišča predpisani rok za priglasitev iz 331. člena ZDavP-2 šteti za materialni in s tem prekluzivni, kar pomeni, da s potekom roka pravica do uveljavljanja ugodnosti ugasne. Ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti, pa tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve načela (gotovosti, seznanjenosti in) pomoči iz 7. člena ZDavP-2, saj se to načelo prvenstveno nanaša uveljavljanje procesnih pravic in ne na uveljavljanje upravičenj, ki izhajajo iz materialnega predpisa (ZDoh-2).