VSL Sodba I Cp 132/2019

I. Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 7.000,00 EUR,

- v točki II izreka tako, da se znesek 26.294,23 EUR zviša za 7.000,00 EUR, znesek 14.000,00 EUR pa zniža za 7.000,00 EUR,

- v točki III izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 972,32 EUR, stranskemu intervenientu pa v istem roku pravdne stroške v znesku 370,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrnejo ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 431,50 EUR, stranskemu intervenientu pa v istem roku stroške pritožbenega postopka v znesku 271,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnikom v roku 15 dni plača 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku (plačilo 26.294,23 EUR z zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 do plačila ter plačilo zamudnih obresti od glavnice 14.000,00 EUR od 31. 1. 2014 do 17. 5. 2015) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da stranki in stranski intervenient nosijo vsak svoje, da stranki nosita stroške za izvedenca (vsaka 417,78 EUR) in da je toženec dolžan tožnikom povrniti strošek sodne takse v višini 469,50 EUR (točka III izreka.

2Sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s pritožbo izpodbijajo tožniki, toženec in stranski intervenient. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo ustrezno spremeni, tj. ugodi tožbenemu zahtevku do višine 21.000,00 EUR (predlog tožnikov), oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne (predlog toženca in stranskega intervenienta), s stroškovno posledico.

3Tožniki pritrjujejo ugotovitvi sodišča, da se toženec pred priklopom plinskega trošila na plinovodno omrežje ni prepričal, da je notranja plinska inštalacija varna za uporabo, ne soglašajo pa s presojo o deležu odgovornosti. Toženec je strokovnjak, ki je razpolagal s podatkom, da plinska inštalacija ob določenih pogojih uporabe ni varna (z izjavo prejšnjega lastnika stanovanja, s katero se je ta zavezal, da ne bo istočasno uporabljal kuhinjskega štedilnika na trda goriva, ki je priključen na isto dimniško tuljavo kot plinski kotel), pa kljub temu ni preveril, ali je priklop plina varen. V razmerju do tožnikov kot lastnikov stanovanja bi moral biti toženčev delež odgovornosti vsaj 75 % (v plačilo bi mu moralo biti naloženo 21.000,00 EUR).

4Toženec trdi, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je bila adaptacija kuhinje (napeljava kuhinjske nape v dimniško tuljavo) opravljena pred spornim priklopom plina. Ker ni bilo ugotovljeno, da je bila ob ponovnem priklopu plina kuhinja že adaptirana, ni podlage za očitek, da bi moral A. A., ki je vedel za adaptacijo kopalnice, B. vprašati glede morebitnih sprememb na sistemu plinske inštalacije. Izhajajoč iz izpovedbe B. B., je bila plinska peč na omrežje priključena pred priključitvijo nape v isto dimniško tuljavo. Brez podlage je tudi ugotovitev, da bi izjava C. B. morala pri tožencu vzbuditi sum glede spremembe odvoda dimnih plinov. Ni mogoče razumeti, kaj ima štedilnik na drva in izjava o njegovi neuporabi iz leta 1996, opraviti z adaptacijo kopalnice v letu 2007. Najbolj logična razlaga okoliščine, da D. D., takratni nosilec koncesije dimnikarskih storitev v ..., ki je bil ob ponovnem priklopu plina v stanovanju (kot prijatelj B. B.), ni opozoril na spremembe glede odvodnih plinov, je, da tedaj kuhinjska napa še ni bila priključena na isto dimniško tuljavo. Ker je bila peč nameščena na isto mesto in ker je bil uspešno opravljen testnostni preizkus plinske instalacije, ni bilo podlage za odreditev izrednega pregleda notranje plinske napeljave. Preizkus plinotesnosti je bil pri B. B. opravljen 1. 12. 2006, ter ponovno 17.10.2007. Preizkus plinotesnosti pa ni preizkus odvajanja dimnih plinov, kar pomeni, da preizkus notranje plinske napeljave ne bi razkril napake pri odvajanju plina iz peči (oziroma priklop plinske peči in nape na isto dimniško tuljavo); to bi razkril zgolj dimnikarski pregled s kamero. Tožencu ni mogoče očitati kršitve predpisov, niti kršitve dolžne skrbnosti (dobrega strokovnjaka). Čeprav ni šlo za rekonstrukcijo kurilne naprave (peč je bila postavljena na prvotno mesto, z zamikom 5 cm, odvod plinov je bil speljan v isto dimniško tuljavo), je toženec skladno z nemškimi (nezavezujočimi) standardi pred ponovnim zaplinjanjem preveril tesnost napeljave. Za škodni dogodek so odgovorni lastniki stanovanja, ker niso opravljali letnih dimnikarskih pregledov in ker niso nikogar obvestili o spremembi pri odvajanju dimnih plinov, pa tudi dimnikarska služba, ki ni opravila dimnikarskega pregleda na lastno iniciativo, kot ji nalaga Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov.

