VSC Sodba Cpg 190/2018

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi v točki I. izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v točki II. izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem preostalem delu glede plačila zneska 11.509,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2015 dalje do plačila, zavrne kot neutemeljen.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 6.078,91 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

IV. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 1.100,88 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno delno in vmesno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 31.324,07 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi od 23. 4. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka glede preostanka zahtevka soodgovorna za nastali škodni dogodek na avtocesti A1 smer ..., pri izvozu A., ki je nastala dne 1. 3. 2010 kot posledica trka vozila z reg. št. LJ ... v vozilo z reg. št. LJ ... ter nato še v potnico - peško S. A. ter voznika - pešca V. J., v višini 30 % (točka II. izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da bo sodišče odločilo o njih v končni sodbi (točka III. izreka).

2Pravdni stranki to sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata po svojih pooblaščencih s pravočasnima pritožbama. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, to je v točki I. izreka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da razveljavi to sodbo in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati zastaranje obravnavane terjatve po določbi 352. člena OZ ter šestega odstavka 357. člena OZ, ampak bi moralo presojati tožničino terjatev na podlagi 188. člena OZ v zvezi z določbo 346. člena OZ. Meni, da za tovrstne zahtevke velja splošni 5-letni zastaralni rok, ki prične teči šele takrat, ko je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati povračilo dela izplačane odškodnine od drugih solidarnih dolžnikov, to pa je šele z dnem plačila odškodnine. V tej zvezi meni, da so zaključki sodišča sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče glede preostanka zahtevka očitno presojalo tožbeni zahtevek v luči določbe 188. člena OZ, upoštevaje 2. točko izreka, iz katere izhaja, da je tožena stranka za preostanek soodgovorna za nastali škodni dogodek v višini 30 %. Pritožnica tudi meni, da ne gre za podoben primer v prim. sodbi VSL Cpg 416/99, ker gre za razbrati, da gre za klasični regresni zahtevek in ne gre za regres solidarnega plačnika. Sodišče prve stopnje je prezrlo ključno zatrjevano dejstvo, da že sam zakon določa solidarno odgovornost imetnikov motornih vozil, če škodo utrpijo drugi, upoštevaje četrti odstavek 154. člena OZ. Sodišče prve stopnje ugovora zastaranja zato ni presojalo pravilno, torej z vidika, da je tožničin tožbeni zahtevek - regresni zahtevek po določbi 188. člena OZ. Pritožnica kot zavarovalnica je plačala odškodnino namesto enega izmed oškodovancem solidarno odgovornih povzročiteljev škode - tožene stranke, vendar pa je sodišče spregledalo pomembno dejstvo - z izplačilom odškodnine oškodovancem ni vstopila v položaj oškodovancev, ampak je kot solidarni dolžnik plačala več kot znaša njen delež v škodi.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbene navedbe tožeče stranke vztrajala, da zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah določa 357. člen OZ in da je splošno materialnopravno stališče sodne prakse, da se za regresne terjatve uporablja pravilo o 3-letnem zastaralnem roku ter pri tem izrecno opozorila na določbo šestega odstavka 357. člena OZ. Navedla je, da je neutemeljena navedba, da bi moralo sodišče presojati po 188. členu OZ iz razloga, ker sta oba zavarovanca ravnala protipravno in bi bilo potrebno v tem postopku razmejiti njun soprispevek k nastali škodi. Soprispevek bi tožeča stranka morala upoštevati že pri podanih izplačilih pa tega ni storila oziroma ni zatrjevala. Soodgovornost pa v ničemer ne more vplivati na presojo zastaranja. Tudi ne drži, da iz naslova regresa plačnika OZ ne določa posebnega zastaralnega roka. Za regresne zahtevke so zastaralni roki določeni v 357. členu OZ in je zato odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna. Tožena stranka je zato predlagala, da pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in v tem delu potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, to je v točki II. izreka, iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma podrejeno, sodbo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka vztraja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran, prav tako pa je tožena stranka ugovarjala tudi obstoju vzročne zveze za škodo, ki jo je vtoževala tožeča stranka in sicer iz razloga, ker je šlo v predmetni zadevi za dve prometni nesreči, torej za dva ločena škodna dogodka in je med njima prekinjena vzročna zveza. Tožena stranka se ne strinja z obrazložitvijo sodbe v delu, ko sodišče v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu, predvsem izvedeniškim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, glede preostalega dela zahtevka prizna 30 % temelj. V pritožbi navaja, da je izvedeniško mnenje izdelal izvedenec cestnoprometne stroke S. Š., ki je kot ključno ugotovil, da je v predmetni zadevi dejansko šlo za dve ločeni prometni nesreči, za dva časovno ločena dogodka. Kot ključna ugotovitev izvedenca pa