VSL Sodba II Cp 1575/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožbeni zahtevek tožnika po pravni podlagi utemeljen do 50 %.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo sodbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po pravni podlagi utemeljen do 70 %. Kar je glede pravne podlage tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in meni, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Sodišče je dokazno oceno izvedlo na podlagi nekritične presoje izpovedb tožnika in priče A. A., pri čemer izpovedi ostalih prič ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Izpovedba priče A. A. pa se ob izpovedbah ostalih prič pokaže kot neverodostojna. Ob dejstvu, da ni prišlo do trka med neznanim vozilom in Audijem ter da tri osebe, ki so vozle v neposredni bližini, ravnanja neznanega voznika (izsiljevanje in prehitevanje po desni) niso zaznale, je napačen zaključek sodišča, da je vzrok zaustavitve vozila Audi protipravno ravnanje voznika vozila Mercedes. Četudi bi sprejeli ugotovitev, da je neznani voznik ravnal protipravno in bi bila tožena stranka pasivno legitimirana, to še ne pomeni, da je bilo omenjeno ravnanje tudi vzrok trka tožnika v ustavljeno vozilo Audi. Tak zaključek onemogočajo že dejstva, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, in sicer: da niti do trčenja niti do oplaženja neznanega vozila in vozila Audi ni prišlo; da je cesta ravna in nima vzdolžnega nagiba, pogoji preglednosti pa zelo dobri; da bi tožnik lahko zaznal dogajanje od križišča naprej do mesta trčenja na razdalji 180 m; da je v trenutku, ko so se motoristi odločili za prehitevanje, vozilo Audi s prižganimi štirimi smerokazi že stalo na desnem voznem pasu in je imel tožnik možnost pred pričetkom prehitevanja opaziti stoječe vozilo Audi; da tožniku prometna situacija ni omogočala varnega prehitevanja; da je vozil s hitrostjo več kot 90 km/h, trk pa bi preprečil, če bi vozil s hitrostjo, ki ne bi bila višja od 80 km/h; da je omejitev hitrosti na omenjenem odseku 70 km/h; da je tožnik vozil kot tretji v koloni motoristov brez potrebne varnostne razdalje; da sta se motorista pred njim izognila trčenju v ustavljeno vozilo Audi. Glede na jasne ugotovitve izvedenca so napačni materialnopravni zaključki sodišča, da je podana vzročna zveza med ravnanjem neznanega voznika in trkom ter da je tožnikovo ravnanje oceniti le kot 30 % soprispevek. Tožnik je kršil več najbolj osnovnih predpisov cestnega prometa, saj je začel s prehitevanjem, čeprav mu prometna situacija ni omogočila varnega prehitevanja, ni vozil na primerni varnostni razdalji in je vozil prehitro. Po mnenju tožene stranke je vzrok trka izključno v zavestnem in neodgovornem ravnanju tožnika ter ni relevantne vzročne zveze med morebitnim ravnanjem neznanega voznika. Gre za dva povsem samostojna dogodka. Tožnik je bil tisti, ki je povzročil kritično situacijo za trk v ustavljeno vozilo Audi. Podredno bi moralo sodišče njegovo ravnanje opredeliti kot bistveno višji soprispevek, in sicer najmanj v višini 90 %.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je bil kot voznik motornega kolesa 25. 9. 2013 poškodovan v prometni nezgodi na ... Od tožene stranke zahteva povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ker trdi, da je nesrečo povzročil voznik neznanega osebnega vozila¹. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo odločalo o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke.

6Pritožbeni očitek procesnih kršitvah ni utemeljen. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni podana, ker je prvostopenjsko sodišče odločitev ustrezno obrazložilo in tudi v zadostni meri pojasnilo stališče glede obstoja vzročne zveze. Ko se je opredeljevalo do poteka prometne nezgode in odgovornosti tožene stranke za vožnjo neznanega voznika tudi ni kršilo določbe 8. člena ZPP, kot mu očita pritožba. O dogajanju na cestišču pred trčenjem je bilo res zaslišanih več prič in tudi drži, da je prvostopenjsko sodišče kot verodostojno in prepričljivo štelo izpoved voznika A. A., zakaj je moral svoje vozilo ustaviti (ker ga je izsilil voznik neznanega vozila znamke Mercedes). A glede tega je treba upoštevati, da je bil A. A. tisti voznik, ki je vožnjo neznanega voznika znamke Mercedes prvi in neposredno občutil, zaradi česar je moral sam intenzivno zavirati, pri tem pa je trčil v desni robnik. Četudi se prvostopenjsko sodišče res ni posebej opredelilo do izpovedi tistih prič, ki neznanega vozila niso zaznale, niti do tistih, ki so to vozilo opazili (B. B., prav tako C. C., ki je vozilo celo zasledoval), ni storilo očitane relativne bistvene kršitve postopka. Izpovedi prič o dogajanju pred nezgodo zato niso tako diametralno nasprotne, kot skuša prikazati pritožba. Da bi bila izpoved priče A. A. neverodostojna že zato, ker naj bi s tem skušal prikril lastno nepazljivost kot razlog zaustavitve ob robniku vozišča, pa tudi ni prepričljiv razlog za drugačen potek prometne nezgode, ki ga je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo in odločitev utemeljeno oprlo med ostalim tudi na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke.

7Dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, so po ugotovitvah izpodbijane sodbe sledeče: tožnik je vozil motorno kolo kot tretji za dvema prijateljema motoristoma, ki so se vsi zaradi prehitevanja vozil v koloni na desnem pasu premaknili na levi vozni pas; na levem voznem pasu se je tik pred tem ustavilo vozilo Audi; nenadno ustavitev je povzročil voznik neznanega vozila Mercedes zaradi izsiljevanja pri prehitevanju po desni strani, zaradi česar je moral voznik Audija intenzivno zavirati, pri tem pa je s sprednjo levo pnevmatiko udaril ob robnik, obstal in prižgal vse štiri smerne utripalke; dva motorista sta to vozilo obvozila, tožniku pa ni uspelo in je vanj trčil; tožnik je vozil pred trkom prehitro, s hitrostjo nad 90 km/h, hitrost je bila omejena na 70 km/h; del cestišča, na katerem je prišlo do trka, je raven in zadosti pregleden; tožnik je vozil na prekratki varnostni razdalji; pri hitrosti 70 km/h in varnostni razdalji 35 m bi tožnik motorno kolo pred oviro na cesti lahko ustavil.

8Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno navedeno dejansko stanje in na njegovi podlagi oceno prvostopenjskega sodišča, da je bilo v prometni nezgodi udeleženo neznano osebno vozilo znamke Mercedes, ki je povzročilo nevarno situacijo na cestišču, zaradi katere je voznik osebnega vozila Audi obstal na cestišču ter zaprl pot tožniku. Tožena stranka zato ne more odkloniti odškodninskega zahtevka, saj odgovarja za škodo, ki jo je povzročil voznik neznanega vozila. Ker je tudi njega prav tako šteti za udeleženca prometne nesreče, saj je s svojo nepravilno vožnjo prisilil voznika Audija k umikanju na bankino in s tem zakrivil nadaljnja dogajanja, je s tem podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo nezgodo. Zato je prvostopenjsko sodišč ravnalo prav, ko je o odgovornosti za tožnikovo škodo odločalo na podlagi 154. člena Obligacijskega zakonika - OZ, torej po pravilih o krivdni odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila.

9Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča o tem, da je voznik neznanega motornega vozila znamke Mercedes s tem, ko je nepravilno prehiteval vozilo znamke Audi, prekršil eno od temeljnih prometnih pravil, ker se pri zamenjavi voznega pasu ni prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence (kršitev 27. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu – ZVCP-1). V vožnji voznika Audija A. A. prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo kršitve prometnih pravil, glede njegove reakcije pa je sledilo ugotovitvam izvedenca, da je bilo ostro zaviranje in umik v levo tipična instiktivna reakcija na nevarno situacijo. Vendar pa je tudi tožnik grobo prekršil prometne predpise, na kar utemeljeno opozarja pritožba, ki se glede njegove nepravilne vožnje sklicuje na mnenje izvedenca. Tožnik je kršil pravila cestnega prometa s tem, ko je začel s prehitevanjem, čeprav mu prometna situacija ni omogočala varnega prehitevanja, ker ni vozil na primerni varnostni razdalji in ker je vozil s hitrostjo, višjo od dovoljene, predvsem pa s hitrostjo, ki ni omogočala varne in pravočasne ustavitve pred oviro (kršitev določb 29, 30, 37 ZVCP-1). Pritožbeno stališče, da naj bi že naštete kršitve prometni pravil izključevale vzročno zvezo med ravnanjem neznanega voznika in trkom tožnika, je nesprejemljivo in zmotno. Na navedeni očitek je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe. Zaradi protipravnega ravnanja neznanega voznika je tožnik naletel na nepričakovano oviro na svojem voznem pasu, ki se ji ni uspel izogniti, sicer pa bi kljub prehitri vožnji in prekratki varnostni razdalji za ostalimi motoristi izpeljal prehitevanje in do trčenja ne bi prišlo.

10Pač pa ima prav pritožba v tistem delu, ko očita sodišču prve stopnje, da je po opravljenem tehtanju kršitev cestnoprometnih predpisov zmotno uporabilo materialno pravo pri porazdelitvi deležev odgovornosti, ker je v premajhni meri (zgolj 30 %) ocenilo težo tožnikovih kršitev. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovljene kršitve prometnih predpisov in način vožnje tožnika njegova stopnja krivde višja oziroma v razmerju do neznanega voznika enaka (50 %)². Ne le voznik neznanega vozila, tudi tožnik je težje kršil cestnoprometno predpise, pri tem pa prekoračitev dovoljene hitrosti pri vožnji z motornim kolesom ni bila zanemarljiva.

11Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po pravni podlagi utemeljen do 50 % (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). V ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških postopka se pridrži za poznejšo sodbo (164. člen ZPP).

¹ Pristojnost odškodninskega urada za škodo, ki jo povzroči neznano vozilo, ureja 42.m. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.
² Primerjaj VSRS II Ips 60/2004, 394/2004, 133/2006,VSL II Cp 2079/2012.