5Stranski intervenient sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo obveznost lastnika, da distributerja plina in dimnikarsko službo obvesti o posegih pri obnovi, ki lahko spremenijo delovanje naprav v stanovanju. Nepravilna je tudi ugotovitev, da bi moral A. A. (ki je videl le obnovo kopalnice), ob ponovnem priklopu plina B. vprašati, ali je bilo v celotni plinski inštalaciji karkoli spremenjenega. Takšne obveznosti tožencu ne nalaga noben predpis, prav tako ni življenjsko pričakovati, da bo distributer plina poizvedoval, kaj lastnik počne v svojem stanovanju. Ne le, da toženec ni opustil dolžnega ravnanja, njegova ravnanja tudi niso v vzročni zvezi z nastankom škode. Tudi, če bi A. A. ravnal tako, kot bi po stališču sodišča prve stopnje moral, mu B. B. ne bi mogel povedati, da je bilo v sistemu plinske inštalacije karkoli spremenjeno; iz izpovedbe B. B. namreč izhaja, da ni vedel, da je E. E. napo priključil v isto dimniško tuljavo.

6Tožniki in toženec v odgovoru na pritožbo nasprotnika v pravdi predlagajo njeno zavrnitev.

7Pritožba toženca in stranskega intervenienta je delno utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

8Tožniki so lastniki stanovanja, v katerem je 31. 12. 2007 prišlo do zastrupitve z ogljikovim oksidom (CO) s smrtnim izidom. F. F. in G. F. (materi in sestri pokojnega H. F.) so iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega plačali 28.000,00 EUR. V tej pravdi proti tožencu, ki je distributer plina, kot (so)povzročitelju škode uveljavljajo regresni zahtevek (prim. prvi odstavek 188. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Očitajo mu, da je dovolil oziroma izvedel ponovni priklop plinske peči na plinovodno omrežje, ne da bi se predhodno prepričal, da je to varno. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je bil vzrok zastrupitve priklop kuhinjske nape v dimniško tuljavo, v katero so se odvajali dimni plini iz plinske peči, ter sočasno delovanje nape in plinske peči.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila v stanovanju tožnikov v letu 2007 izvedena adaptacija kopalnice in kuhinje, - da je bila ob adaptaciji kuhinje kuhinjska napa priključena v isti dimni odvod kot plinska peč, - da je bila ob adaptaciji kopalnice plinska peč demontirana, nato pa nameščena nazaj na skoraj isto mesto (s premikom za največ 5 cm, s skrajšavo cevi za 1 var), - da pred ponovnim priklopom plinske peči na plinovodno omrežje ni bilo pridobljeno dimnikarsko soglasje (oziroma potrdilo o ustrezni izvedbi dimovodnih naprav) in da to (ob okoliščinah, da ni šlo za namestitev nove plinske peči, ali namestitev obstoječe peči na drugo steno ali v drug prostor) ni bilo potrebno, - da je distributer plina upošteval priporočila (nemški standardi DVGW TRGI86), ki so mu nalagala, da pred zaplinjenjem trošila, ki je začasno izključeno iz obratovanja, preveri, ali je naprava v brezhibnem stanju in ali tesni (toženec je opravil preizkus tesnosti napeljave), in - da lastnik stanovanja o posegu (o tem, da je bila kuhinjska napa priključena v isto dimniško tuljavo kot plinska peč) distributerja plina (niti dimnikarske službe) ni obvestil.

