VSRS Sodba IV Ips 105/2009

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Policijska postaja Žalec je D.K. dne 11.9.2007 izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po četrtem odstavku 59. člena ter šestem odstavku 138. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ker je dne 11.9.2007 v Šempetru vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije, v katero spada vozilo, ter v cestnem prometu vozil vozilo, ki ni imelo brezhibnih predpisanih pnevmatik. Za prvi prekršek mu je bila določena globa 500,75 EUR ter 8 kazenskih točk, za drugi prekršek pa globa 417,29 EUR, nato pa mu je bila izrečena enotna globa 918,02 EUR in 8 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Žalcu je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je storilec dne 11.9.2007 imel vozniško dovoljenje kategorije G in H, ne pa vozniškega dovoljenja B kategorije, ki ga ima šele od 8.5.2008 dalje. Zato je prekrškovni organ z izrekom kazenskih točk kršitelju za prekršek, storjen z vozilom, za vožnjo katerega ni imel vozniškega dovoljenja B kategorije, prekoračil pravico, ki jo ima po zakonu. S tem je kršil drugi odstavek 22. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani plačilni nalog spremeni tako, da storilcu stranske sankcije kazenskih točk ne izreče.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4Iz spisa Okrajnega sodišča v Žalcu PR 914/2007 izhaja, da D.K. v času storitve prekrška z dne 11.9.2007 ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije, ampak je imel le dovoljenje za vožnjo vozil kategorije G, v katero spadajo delovni stroji in motokultivatorji (štirinajsti odstavek 149. člena ZVCP-1) in vozil kategorije H, v katero spadajo kolesa z motorjem in lahka štirikolesa (petnajsti odstavek 149. člena ZVCP-1) ter kategorijo A, v katero spadajo motorna kolesa na dveh kolesih, s stransko prikolico ali brez nje (drugi odstavek 149. člena ZVCP-1). S plačilnim nalogom z dne 11.9.2007 mu je prekrškovni organ izrekel enotno globo 918,14 EUR in osem kazenskih točk.

5Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da se v skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZP-1 kazenske točke v cestnem prometu izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje oziroma osebi, kateri je vozniško dovoljenje začasno odvzeto. Ker v času storitve prekrška in izdaje plačilnega naloga storilec prekrška ni imel vozniškega dovoljenja, je z izrekom stranske sankcije osem kazenskih točk prekrškovni organ prekoračil pravico, ki jo ima po zakonu in prekršil določbo drugega odstavka 22. člena ZP-1.

6Vrhovno sodišče je doslej dvakrat odločalo v podobnih zadevah (zadevi IV Ips 12/2009 z dne 21.4.2009 in IV Ips 104/2009 z dne 23.3.2010) in obakrat odločilo, da je prekrškovni organ, ki je storilcu prekrška izrekel stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu kljub temu, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za kategorijo vozil, s katero je storil prekršek, s takšnim ravnanjem prekoračil pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je 22. člen ZP-1 razumelo tako, da se lahko stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu izreče samo vozniku, ki je v času storitve prekrška imel veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozil, s katero je storil prekršek.

7Vrhovno sodišče s predmetno odločbo spreminja dosedanjo prakso. Določbe drugega odstavka 22. člena ZP-1, da se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, namreč ni mogoče razumeti tako, da se z njo možnost izrekanja kazenskih točk omejuje zgolj na voznike, ki so imeli veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozila, s katerim so storili prekršek. Jezikovna razlaga tega člena namreč ne daje podlage za takšno interpretacijo, saj izrekanje kazenskih točk veže na voznika, ki ima veljavno vozniško dovoljenje. Zakon torej izrecno ne predpisuje, da bi se kazenske točke lahko izrekle zgolj vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozil, s katero je storil prekršek. Prvi odstavek 22. člena določa, da se kazenske točke v cestnem prometu predpišejo v višini od ene do 18 točk v določenem številu za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica. Kazenske točke se torej v skladu s tem členom predpišejo in izrekajo za prekrške, ki pomenijo hujše ogrožanje ali poškodovanje zavarovane pravne dobrine. Namen stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu je, da se določena kategorija voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa, saj mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk. Zato je interpretacija, ki omejuje izrekanje kazenskih točk samo na voznike, ki so imeli veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozila, s katerim so storili prekršek, v nasprotju z namenom izrekanja kazenskih točk. Lahko bi namreč privedla do situacije, ko voznik, ki ima sicer veljavno vozniško dovoljenje za določeno kategorijo, z drugo kategorijo, za katero pa sicer nima veljavnega vozniškega dovoljenja, stori prekršek, s katerim izkaže svojo nevarnost za udeležence v cestnem prometu (na primer vožnja pod močnim vplivom alkohola), pa mu ni mogoče izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj mu tudi ni mogoče izreči kazenskih točk.

8Taka interpretacija je nevzdržna tudi z vidika načela enakega urejanja v bistvenem enakih pravnih razmerij iz 14. člena Ustave RS. Situacija, ko voznik stori prekršek, za katerega so predpisane kazenske točke v cestnem prometu, pa nima veljavnega vozniškega dovoljenja za kategorijo, s katero je bil prekršek storjen, se v bistvenem ne razlikuje od situacije, ko vozniško dovoljenje za to kategorijo vozil ima. Načelo enakosti zavezuje tako zakonodajalca pri abstraktnem urejanju pravnih razmerij (tako da mora enake pravne položaje urediti enako, različne pa ustrezno različno) kot tudi sodišča ob uporabi predpisov. Interpretacija predpisov zato zahteva, da se, ob upoštevanju jezikovnega okvira, ki ga dopušča besedilo zakona, ti razlagajo tako, da se (v bistvenem) enaki pravni položaji enako obravnavajo. Ker jezikovna razlaga ne daje podlage za razlikovanje teh dveh pravnih položajev, ju je potrebno z vidika načela enakosti obravnavati enako.

9Razlago, ki pomeni odstop od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, pa podpira tudi tretji odstavek 22. člena ZP-1, saj sodišče vozniku, ki v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel storilec prekrška dovoljenje v času, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Ta določba kaže na to, da je vozniško dovoljenje potrebno razumeti kot pravico do udeležbe v cestnem prometu, ki je s tega vidika enotna, obsega pa upravičenja do udeležbe z različnimi kategorijami vozil. Zato tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja obsega vse kategorije, za katere je voznik imel veljavno vozniško dovoljenje v času storitve prekrška. Izjemo od tega pravila predstavlja določba petega odstavka 22. člena ZP-1, ki predpisuje, da se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije motornih vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerim je bilo doseženo predpisano število kazenskih točk in pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti posamezne kategorije vozniškega dovoljenja. Praviloma torej ob doseženih 18 kazenskih točkah preneha veljavnost vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je voznik imel vozniško dovoljenje v času storitve prekrška. To kaže na enotnost vozniškega dovoljenja kot pravice do udeležbe v prometu (čeprav lahko obsega več kategorij), zaradi česar ni videti stvarnega razloga, da imetniku vozniškega dovoljenja ne bi bilo mogoče izreči kazenskih točk, če je prekršek storil s kategorijo, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.

10Glede na navedeno je prekrškovni organ ravnal pravilno, ko je storilcu prekrška izrekel tudi predpisanih osem kazenskih točk. Storilec je namreč v času storitve prekrška imel veljavno vozniško dovoljenje za kategorije G, H in A, zato so bili izpolnjeni pogoji za izrekanje stranske te sankcije iz drugega odstavka 22. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zato zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.