VSL Sklep I Cp 754/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 215002/2013 z dne 6. 1. 2014 (I. točka izreka) razveljavilo in v II. točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2012 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.584,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ pritožuje toženec. Vztraja pri navedbah, da je posojilna pogodba z dne 7. 12. 2011 zgolj navidezna in da je šlo pri domnevno posojenem znesku 100.000,00 EUR dejansko za vložek tožeče stranke (oziroma njenega direktorja J. J. v finančni projekt v Švici. Toženec je bil le posrednik pri predaji denarja: navedeni znesek je takoj dvignil s svojega bančnega računa in ga po J. J. navodilih predal naprej U. U. Sporni znesek je bil na njegov račun nakazan zaradi prikritja pravega denarnega toka, saj so posle tožeče stranke in njenega direktorja v tistem času pregledovali kriminalisti in davčna uprava. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so med strankama nastali učinki posojilne pogodbe. Napačno je materialnopravno stališče glede navideznosti pogodbe. Za vprašanje fiktivnosti posojilne pogodbe ni relevantno, ali je toženec napisal in podpisal sporno pogodbo ter ali je bil denar izročen; prav tako pa tudi ne, ali je pogodba v skladu s prisilnimi predpisi. Bistvo navidezne pogodbe je ravno v tem, da pogodbeni stranki navzven ustvarita videz pravno veljavno sklenjene pogodbe. Zato bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z okoliščinami, ki jih je toženec uveljavljal kot razloge navideznosti posojilne pogodbe. Izpodbijana odločitev zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nima relevantnih razlogov za zavrnitev ugovora navidezne pogodbe oziroma se ne opredeli do toženčevih ugovorov, ki kažejo na to, da je sporna posojilna pogodba navidezna, zaključki sodišča pa so v nasprotju sami s sabo in z izvedenimi dokazi. Da pravdni stranki nista imeli posojilnega namena, po mnenju pritožnika izhaja iz dejstva, da je J. J. sporni znesek štel kot svoj vložek v projekt ("trade"), kar je večkrat tudi pisno izjavil in izhaja iz predloženih e-sporočil. Da je bila pogodba fiktivna, sta izpovedali tudi priči U. U. in I. I. iz izpovedi P. P. pa izhaja, da je z J. J. sklenila identično posojilno pogodbo, kot je obravnavana, in enako kot toženec, celotni znesek dvignila ter ga izročila naprej ostalim akterjem posla. Pri čemer pa P. P. tega zneska ni nikoli vrnila, niti ga J. J. od nje ni zahteval. Oba sta izpovedala le, da sta to uredila drugače, nista pa povedala, kako. Pritožnik nadalje opozarja na nekoherentno izpoved J. J., ki po eni strani zatrjuje, da je šlo pri nakazilu spornega zneska za posojilo, po drugi strani pa je iz njegovega zaslišanja sklepati, da naj bi posojilne pogodbe, med njimi tudi sporna posojilna pogodba, služile zavarovanju za vložena sredstva, pri čemer pa trditvena podlaga, da posojilna pogodba predstavlja zavarovanje v primeru, če posel ne bi uspel, in da se toženec v tem primeru zaveže vrniti "posojeni" znesek, v postopku ni bila podana. Navaja, da je bilo za vse udeležence posla, tudi za J. nesporno, da je bil znesek 100.000,00 EUR (kot tudi dva zneska v višini 250.000,00 EUR) namenjen F. F. v Švico. Zaključka izpodbijane sodbe, da je bila med udeleženci posla sklenjena družbena pogodba, toženec ne izpodbija, kot zmotne pa zatrjuje razloge sodišča, da J. J. ni bil družbenik pogodbe. Kot edini