10Odločitev sodišča prve stopnje, da toženec nosi enak delež odgovornosti kot lastnik stanovanja (ki dimnikarja oziroma distributerja plina ni obvestil o spremembi na sistemu plinske inštalacije in ki ni poskrbel za izvedbo letnega dimnikarskega pregleda), temelji na stališču, da toženec, ki mu sicer ni mogoče očitati kršitve tehničnih predpisov oziroma standardov, ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj pred ponovnim priklopom na plinovodno omrežje pri lastniku ni poizvedel, ali je bil sistem plinske napeljave kakorkoli spremenjen. Po presoji sodišča prve stopnje sta tožencu poizvedovalno dolžnost nalagali okoliščini, da je (njegov predstavnik A. A.) vedel (vsaj) za adaptacijo kopalnice in da je razpolagal z izjavo, s katero se je prejšnji lastnik stanovanja C. B. zavezal, da ne bo uporabljal kuhinjskega štedilnika na trda goriva, ki je priključen na isto dimniško tuljavo kot plinski kotel (priloga A10).

11Pritožbene navedbe, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bila priključitev kuhinjske nape v isto dimniško tuljavo izvedena pred ponovnim priključkom plina, oziroma da različne okoliščine kažejo na to, da kuhinja ob ponovni priključitvi plina še ni bila adaptirana, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tožbeni očitki, da so bili zaradi nape spremenjeni pogoji delovanja plinske peči, kar bi moral toženec glede na obstoj določenih okoliščin ob ponovnem priklopu plina vedeti in izpeljati ustrezne postopke, temeljijo prav na dejstvu, da je bil poseg v plinsko inštalacijo (priklop kuhinjske nape na dimniško tuljavo, na katero je bila priklopljena plinska peč) izveden pred ponovnim priklopom plina. Temu dejstvu pa toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval. Časovni potek dogodkov (priklop kuhinjske nape na dimniško tuljavo, ki mu je sledil ponovni priklop plinske peči na plinovodno omrežje) torej v pritožbenem postopku ne more biti več uspešno izpodbijan.

12Tožniki v pritožbi ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati kršenja pravnih norm, oziroma da mu predpisi niso zapovedovali določenega ravnanja (pritožba ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da dimnikarsko soglasje ni bil pogoj za ponovni priklop plinske peči na plinovodno omrežje). Strinjati se je treba s toženčevim pritožbenim stališčem, da dobavitelj plina izvaja preglede/preizkuse notranje plinske napeljave,¹ ki ne bi razkrili, da je odvod iz kuhinjske nape speljan v isto tuljavo kot dimni plini iz plinske peči. Ker je nedopustno ravnanje kot element odškodninskega delikta širši od protipravnosti in ker za odškodninsko odgovornost zadošča že ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno² (in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej zapovedano ali prepovedano),³ se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo toženčevo ravnanje v okoliščinah konkretnega primera v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V odsotnosti predpisa, ki bi mu nalagal neko dolžno ravnanje, je treba toženčevo ravnanje (opustitev poizvedovalne dolžnosti) presojati po merilu predvidljivosti negativne posledice ravnanja.⁴ Protipravno ravnanje je namreč vsako ravnanje, katerega (objektivno) predvidljiva posledica je možnost nastanka škode.⁵ Ob tem je pomembno razlikovati med predvidljivo in običajno⁶ posledico določenega ravnanja, ter upoštevati, da je tudi manj verjetna posledica določenega ravnanja lahko predvidljiva. Ker je toženec izpolnjeval obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, je pri presoji njegovih ravnanj treba upoštevati strožje merilo dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 6. člena OZ. Hkrati je treba upoštevati tudi, da je od toženca mogoče zahtevati le tisto, kar sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja.

