VSRS Sodba in sklep II Ips 798/2007

Revizija proti odločitvi o odškodninskih zahtevkih se zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek prvega tožnika (v nadaljevanju: tožnik) za razdrtje pogodbe o prodaji 27 rednih delnic Krke z oznako G, ki jo je 2. 9. 1996 sklenil s toženko in zato tudi zahtevek za izročitev takih delnic, za izvršitev njihove vknjižbe v korist tožnika ter za plačilo delnicam pripadajočih dividend ob istočasni povrnitvi 135.000 SIT in 15.970 SIT. Zavrnilo je še tožnikov odškodninski zahtevek za plačilo 900.000 SIT (izreki pod točkami 1 do 3 sodbe). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek druge tožnice (v nadaljevanju: tožnica) za razdrtje pogodbe o prodaji 10 rednih delnic Petrola z oznako G, ki jo je 3. 9. 1996 sklenila ta tožnica s toženko, ter posledično tudi tožnikovemu podoben zahtevek za izročitev takih delnic, njihovo vknjižbo in plačilo dividend ob istočasni povrnitvi 90.000 SIT. Zavrnilo je še tožničin zahtevek za plačilo 312.500 SIT odškodnine ter odločilo o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da čas izpolnitve toženkine obveznosti ni bil bistvena sestavina pogodbe, odškodninska zahtevka vsakega od tožnikov pa glede samega obstoja škode in njene višine nista sklepčna.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata več procesnih kršitev, kršitev z ustavo varovanih človekovih pravic in konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku. V nadaljevanju trdita, da je pogodba o prodaji delnic že po naravi vezana na kratke roke, zato je izpolnitev v pogodbenem roku bistvena sestavina pogodbe. Vrednost delnic na borzi se vsak dan spreminja. V obravnavani zadevi pa sta tožnika delnice motivirano prodala zaradi nameravanega nakupa avtomobila in reševanja eksistenčnih težav, svojih nagibov pa ob sklenitvi pogodbe nista bila dolžna razlagati. Kasneje realizirani posel je po naravi stvari nesmiseln. Tudi če ne bi šlo za bistveno sestavino pogodbe, pa postavljanje dodatnega roka za izpolnitev ne bi bilo smiselno, saj je prišlo do večmesečne zamude pri plačilu kupnine zaradi malomarnosti toženke oziroma njenega delavca oziroma kvalificiranega osebja. Revizija opozarja, da se pritožbena sodba kljub datumu izdaje po uvedbi eura glasi še na tolarje. V nadaljevanju graja tudi razloge v zvezi z zavrnitvijo odškodninskih zahtevkov.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnem tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija proti odločitvi o obeh odškodninskih zahtevkih ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6Revizija kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi je glede na drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v besedilu pred uveljavitvijo novele ZPP-D (primerjaj drugi odstavek 130. člena novele) dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Pravila o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta za presojo o dovoljenosti revizije so določena tudi v 39. in naslednjih členih ZPP. Tožbeni zahtevki z različno podlago, tožbeni zahtevki proti več tožencem in tožbeni zahtevki več tožnikov se glede ugotavljanja vrednosti spora upoštevajo ločeno in ne v seštevku vseh vrednosti (primerjaj prvi in drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnika sta navadna sospornika, vsak izpodbija svojo pogodbo, ki jo je vsak posebej sklenil s toženko in vsak uveljavlja odškodnino za tisto škodo, ki jo je on utrpel. Povedano pomeni, da je treba ločeno obravnavati tožbeni zahtevek vsakega od tožnikov (subjektivna kumulacija), tožbeni zahtevek vsakega od tožnikov pa je sestavljen iz nedenarnega in tudi denarnega zahtevka z različnimi podlagami (objektivna kumulacija: razveza pogodbe in odškodnina). Nedenarni zahtevek je tožnik ocenil z vrednostjo 1,125.000 SIT, tožnica pa z 1,075.000 SIT in je v tem delu njuna revizija dovoljena, odškodninski denarni zahtevek tožnika za plačilo 900.000 SIT in odškodninski denarni zahtevek tožnice za plačilo 312.500 SIT pa ne presegata revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 377. člena ZPP njuno revizijo zavrglo.

7Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki so prestale tudi preizkus na pritožbeni stopnji, izhaja, da je vsak od tožnikov toženki prodal svoje delnice za v pogodbi določeno kupnino, da je dal tudi podatke o računih, kam naj se kupnina nakaže v dogovorjenem roku 5 dni, da je toženka to obveznost v navedenem roku izvedla, vendar pa sta bili nakazili zavrnjeni, ker so bili podatki o obeh računih napačni, ker naj bi šlo za nerezidentna računa. Tožeča stranka je tako dolžno kupnino na pravilen račun nakazala šele v začetku marca 1997. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, med njimi tudi tožnikove izpovedi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravočasnost plačila dogovorjene kupnine v 5 dnevnem roku ni bila bistvena sestavina pogodb in da nobeden od tožnikov tudi ni postavil dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, ko pa je ta bila izpolnjena, tožnika denarja nista zavrnila. Tudi te ugotovitve je pritožbeno sodišče potrdilo.

8Ob taki dejanski podlagi obeh sodb je presoja o neutemeljenosti zahtevkov za razdrtje pogodb in vrnitev prejetega materialnopravno pravilna, saj je skladna z določbami 125., 126. in 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Da pravočasno plačilo kupnine v pogodbeno dogovorjenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe, je ugotovitev dejanske narave, ki je na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Kam meri revizija s trditvami, da tožnika ob sestavi pogodbe nista bila dolžna razlagati svojega motiva za prodajo delnic, tako niti ni povsem jasno. Če sta želela doseči, da bi bilo pravočasno plačilo bistvena sestavina prodajne pogodbe, bi morala storiti prav to in na tak način doseči tudi ustrezen zapis v pogodbi. Ugotovitev dejanske narave je tudi, da tožnika kljub poteku pogodbenega roka nista postavila dodatnega roka za plačilo kupnine. Zato sta obe pogodbi ostali še naprej v veljavi, saj zamuda sama po sebi ne povzroči razdrtja pogodbe, temveč ima druge posledice (pri denarnih obveznostih na primer zamudne obresti, ki pa jih je toženka tudi plačala).

9Revizijske trditve, da že sama narava posla pri prodaji delnic terja presojo o pogodbenem roku kot bistveni sestavini pogodbe, merijo na uporabo drugega dela četrtega odstavka 125. člena ZOR, po katerem se pravilo o razdrtju pogodb na podlagi samega zakona uporabi tudi v takem primeru, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da s temi trditvami tožnika nedovoljeno razširjata trditveno podlago spora. Teh trditev v pritožbi ni bilo, zato v tej smeri tudi ni nobenih razlogov v pritožbeni sodbi. Sicer pa je bila v konkretnem primeru cena delnic določena že v sami pogodbi in morebitna kasnejša sprememba te cene na borzi na vprašanje roka za plačilo kupnine kot bistvene sestavine pogodbe ne vpliva.

10Vprašanje, ali je prišlo do zamude pri plačilu kupnine zaradi napake na strani toženke (nestrokovnost njenih delavcev) ali tožnikov (posredovanje napačnih računov za nakazila denarja) bi bilo pomembno le, če bi bil rok za plačilo kupnine bistvena sestavina pogodbe. Zato te revizijske trditve (ki so tudi sicer bistveno obširnejše v primerjavi s trditvami v postopku na prvi stopnji) ne terjajo posebnega odgovora.

11Pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo na revizijskim enake pritožbene procesne očitke v zvezi z izostalim datumom izdaje sodbe in izostalo navedbo spornega predmeta v uvodu prvostopenjske sodbe. Pravilno je odgovorilo tudi na očitke o zavrnitvi predlaganih poizvedb. Revizijsko nova trditev, da sta tožnika državljana Republike Hrvaške, kar naj bi bilo v sodbah obeh sodišč manjkajoče odločilno dejstvo, je podana v zvezi z vprašanjem vrste računa oziroma napake pri njegovi navedbi ter v čigavi sferi je ta napaka, na to pa je revizijsko sodišče že odgovorilo, da v tej zadevi ni pravno pomembno. Trditve o kršitvi ustavnih pravic tožnikov iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije so premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Enako velja za zatrjevano kršitev načela kontradiktornosti. Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ni predmet obravnavanja v tej pravdi. Razlogi pritožbene sodbe o tolarskih zneskih pri povzemanju razlogov prvostopenjske sodbe, ki pa je bila izdana pred uvedbo sedanje valute, ne pomenijo zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Napačno, v nasprotju s podatki spisa (povratnica pri listni številki 42 spisa) in zato neutemeljeno je revizijsko sklepanje, da je podan tudi razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj razlogi prvostopenjske sodbe, da je bila tožnica vabljena, pa se obravnave ni udeležila, ne bi pomenili, da je bila pravilna vabljena.

12Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 378. člena ZPP v dovoljenem delu neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški.