VSRS Sodba XI Ips 46961/2010-23 (XI Ips 54/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Ks 344/2010 z dne 4.6.2010 zoper obdolženega A.H. podaljšal pripor po vložitvi obtožnice, odrejen s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 169/2009 z dne 8.6.2009 iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 92/2010 z dne 15.6.2010 pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper zgoraj navedeni pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega dostavka 420. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega dostavka 420. člena ZKP. Predlaga, da se zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencu pripor odpravi.

3V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da je bila vročitev sklepa o preiskavi s pritrditvijo na sodno desko po določbi tretjega odstavka 120. člena ZKP pravilna, saj je bil obdolženec na begu. Zato gre šteti, da je bil sklep o preiskavi obdolžencu vročen in pravnomočen. Glede na to niso utemeljeni očitki, da sklep o podaljšanju pripora, ki se glede utemeljenega suma sklicuje na sklep o preiskavi, ni obrazložen in da je zato podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako ne držijo trditve zahteve, da bi moralo sodišče zagovornika po uradni dolžnosti postaviti obdolžencu že z izdajo sklepa o odreditvi pripora z dne 8.6.2009, saj je pripor zoper obdolženca začel teči šele z njegovo izročitvijo z dne 7.5.2010.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. O odgovoru se je izjavila le zagovornica, ki tožilčevemu predlogu nasprotuje in vztraja pri razlogih zahteve.

B.

5Okrožno sodišče v Celju je na podlagi zahteve Okrožnega državnega tožilstva v Celju za preiskavo Kt/1/936/09 z dne 13.5.2009 zoper obdolženca dne 3.6.2009 izdalo sklep o preiskavi Kpr 169/2009 zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Dne 8.6.2009 je zoper obdolženca s sklepom Kpr 169/2009 iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor. Ker je bil obdolženec od 12.5.2009 na begu, je sodišče dne 1.10.2009 izdalo mednarodno tiralico Interpola Ljubljana, na podlagi katere je bil obdolženec dne 19.3.2010 prijet s strani policistov v Republiki Hrvaški in nato dne 7.5.2010 ob 10.30 uri na mejnem prehodu Zavrč izročen našim organom oblasti (na prošnjo Okrožnega sodišča v Celju za izročitev Kpr 328/2009 z dne 8.4.2010). Dne 7.5.2010 mu je bila postavljena zagovornica po uradni dolžnosti in obdolženec je bil zaslišan pri Okrožnem sodišču v Celju. Iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je obdolženec sklep o odreditvi pripora z dne 8.6.2009 prejel že pred zaslišanjem, sklep pa je bil vročen tudi njegovi zagovornici, ki je dne 10.5.2010 vložila pritožbo zoper sklep, katero je sodišče s sklepom Ks 296/2010 z dne 13.5.2010 zavrnilo. Obdolžencu je bil vročen tudi izvod zahteve za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Celju Kt/1/936/09 z dne 13.5.2009.

6Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 304/07 z dne 23.8.2007 presodilo, da je procesna situacija glede preizkusa pripora specifična v primeru, ko je obdolženec na begu in je zoper njega odrejena tiralica na podlagi sklepa o priporu (548. člen ZKP). V takem primeru pripor ne traja od izdaje sklepa o priporu (ki je izdan brez obdolženčevega zaslišanja, zato se tudi ne zahteva njegova pravnomočnost), temveč šele od prijetja oz. odvzema prostosti, ko se obdolžencu vroči priporni sklep. Odvzem prostosti na podlagi pripornega sklepa je ena od procesnih situacij, v katerih so obdolženčeve možnosti učinkovite obrambe močno zmanjšane. Vendar potreba po formalni obrambi (drugi odstavek 70. člena ZKP) nastopi šele z dejanskim odvzemom prostosti obdolžencu, ne pa že v trenutku formalne odločitve o odvzemu prostosti. Zato se v primeru, ko je na begu in je zoper njega razpisana tiralica, obdolžencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti po tem, ko je priveden na sodišče. Podobno zakon določa, da mora imeti obdolženec zagovornika šele ob vročitvi obtožnice (če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osem let zapora ali hujša kazen) in ne že ob njeni vložitvi (tretji odstavek 70. člena ZKP). Šele z vročitvijo posameznih procesnih aktov obdolžencu (in zagovorniku) so uresničeni pogoji za uveljavljanje pravic obrambe.

7Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da bi obdolženec v skladu z drugim odstavkom 70. člena ZKP moral imeti zagovornika od izdaje sklepa o odreditvi pripora z dne 8.6.2009. Sklicevanje na določbo drugega odstavka 70. člena ZKP, po kateri mora obdolženec imeti zagovornika v postopku po 204.a členu tega zakona in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor, ni utemeljeno, saj se od odreditve pripora z dne 8.6.2009 pripor zoper obdolženca ni efektivno izvajal (bil je na begu) in tako ni šlo za postopek po 204.a členu ZKP. Priporni narok po tej določbi se opravi le v tistih procesnih situacijah, ko je bila osumljencu predhodno že odvzeta prostost. Tako se je tudi v obravnavani zadevi opravil takoj po zaslišanju obdolženca, kateremu je bila odvzeta prostost, to je bilo z izročitvijo obdolženca Republiki Sloveniji z dne 7.5.2010 ob 10.30 uri na mejnem prehodu Zavrč, ko so slovenske oblasti nad obdolžencem začele efektivno izvajati odvzem prostosti. Zato vložnica zahteve nima prav, ko zatrjuje, da je bila s pravnomočno odločbo o odreditvi pripora prekršena določba drugega odstavka 70. člena ZKP.

8Glede sklepa o preiskavi Kpr 169/2009 z dne 3.6.2009, ki je bil izdan brez zaslišanja obdolženca, pa je že pritožbeni senat pravilno ugotovil, da je sodišče postopalo v skladu z drugim odstavkom 169. člena ZKP, po katerem se sme sklep o preiskavi izdati brez zaslišanja obdolženca, če je podana nevarnost odlašanja. V konkretnem primeru je bila taka nevarnost podana, saj je bil obdolženec na begu in organom pregona nedosegljiv. Ker mu sklepa o preiskavi ni bilo mogoče vročiti, je sodišče sklep v skladu s tretjim odstavkom 120. člena ZKP pritrdilo na sodno desko. Pri tem gre za pravno fikcijo vročitve, zato obdolženec ne more dokazati, da ni bil seznanjen z vsebino sklepa, kar pomeni, da je sklep postal pravnomočen. Glede na navedeno očitkom zahteve, da so podane kršitve 120. člena ZKP in drugega odstavka 70. člena ZKP, ker sklep ni bil vročen na zakonit način obdolžencu in njegovemu zagovorniku in tako ni pravnomočen, tudi v tem delu zahteve ni mogoče slediti.

9Iz zgoraj ugotovljenega izhaja, da tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sklep o podaljšanju pripora ne bi bil obrazložen, saj se je skliceval na nepravnomočen sklep o preiskavi, ni podana. Glede na to, da je bil sklep o preiskavi pravnomočen, se senat v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma lahko sklicuje na obrazložitev omenjenega sklepa, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo (temu zahteva ne ugovarja). Tako je že pritožbeno sodišče ugotovilo, da izvedeni dokazi (povezani s tajnimi opazovanji in delovanjem tajnega delavca policije) po izdaji sklepa o preiskavi utemeljenega suma niso omajali, nasprotno zagovor obtoženega z dne 27.5.2010 in obtožnica Kt 1/936/09 z dne 3.6.2010 ga je le še okrepil (stran 2 drugostopenjske sodbe).

10S trditvami, da pripor traja od 19.3.2010, to je od dneva, ko je bila obdolžencu s strani hrvaških organov pregona odvzeta prostost, ne pa od dneva izročitve in je zato podaljšanje pripora nezakonito, saj je 19.4.2010 iztekel dopusten čas za trajanje pripora po sklepu preiskovalnega sodnika, vložnica zahteve nasprotuje stališču višjega sodišča, da je bil obdolženec v Republiki Hrvaški priprt v zvezi s postopkom njegove izročitve, zato je pripor zoper njega pričel teči šele z izročitvijo obdolženca slovenskim organom pregona dne 7.5.2010. Vprašanje vštevanja časa odvzema prostosti v Republiki Hrvaški pa se bo presojalo kasneje, pri izreku morebitne zaporne kazni. Navedeno stališče višjega sodišča je pravilno, saj je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo (npr. v odločbi I Ips 416/2007 z dne 15.11.2007), da se čas odvzema prostosti v tujini ne všteva v pripor, ki je bil odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika, pač pa se v primeru morebitne obsodilne obsodbe všteje v izrečeno kazen.

11Glede ugovora krajevni pristojnosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da odločanje o tem vprašanju ni predmet tega postopka.

12.Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo zagovornice obdolženega A.H. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.