13Ni dvoma o tem, da bi moral lastnik stanovanja distributerja plina seznaniti z obsegom adaptacije stanovanja (v tej obveznosti je zajeta tudi obveznost, da se kot skrben lastnik pozanima, kam je speljan odvod zraka iz nape). Pri presoji pravilnosti toženčevih ravnanj pa je treba najti odgovor na vprašanje, ali je imel toženec dovolj podatkov za sklep, da izvaja ponovni priklop plina ob istih pogojih (namestitev istega trošila na isto mesto, nespremenjen sistem plinske inštalacije oziroma nespremenjen sistem odvajanja dimnih plinov), oziroma ali je bil v danih okoliščinah dolžan, da (samoiniciativno) poizve o morebitnih spremembah na sistemu plinske inštalacije, ki lahko vplivajo na delovanje plinskega sistema kot celote.

14Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je imel toženec poizvedovalno dolžnost, ki je ni izpolnil. Ugotovljeni vzrok zastrupitve razkriva, da lahko zaradi napake v delovanju plinskega sistema, ki je posledica spremenjenega sistema plinske inštalacije (katerega del so tudi dimni vodi oziroma odvod dimnih plinov), nastopijo izredne okoliščine. Dolžnost dobavitelja plina je, da zagotavlja varno uporabo plina, torej, da zagotavlja obratovanje, pri katerem ne bo ogroženo zdravje (življenje) uporabnikov. V okviru te dolžnosti lahko dobavitelj plina tudi odkloni ali prekine dobavo plina. Glede na naravo dejavnosti, ter glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, mora (bi moral) distributer plina vedeti, da se v primeru določenih posegov v plinsko inštalacijo lahko spremenijo pogoji njenega delovanja in da je v tem primeru ob priklopu plina lahko ogrožena varnost uporabnikov. Izjava C. B., ki jo je distributer plina potreboval pred prvim priklopom plina v letu 1996 (priloga A10), sama po sebi ne vzbuja suma glede sprememb na odvodu dimnih plinov. Izjava je pomembna zato, ker izkazuje zavedanje distributerja plina, da imajo spremembe na dimniški tuljavi (uporaba več naprav, priklopljenih na isto dimniško tuljavo) vpliv na delovanje plinskega sistema kot celote. V primeru priklopa plina v plinsko inštalacijo, katere delovanje se je zaradi posegov vanjo spremenilo, je povečana koncentracija CO in posledična zastrupitev z njim predvidljiva posledica. Četudi je v njegovo domeno sodil le preizkus tesnosti plinske napeljave (netesnost plinske napeljave pa ugotovljeno ni bila vzrok zastrupitve), je torej tožencu profesionalna skrbnost nalagala dvoje: (1) da se pred ponovnim priklopom plina seznani z morebitnimi spremembami na sistemu plinske inštalacije (nastalimi v obdobju od odklopa do ponovnega priklopa na plinovodno omrežje), in (2) da oceni, ali gre za takšne spremembe, ki lahko vplivajo na delovanje plinskega sistema kot celote ter posledično na varnost uporabnikov plina. Toženec je bil v okviru svoje profesionalne skrbnosti dolžan predvideti negativne posledice svojega ravnanja - opustitve poizvedbe o morebitnih spremembah na sistemu plinske inštalacije.

