VSRS Sklep II Ips 1155/2008

Postopek s predlogom za obnovo postopka se prekine do konca postopka z revizijo in se nadaljuje postopek z revizijo.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških postopka se pridrži za končno odločbo

1Tožnica je po napotitvi v upravnem postopku, v katerem je UE Ljubljana ..., odločala o tožničini zahtevi za denacionalizacijo, vložila tožbo, s katero je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991-I do 66/2000, v nadaljevanju ZDen) nična kupoprodajna pogodba z dne 31.12.1994, sklenjena med pravnima prednikoma prve in druge toženke, v delu, ki se nanaša na parc. št. 802/1- njiva v izmeri 2 m2, parc. št. 803/1- dvorišče v izmeri 360 m2 in parc. št. 804/1 – njiva, v izmeri 83 m2, vse k.o. ..., in naj toženkama naloži tudi izstavitev z.k. listine.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbi obeh toženk zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

3Prva toženka je najprej dne 22. 9. 2008 vložila revizijo zoper sodbo sodišče druge stopnje, ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 21. 11. 2008, nato pa je dne 1. 4. 2010 druga toženka vložila predlog za obnovo postopka. Ker tožnica uveljavlja zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, sta toženki kot sopogodbenici nujni enotni sospornici, kar pomeni, da se sporno razmerje lahko reši samo na enak način za obe toženki. Zato je moralo revizijsko sodišče glede na določbo prvega in četrtega odstavka 404. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do št. 50/10, v nadaljevanju ZPP) odločiti, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo. Po četrtem odstavku 402. člena ZPP je treba pri odločitvi upoštevati vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo prva toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vztraja pri stališču, da je pravni prednik prve toženke sporna stavbna zemljišča oddal v uporabo pravni prednici druge toženke že s pogodbo št. ... z dne 22. 5. 1986, ki nosi naslov „Pogodba za plačilo akontacije na odškodnino za zemljišče v soseski MM4“ (v nadaljevanju pogodba iz leta 1986) in ne šele s pogodbo z dne 31.12.1994, ki nosi naslov „Pogodba o oddaji nezazidanega stavbnega zemljišča v ureditvenem območju MM 5/1 ...“ (v nadaljevanju pogodba iz leta 1994). Poudarja, da ni pravilna ocena sodišč prve in druge stopnje, da je prva pogodba bila le dogovor o plačilu akontacije za 6000 m2 zemljišča, temveč je šlo po njenem mnenju za pogodbo, s katero se je pravica uporabe na spornih zemljiščih že prenesla na drugo toženko, saj za prenos pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Opozarja, da sta toženki s pogodbo iz leta 1994 nato le še uskladili zemljiškoknjižno stanje z dejanskim, oziroma sta pogodbenici z njo le dokončno ugotovili površino zemljišč, ki je bila prenesena v uporabo pravni prednici druge toženke. Navaja, da so bile na podlagi pogodbe iz leta 1986 nepremičnine tudi že izročene družbi S., tako da je pravna prednica prve toženke s tem izgubila pravico do posesti, do uporabe in do dejanskega razpolaganja z nepremičninami (odločbe Vrhovnega sodišče Republike Slovenije II Ips 215/86 in II Ips 216/86). Revidentka meni, da v tem delu sodišče druge stopnje na njene pritožbene navedbe ni odgovorilo, opozarja pa tudi, da izpodbijana odločitev odstopa od uveljavljene sodne prakse.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Druga toženka pa vlaga predlog za obnovo postopka po 8. in 10. točki 394. člena ZPP. Navaja, da je po pravnomočnosti sodbe o ničnosti pogodbe UE Ljubljana nadaljevala z denacionalizacijskim postopkom in odločila, da se upravičencu do denacionalizacije z dnem pravnomočnosti odločbe vrnejo v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičninah: parc. št. 802/1 k.o. ... - njiva v izmeri 2m2 v celoti, parc. št. 803/1 k.o. ... - dvorišče v izmeri 360 m2 do deleža 346/360 in parc. št. 804/1 k.o. ... - njiva, v izmeri 83 m2, do deleža 66/83. Druga toženka poudarja, da glede na navedeno odločbo, tožnica zagotovo ni izkazala ničnosti pogodbe za tisti del spornih nepremičnin, ki niso bile vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu. Navaja, da je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna, ko je dne 23. 2. 2010 o zadevi odločilo upravno sodišče. Poudarja, da je sama prejela to odločbo dne 1. 3. 2010, tako da je predlog za obnovo vložen pravočasno.

7Tožeča stranka v odgovoru na predlog za obnovo poudarja, da gre za dejstvo, s katerim je bila druga toženka seznanjena v tem pravdnem postopku, ker je bilo iz priloge k popravi tožbe z dne 30. 3. 2004 z naslovom „Identifikacija katastrskih podatkov..“ razvidno, da je denacionalizacijski upravičenec potencialno upravičen do vrnitve le dela parc. št. 803/1 in 804/1 k.o. ... Zato meni, da bi toženki ta ugovor lahko uveljavljali že med postopkom, pa tega po lastni krivdi nista storili.