argument za takšno stališče sodišče navede, da naj bi bili vsi dogovori o izpeljavi posla v celoti sklenjeni preden je J. J. pristal na to, da bo vlagatelj finančnih sredstev. Takšno sklepanje pa nima podlage niti v dejstvih, ugotovljenih v sodbi, niti v izvedenih dokazih, niti nima pravne podlage, pri čemer toženec opozarja na določbo prvega odstavka 998. člena Obligacijskega zakonika². Kot izhaja iz listinskih dokazil, zlasti e-sporočil med udeleženci posla, kar so potrdile tudi zaslišane priče,³ je bil J. J. veliko bolj angažiran pri obravnavanem projektu kot toženec, zato je nelogičen zaključek, da je bil toženec družbenik, J. J. pa ne. Poleg tega sodišče v obrazložitvi govori o tem, da je J. J. sporni znesek vložil v projekt "trade", iz česar po mnenju pritožnika sledi, da je bil investitor in ne posojilodajalec. Kot investitor oziroma vlagatelj pa nosi riziko neuspeha posla. Pritožba še opozarja, da je sodišče povsem zgrešeno presojalo in razumelo nekatera e-sporočila, ki naj bi dokazovala toženčevo vpletenost in J. J. nevpletenost v posel.⁴ Zmotni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da naj J. J. ne bi bil udeležen pri delitvi dobička, kar naj bi (zmotno) izhajalo iz sporazuma o delitvi. Po presoji pritožnika je popolnoma nelogična ocena sodišča, da je razumna, logična, predvsem pa zakonsko dopustna trditev J. J., da je želel sklenitev posojilnih pogodb kot način zavarovanja od ostalih družbenikov zato, ker je vložil finančna sredstva v njihov posel "trade". Če bi res zahteval zavarovanje od ostalih družbenikov, bi posojilno pogodbo sklenil z vsemi, ne le s tožencem. Po drugi strani pa naj bi bila prava vsebina domnevne posojilne pogodbe zavarovanje finančnega vložka in ne posojilo. Iz tega pa logično izhaja, da je posojilna pogodba navidezna in prikriva nek drug posel, ki ga sam J. J. v svoji izpovedi opredeli kot zavarovanje finančnega vložka v "trade", tako pa ga ocenjuje tudi prvostopenjsko sodišče. Zaradi napačne dokazne ocene posameznih izpovedi in listinskih dokazov je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno. Ker ni ugotavljalo prave pogodbene volje toženca in J. J. pri sklepanju sporne posojilne pogodbe, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V konkretnem primeru je med pravdnima strankama sporna pravna narava posojilne pogodbe z dne 7. 12. 2011 (priloga A3), s katero naj bi tožeča stranka kot posojilodajalec (oziroma njen direktor J. J.) tožencu kot posojilojemalcu posodila znesek 100.000,00 EUR, ta pa naj bi se ga zavezal vrniti do 20. 1. 2012. Toženec temu nasprotuje s trditvijo, da je posojilna pogodba zgolj navidezna. Navideznost obravnavanega posojila toženec temelji na trditvah, da je v zadevno posojilno razmerje vstopil kot navidezni posojilojemalec, brez vsakršnih obveznosti in tveganj, z namenom, da se prikrije denarni vložek J. J. v družbo oziroma finančni projekt, v katerem so sodelovali J. J., toženec, U. U., Č. Č. in P. P. Ti so s svojimi prispevki preko kontaktne osebe F. F. v Švici ter preko tam ustanovljenega podjetja želeli izvesti oziroma uresničiti nepremičninski posel, imenovan "trade", ter s tem oplemenititi svoje vložene prispevke in ustvariti dobiček. J. J. je želel prikriti denarni tok in denarnih sredstev ni hotel neposredno nakazati na račun v Švico, temveč je želel, da se nakažejo na transakcijski račun ene izmed oseb, ki sodelujejo pri projektu, tj. toženca.