15Ker toženec poizvedbe ni opravil, ni mogoče vnaprejšnje sklepanje, da poizvedba ne bi bila uspešna (ker lastnik stanovanja s posegom v plinsko inštalacijo ni bil seznanjen), oziroma da bi škoda nastala v vsakem primeru, neodvisno od toženčevih ravnanj. Presoja pravilnosti toženčevega ravnanja po izpolnitvi poizvedovalne dolžnosti bi bila odvisna od ravnanj lastnika stanovanja. Če bi lastnik stanovanja potrdil posege v plinsko inštalacijo, ali če bi pri odgovoru na poizvedbo izražal negotovost (nevednost), bi moral toženec bodisi zbrati več podatkov, na podlagi katerih bi lahko ocenil, ali lahko priklop plina izvede varno, bodisi zahtevati, da se pred priklopom plina opravi pregled dimnih vodov oziroma meritev dimnih plinov. V obeh primerih bi moral toženec (začasno) odkloniti priklop plina. Če pa bi lastnik stanovanja zanikal kakršnekoli posege v plinsko inštalacijo, bi bil toženec razbremenjen odgovornosti.

16Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je toženec za škodo, nastalo v škodnem dogodku 31. 12. 2007, odškodninsko odgovoren (prim. prvi odstavek 131. člena OZ). Materialnopravno napačen pa je zaključek, da pravdni stranki v regresnem razmerju nosita enak delež odgovornosti. Merilo, po katerem so notranji deleži odgovornosti (med navzven solidarno odgovornima osebama; prim. 186. člen OZ) enaki (tretji odstavek 188. člena OZ), je subsidiarno. Primarni merili za določitev notranjega deleža sta teža krivde in teža posledic (drugi odstavek 188. člena OZ). Ravnanja na strani tožnikov oziroma njihovega pravnega prednika (- izbira izvajalca, ki je izvedel nestrokovni priklop kuhinjske nape, - opustitev zahteve za izvedbo letnega dimnikarskega pregleda, - opustitev obvestila (dimnikarja oziroma distributerja plina) o spremembi na sistemu plinske inštalacije), po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo porazdelitev deležev odgovornosti v razmerju 75 % (v breme tožnikov) : 25 % (v breme toženca). Toženec je dolžan iz naslova svoje regresne obveznosti tožnikom plačati 7.000,00 EUR (25 % od 28.000,00 EUR).

17Sprememba odločitve o glavnem tožbenem zahtevku vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških. Glede na uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) - 17,3 % v korist tožnikov in 82,7 % v korist toženca - so tožniki upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov v višini 939,26 EUR⁷(1170 točk za tožbo, 1170 točk za prvo pripravljalno vlogo, 1170 točk za zastopanje na naroku 4. 1. 2018 in 130 točk za urnino, 877,5 točk za drugo pripravljalno vlogo, 585 točk za zastopanje na naroku 15. 2. 2018 in 300 točk za urnino, 2 x 585 točk za tretjo in četrto pripravljalno vlogo, 585 za zastopanje na naroku 18. 9. 2019 in 50 točk za urnino ter 65 točk za materialne stroške, skupaj 7.272,5 točk (po tar. št. 18/1, 19/1, 19/2, 19/3, 20/1, 20/2, ter 6. in 7. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)), oziroma 3.338,08 EUR, povečano za 22 % DDV, sodno takso za postopek na prvi stopnji v višini 939,00 EUR in stroške za izvedenca v višini 417,78 EUR, skupaj 5.429,24 EUR), toženec pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.911,58 EUR⁸ (200 točk za odgovor na tožbo, 200 točk za prvo pripravljalno vlogo, 675 točk za drugo pripravljalno vlogo, 2 x 450 točk za tretjo in četrto pripravljalno vlogo, 200 točk za zastopanje na naroku 4. 1. 2018 in 100 točk za urnino, 450 točk za zastopanje na naroku 15. 2. 2018 in 300 točk urnine, 450 točk za zastopanje na naroku 18. 9. 2018 in 50 točk za urnino, 240 (3 x 80) točk za odsotnost iz pisarne, skupaj 3.765 točk (po tar. št. 19/1, 19/2, 19/3, 20/1, 20/2, in 6. členu OT) oziroma 1.728,14 EUR, oziroma povečano za potne stroške v višini 166,5 EUR (150 km x 3 x 0,37 EUR/km) in 22 % DDV, skupaj 2.311,46 EUR). Po pobotu obeh zneskov so tožniki dolžni tožencu iz naslova pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, plačati 972,32 EUR. Skladno s toženčevim uspehom v pravdi je stranski intervenient (ki je lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov) upravičen do povrnitve stroškov v višini 370,31 EUR⁹ (30,00 EUR za materialne stroške in 417,78 EUR za stroške izvedenca, skupaj 447,78 EUR), in sicer v breme tožnikov.

18Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo pritožbama toženca in stranskega intervenienta, ter izpodbijano sodbo spremenilo v točki I in II izreka tako, da je znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožnikom, znižalo za 7.000,00 EUR (torej na 7.000,00 EUR), zneska, navedena v zavrnilnem delu, pa za enak znesek zvišalo (iz 26.294,23 EUR na 33.294,23 EUR) oziroma znižalo (iz 14.000,00 EUR na 7.000,00 EUR) (5. točka 358. člena ZPP). V stroškovnem delu (v točki III izreka) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikom naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca (972,32 EUR) in stranskega intervenienta (370,31 EUR). V ostalem delu je pritožbi toženca in stranskega intervenienta, pritožbo tožnikov pa v celoti, zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

19Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Toženec in stranski intervenient sta s pritožbo delno uspela (50 %), zato sta upravičena so povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožniki so dolžni tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 431,50 EUR¹⁰ (625 točk oziroma 286,88 EUR za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), povečano za 22 % DDV, in 513,00 EUR za sodno takso za pritožbeni postopek, skupaj 862,99 EUR), stranskemu intervenientu pa stroške pritožbenega postopka v višini 271,50 EUR¹¹ (30,00 EUR za materialne stroške in 513,00 EUR za sodno takso za pritožbeni postopek, skupaj 543,00 EUR). V okvir priznanih stroškov niso zajeti stroški, povezani z vložitvijo odgovora na pritožbo (tožnikov), saj le - ta ni vseboval navedb, ki bi prispevale k odločitvi o utemeljenosti njihove pritožbe (155. člen ZPP). Priznane stroške jima morajo plačati v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP) od vročitve predmetne sodbe, v primeru zamude s plačilom pa jima od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolgujejo tudi zakonske zamudne obresti.

¹ Po 6. in 8. členu Pravilnika o pogojih za dobavo in odjem plina iz javnega plinovodnega omrežja v Občini Novo mesto sestavljajo notranjo plinsko napeljavo: hišna regulacijska postaja ali hišni regulator tlaka, stanovanjski regulator tlaka, zaščitna omarica, notranja cevna napeljava (ki zajema vso napeljavo od glavne požarne plinske pipe do posameznih plinskih trošil), plinomer in plinska trošila. Prim. tudi 20., 21. in 22. člen omenjenega Pravilnika.
² Po načelu, da se je vsak dolžna vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ).
³ Prim. II Ips 526/2005, II Ips 451/2010, II Ips 129/2015, II Ips 46/2016, II Ips 196/2018.
⁴ Prim. II Ips 287/2006, II Ips 129/2015, II Ips 46/2016.
⁵ Gl. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 703.
⁶ Običajna posledica določenega ravnanja je tista posledica, ki je najpogosteje nastopila kot posledica takšnega ravnanja v preteklosti in zato sklepamo, da je največ verjetnosti, da bo to (enako) dejanje tudi v prihodnosti povzročilo enako posledico. Gl. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 705.
⁷ 5.429,24 EUR x 0,173
⁸ 2.311,46 EUR x 0,827
⁹ 447,78 EUR x 0,827
¹⁰ 862,99 EUR x 0,5
¹¹ 543,00 EUR x 0,5