8Odgovor na predlog za obnovo postopka je vložila tudi prva toženka, čeprav te pravice po drugem odstavku 398. člena ZPP nima. Zato ga Vrhovno sodišče tudi ne povzema.

9Postopek s predlogom za obnovo postopka se prekine do odločitve o reviziji.

10Odločitev o tem, ali glede nepremičnin, ki so bile predmet sporne pogodbe, obstaja dolžnost vrnitve po ZDen, predstavlja odločitev o predhodnem vprašanju. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 678/2009 zavzelo stališče, da drugačna rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju ne more biti obnovitveni razlog. Če se sodišče odloči, da bo predhodno vprašanje reševalo samo, je odločitev o njem podvržena pritožbenemu (in če so izpolnjeni pogoji, tudi revizijskemu) preizkusu. Stranka ima tako v rednem postopku možnost od instančnega sodišča zahtevati, da odločitev o predhodnem vprašanju preizkusi z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Če bi drugačna rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju bila obnovitveni razlog, bi to pomenilo, da bi se pravnomočna odločitev vnovič presojala z vidika zmotne uporabe materialnega prava, čemur pa izredno pravno sredstvo obnove postopka ni namenjeno(1). Vrhovno sodišče je glede na razloge v predlogu za obnovo postopka ocenilo, da je bolj smotrno, da prekine postopek o predlogu za obnovo in najprej odloči o reviziji.

11Revizija je utemeljena.

12Po določilu 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona (7. 12. 1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1994 je zato bistvena odločitev, ali je pravna prednica prve toženke šele s to pogodbo razpolagala s spornimi nepremičninami, ali pa je to storila že s pogodbo iz leta 1984, ki s sankcijo ničnosti iz 88. člena ZDen ne more biti obremenjena.

13Res je, na kar opozarja revidentka, da v prejšnjem sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena(2). Zato za odločitev o tem, ali je bila s pogodbo iz leta 1986 že prenesena pravica uporabe na spornih nepremičninah, ne more biti pomembno, ali je ta pogodba vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo.

14Nosilni razlog sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku, je bil prav to, da pogodba iz leta 1986 ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila in da zato na podlagi te pogodbe ne bi bil mogoč vpis pravice v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je vsebina pogodbe iz leta 1986 le dogovor o plačilu akontacije za odškodnino za zemljišče, da sicer vsebuje elemente zavezovalnega pravnega posla, vendar jasno izraža nedokončnost in bodoče namere pogodbenikov in nima elementov razpolagalnega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je ocenilo kot bistveno, da je do vpisa v zemljiški knjigi prišlo šele na podlagi pogodbe iz leta 1994.

15Sodišče druge stopnje se je strinjalo s takšnim – po mnenju revizijskega sodišča napačnim – materialnopravnim izhodiščem. Res je sicer v obrazložitvi svoje odločitve navedlo tudi, da pogodba iz leta 1986 po svoji vsebini ne predstavlja niti zavezovalnega pravnega posla, ker sta se pogodbeni stranki dogovorili le o plačilu akontacije za 6000 m2 zemljišča in nista nikjer navedli, da bo občina nepremičnine prodala S. in ker je v 6. členu izrecno navedeno, da površina zemljišč, za katero bo plačana akontacija na odškodnino, ni dokončna ter da pogodba ni sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Revidentka utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, da iz obeh pogodb skupaj izhaja, da je bil namen pogodbenih strank, da se pravica uporabe na 6000 m2 zemljišča prenese že s pogodbo iz leta 1986. Revidentka je namreč v pritožbi navedla tudi, da je to razvidno iz druge alineje 1. člena pogodbe iz leta 1994, kjer pogodbeni stranki ugotavljata, da je S. že s pogodbo iz leta 1986 pridobil 6000 m2 zemljišča in je kupnino zanj tudi poravnal, in iz 8. člena pogodbe iz leta 1984, iz katerega izhaja, da je S. te nepremičnine prevzel v posest in jih nato oddal izvajalcem komunalnih naprav.

16Razlaga pomena in učinkov pogodbe je pravno vprašanje, ugotavljanje prave pogodbene volje strank oziroma njunega namena pa dejansko vprašanje(3). Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je do prenosa pravice uporabe lahko prišlo le na podlagi razpolagalnega in ne le na podlagi zavezovalnega pravnega posla, niti ni ugotavljalo prave pogodbene volje strank ampak je le navrglo, da pogodba iz leta 1986 vsebuje elemente zavezovalnega pravnega posla. Sodišče druge stopnje pa je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje sicer skušalo dopolniti, vendar se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča prav tako ni opredelilo do zgoraj navedenih pravno pomembnih pritožbenih navedb.

17Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje ni izčrpalo pritožbenih navedb, zaradi česar je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

18Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo

---.---

Op. št. (1): P. Kukovec, Drugačna rešitev predhodnega vprašanja v glavnem postopku kot obnovitveni razlog, Pravna praksa, št. 5/2010, str. 22.

Op. št. (2): Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v več odločbah, med drugim v zadevah II Ips 785/2009, II Ips 62/2009, pa tudi Ustavno sodišče RS v zadevi št. Up-1381/08, točka 11.

Op. št. (3): F. Testen, Razlaga pogodbe – uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 23.