O ugovoru navideznosti posojilne pogodbe

6Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je bila v času sklepanja pogodbe podana toženčeva volja za sklenitev posojilne pogodbe z J. J. oziroma tožečo stranko, da je torej toženec pri polni zavesti in brez prisile podpisal obravnavano posojilno pogodbo. Takšen zaključek temelji na presoji, da se je toženec v celoti zavedal pomena sklenjene pogodbe: dolžnosti vrnitve denarja do določenega roka. Zavzelo je stališče, da ni mogoče sprejeti toženčeve navedbe, da bi bila pogodba samo navidezna. Ker je pogodbo sam napisal in jo tudi podpisal, pogodba po vsebini in obliki ne nasprotuje prisilnim predpisom, denar pa je bil tožencu kot posojilojemalcu tudi izročen. Sodišče je zapisalo, da je toženec pričakoval, da zaradi posla, ki so ga načrtovali, v zvezi s tem ne bo nobenih zapletov, ker se je posel izjalovil, pa (še) ni mogoče šteti, da je pogodba fiktivna.

7Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe sicer pravilno opredelilo pravno naravo navidezne pogodbe, konstitutivne elemente in pravne učinke le-te, vendar presoje v opisanem materialnopravnem okviru ni opravilo. Pritožba na to utemeljeno opozarja. Čeprav je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da navidezna pogodba med strankama ne velja, da pa velja druga pogodba, če jo navidezna pogodba prikriva in so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost, sodišče prve stopnje soglasja strank, da naj pogodba zanju ne bi veljala, sploh ni ugotavljalo. Ob dejstvu, da je toženec kategorično zanikal, da bi z J. J. imela namen skleniti posojilno pogodbo, bi sodišče, kot to pravilno izpostavlja pritožba, navedene okoliščine moralo presojati v luči določb 50. člena OZ glede soglasja volj strank pogodbe o navideznosti sklenjenega posla oziroma o njunem soglasju, da pogodba zanju ne velja. Takšne presoje sodišče prve stopnje ni opravilo oziroma je v celoti pritrditi pritožbi, da so v izpodbijani sodbi tovrstni razlogi, ki imajo naravo pravno odločilnih dejstev, povsem izostali.

8Pritožba utemeljeno izpostavlja, da okoliščine, da je bila posojilna pogodba pisna in podpisana s strani obeh strank pogodbe, da je bil denar tožencu izročen ter da pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom oziroma da je toženec ni podpisal pod prisilo, niso materialnopravno relevantni razlogi za zavrnitev ugovora navideznosti pogodbe. Ravno to je sine qua non navideznega posla, da namreč formalno, navzven, obstaja in sploh ni sporno, da je toženec posojilno pogodbo v resnici podpisal in da je bil denar nakazan na njegov račun. Pritožba v tem pogledu tudi utemeljeno opozarja na (spregledane) izpovedi zaslišanih prič U. U. in I. I., ki ugotovitev sodišča, da je šlo za posojilo, ne potrjujeta. Dajeta celo podlago za povsem nasprotne zaključke. Sodišče prve stopnje se do teh izpovedi v razlogih ni opredelilo. Očitno je sicer, da je sledilo izpovedi direktorja tožeče stranke, J. J. ni pa pojasnilo zakaj, niti ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo zaslišanim pričam. Obeh izpovedi prič niti ni kritično ocenilo. Sodišče se v razlogih tudi ni opredelilo do delov izpovedi J. J. iz katerih izhaja, da je sporni znesek 100.000,00 EUR štel kot svoj vložek v "trade". Poleg tega je sodišče nekatere listine (e-sporočila) presojalo v nasprotju z njihovo vsebino. Tako na primer iz e-sporočila z dne 15. 2. 2012 (priloga B9) ne izhaja, da sta se U. U. in toženec odpravljala v Švico, temveč je razbrati, da sta se o tem dogovarjala U. U. in J. J. Sodišče je glede na navedeno napačno povzelo oziroma citiralo vsebino listine. S tem je podana (smiselno) zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je vprašanje vključenosti J. J. oziroma toženca v posel "trade" odločilno. Navedeno e-sporočilo, kot tudi e-sporočilo z dne 28. 2. 2012 (priloga B13 s prevodom), na katerega se prav tako sklicuje sodišče v obrazložitvi sodbe, in ki naj bi izkazovalo usklajevanje glede vlaganja sredstev med tožencem, U. U., J. J. in F. F. je bilo tožencu posredovano šele 22. 1. 2014, torej po vložitvi predloga za izvršbo, s katerim je bil začet predmetni postopek.⁵

9Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil J. J. ravno toliko kot toženec oziroma ostali akterji posla, če ne celo bolj, vključen v dogovarjanja okrog njihovega projekta, ter da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da J. J. ni bil družbenik (o tem se pritožbeno sodišče podrobneje opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve) in je v tem postopku sporni znesek zgolj posodil.⁶

10Ob vseh, v obrazložitvi sodbe navedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, je obrazložitev sprejete odločitve glede zavrnitve ugovora navidezne pogodbe tako skopa oziroma do tolikšne mere pomanjkljiva, da ne omogoča preizkusa pravilnosti sprejete odločitve. Predvsem, kot že obrazloženo, je povsem izostala za navidezno pogodbo relevantna presoja obstoja soglasja subjektov zatrjevane navideznosti obravnavanega posla, zato ni mogoče preizkusiti zaključka prvostopenjskega sodišča iz 21. in 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženec (in torej tudi J.) hotel, da med njima sklenjena posojilna pogodba velja.

11Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene in manjkajočih razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča preizkus pravilnosti sprejete odločitve, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Prav tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (omenjena "protispisnost"), saj je pri ugotavljanju odločilnih dejstev sodišče v razloge sodbe vsebino listine povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici. Nepopolno ugotovljeno pa je ostalo tudi dejansko stanje, saj sodišče utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo materialnopravno pravilno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen istega zakona).

12V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v smeri materialnopravno pravilne odločitve opraviti za zatrjevano navideznost pogodbe relevantno presojo obstoja soglasja volj pogodbenih subjektov oziroma njunega soglasja o tem, da zapisana pogodbena volja ne predstavlja njune prave volje. Pri tem se bo moralo opredeliti do vseh relevantnih trditev toženca ter v skladu z metodo iz 8. člena ZPP izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, in ne zgolj nekaterih, nato pa navesti jasne razloge o vseh odločilnih pravno relevantnih dejstvih. Šele s tem bo omogočen pritožbeni preizkus odločitve.

O družbeni pogodbi

13Pritožbi je pritrditi tudi v delu, ki graja stališče prvostopenjskega sodišča, da J. J. ni bil družbenik družbene pogodbe, je pa sodeloval kot vlagatelj oziroma investitor, iz česar naj bi izhajalo, da je z namenom zavarovanja svojega finančnega vložka v tuj posel sklenil domnevno posojilno pogodbo. S takšno argumentacijo pritožbeno sodišče ne more soglašati.

14Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo (990. člen OZ). Vsak družbenik je dolžan v družbo prispevati to, kar je določeno s pogodbo (prispevek). Prispevek je lahko denar, stvar, pravica, terjatev, lahko pa tudi storitev, dopustitev ali opustitev, ki ima premoženjsko vrednost. Če s pogodbo ni drugače določeno, so prispevki družbenikov enaki (prvi do tretji odstavek 991. člena OZ). V prvem odstavku 998. člena OZ je določeno, da lahko v družbo vstopi nov družbenik, če pogodba to dopušča.

15Pritožnik ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bila med udeleženci posla oziroma "trade-a" sklenjena družbena pogodba. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče, ne sprejema pa ugotovitve oziroma razlogov prvostopenjskega sodišča, da kot člana te družbene pogodbe ni (bilo) mogoče šteti tudi J. J. Ravno ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je J. J. sodeloval kot vlagatelj, ki bi bil (v primeru uspešno izpeljanega posla) deležen povrnitve vloženih sredstev in tudi nagrade za to, da je bil investitor denarja,⁷ ga opredeljuje kot člana (enega izmed) predmetne družbene pogodbe, ki je s svojim vložkom, skupaj z ostalimi družbeniki, želel doseči skupni namen, tj. izpeljavo dogovorjenega posla. Razlogi, ki jih sodišče navaja kot pravno odločilne, za odločitev o tem, ali je bil J. J. družbenik družbene pogodbe, so materialnopravno zgrešeni. V postopku ugotovljeno dejstvo, da je J. J. k poslu s svojim vložkom pristopil po sprejetih dogovorih o izpeljavi posla in po ustanovitvi družbe v Švici, ne more biti materialnopravno sprejemljiv razlog, da ga ni mogoče šteti za družbenika, saj je v družbo mogoče vstopiti naknadno, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Pritožnik utemeljeno opozarja, da na članstvo J. J. v družbi kažejo v postopku izvedeni dokazi, zlasti predložena e-sporočila ter izpovedi zaslišanih prič, do katerih se sodišče prve stopnje, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, ni opredelilo. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede vsebine sporazuma o delitvi (priloga B8) v nasprotju s tem, kar se v njem navaja, ugotovilo, da J. J. naj ne bi bil udeležen pri delitvi dobička. Iz sporazuma je razvidno, da bi bil J. J. v primeru uspešno izpeljanega posla deležen denarnih sredstev v takšni višini, ki znatno presega njegov vložek⁸ v projekt, zato ni mogoče šteti, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi bil iz delitve dobička izključen. Do teh dokazov, ki jih je predložil toženec, in potrjujejo z njegove strani zatrjevana dejstva, se sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni opredelilo.

16Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nosilni razlogi materialnopravno napačni in ne morejo utemeljevati odločitve, da J. J. ni bil družbenik v obravnavani družbi, v precejšnji meri pa so ti razlogi med seboj tudi v nasprotju, saj prvostopenjsko sodišče na več mestih v sodbi ugotavlja, da je J. J. nastopal kot vlagatelj, ki je v projekt vložil denarna sredstva, pri čemer povzema vsebino e-korespondence med akterji posla, iz katere je razvidna J. J. angažiranost pri tem poslu. Vse to pa kaže, da J. J. ni bil zgolj posojilodajalec spornega zneska. Kljub temu pa (ravno na podlagi teh dokazov) prvo sodišče neprepričljivo zaključi, da je nekako najbolj logično, da je bila sklenjena posojilna pogodba, saj je J. J. denar posodil udeležencem posla. S tem pa jim je omogočil, da so v poslu sodelovali, da bi dosegali visoke dobičke. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da trditvena podlaga, da bi domnevna posojilna pogodba pomenila zavarovanje v primeru, če posel ne bi uspel, v postopku ni bila podana, kot utemeljeno izpostavlja pritožba.

17Vse opisane pomanjkljivosti in nasprotja niso povzročila zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava, zato je v zvezi z družbeno pogodbo na mestu razveljavitev izpodbijane sodbe. Če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju, glede na vse že prej obrazloženo, ugotovilo, da je bila sporna posojilna pogodba navidezna in da je prikrivala nek drug posel oziroma pogodbo, bo moralo odločitev o tem, ali je bil stranka (družbenik) te (družbene) pogodbe tudi J. J. kot zastopnik tožeče stranke, oziroma zakaj šteje, da je slednji upravičen do vrnitve v projekt vloženega denarja, obrazložiti z razlogi, ki bodo omogočali preizkus njene materialnopravne pravilnosti. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek že izvedlo, zato bo potrebna zgolj njegova dopolnitev, kar bo lažje in hitreje opravilo prvo sodišče.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ V nadaljevanju: ZPP.
² V nadaljevanju: OZ.
³ Vsebino e-sporočil in izpovedi zaslišanih prič pritožba podrobno povzema.
⁴ Pritožbeno sodišče njihove vsebine na tem mestu ne povzema, temveč nanje odgovarja v ožjem delu obrazložitve, kolikor je to pravno odločilno (prvi odstavek 360. člena ZPP).
⁵ Vložen je bil 30. 12. 2013.
⁶ Takšen zaključek sodišča prve stopnje je glede na neocenjene dokaze, ki kažejo na nasprotno, vsaj preuranjen.
⁷ 25. točka izpodbijane sodbe.
⁸ 100.000,00 EUR iz tega postopka ter dodatnih 500.000,00 EUR (dvakrat po 250.000,00 EUR), za katera je prav tako nesporno, da jih je vložil v projekt.