je bila, da je voznik J. Z., ki je vozil vozilo reg. št. LJ ... imel možnost preprečiti prometno nesrečo in sicer pri vožnji ob črti med voznim in prehitevalnim pasom, prav tako je imel možnost tudi videti stoječe vozilo reg. št. LJ ... na razdalji najmanj 160 m. Pri tej ugotovitvi bi, kot je to pravilno in običajno, moral nadaljevati vožnjo po voznem pasu na ustrezni varnostni razdalji in s prilagojeno hitrostjo hitrosti kolone vozil. Sodišče v obrazložitvi sicer zapiše, da je popolnoma sledilo mnenju izvedenca, da je voznik J. Z. v obravnavanem primeru imel možnost preprečiti trčenje z zaviranjem. Tako stališče je popolnoma razumno, sploh glede na to, da je za vozilom Z. vozil še voznik F. in je slednji kljub temu, da je pred njim vozil voznik Z., torej ob vožnji za njim, videl dogajanje na cesti pred sabo in uspel pravočasno vozilo zaustaviti in preprečiti trčenje. Če je nastalo prometno situacijo na avtocesti uspel zaznati voznik F., ki je vozil za Z., potem ni nikakršnega razumnega in logičnega argumenta, da te možnosti ni imel Z. Izvedenec je predložil vse ustrezne izračune s katerimi je na jasen, razumljiv in logičen način pojasnil, da bi Z. ob običajni skrbnosti, ki se od običajno skrbnega voznika zahteva, vozilo lahko ustavil. Nadalje je navedel, da ne gre spregledati tudi samih naveznih okoliščin - prometne situacije, ki je vladala. Že pred samo prometno nesrečo je bil promet na desnem pasu zelo zgoščen, promet so zasedali kamioni, ki so deloma vozili počasi, deloma celo stali. To vse so okoliščine, ki od voznika terjajo povečano skrbnost in pozornost. Kot je ugotovil izvedenec, voznik Z. ne samo, da je nepozorno spremljal prometno situacijo, tudi njegova reakcija glede na nastalo dejansko stanje na cesti je bila povsem neprimerna. Ugotovljeno je namreč bilo, da Z. sploh ni zaviral, kar kaže na to, da na dogajanje na cesti sploh ni bil pozoren. Kot ključno je izvedenec povzel, da se je v drugi prometni nezgodi voznik Z. odločil za prehitevanje oziroma začel prehitevati kolono vozil na mestu in v trenutku, ko bi lahko na običajen način s spremljanjem prometne situacije na prehitevalnem pasu pravočasno ugotovil, da na vozišču stoji vozilo LJ ... in osebe ob vozilu. Na pravočasno ugotovitev nastale prometne situacije bi lahko običajno odreagiral z nadaljevanjem vožnje v koloni vozil po voznem pasu avtoceste. To slednje sicer v obrazložitvi zapiše tudi sodišče, vendar glede na tako ugotovljeno dejansko stanje popolnoma napačno uporabi materialno pravo. Edini argument, s katerim sodišče prizna 30 % temelja je, da ustavljeno vozilo na avtocesti, posebej na prehitevalnem pasu, predstavlja nepričakovano oviro. S takšno ugotovitvijo pa se je nemogoče strinjati. V konkretni zadevi nikakor ni šlo za navadno ustavljeno vozilo na avtocesti, šlo za trčenje, torej za prometno nesrečo. Na cesti so se nahajali razbiti avtomobili ter udeleženci prometne nesreče, pešci, ki so že zapustili poškodovano vozilo. Stališče tožene stranke je, da prometna nesreča na avtocesti v danih prometnih tokovih nikakor ne pomeni nepričakovano oviro. Dejstvo je, da so avtoceste izredno obremenjene, promet je izredno gost in redno prihaja do vedno več in vedno več zelo hudih prometnih nesreč. Nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da ustavljeno vozilo na cesti predstavlja nepričakovano oviro. Takšno stališče ne vzdrži resne in kritične presoje. Od vsakega posameznika se pričakuje, da vozi previdno, pozorno, da je pozoren na promet, na dogajanje na cesti pred sabo, na dogajanje za sabo. Promet je živ organizem in vsak udeleženec v prometu je dolžan nastalo prometno situacijo spremljati. Tožena stranka zato vztraja pri pretrganju vzročne zveze. Prvostopno sodišče ni obrazložilo, v čem je pravzaprav dalo 30 % odpustek odgovornosti Z. Če bi izvedenec ugotovil, da Z. ni imel možnosti preprečiti trčenja, potem bi bilo stališče sodišča sprejemljivo, ker pa je izvedenec ugotovil, da bi Z. ob povsem običajni skrbni vožnji trčenje lahko preprečil, potem sodišče dejansko ne v listinah v spisu, ne v izjavah prič, nima opore za svojo odločitev in so tako razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin v spisu, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Očitka o soodgovornosti, po prepričanju tožene stranke, ni mogoče graditi na dejstvu, da ustavljeno vozilo na avtocesti na prehitevalnem voznem pasu v vsakem primeru pomeni nepričakovano oviro.

5Tožeča stranka je te pritožbene navedbe tožene stranke prerekala, predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe v tem delu. Navedla je, da kljub temu, da je šlo za dve ločeni prometni nesreči, tožena stranka povsem spregleda, da je prav protipravno ravnanje voznika D., s čimer je povzročil nevarno situacijo, prispevalo k nastanku druge prometne nesreče, zato je sodišče pravilno razsodilo glede soprispevka tožene stranke. Prav tako ne gre spregledati v tej zadevi zelo kratkega časovnega dogajanja med eno in drugo prometno nesrečo (cca 10 s), predvsem pa je bistveno to, da je do druge prometne nesreče prišlo v posledici prve prometne nesreče. Upoštevaje navedeno je po stališču tožeče stranke edini logični zaključek, da je potrebno šteti prometni nesreči kot enovito dogajanje. Izvedenec je v mnenju razmejil prvo in drugo prometno nesrečo, vendar pa je za ugotavljanje dejanskega stanja potrebno upoštevati vse okoliščine prometnega dogajanja na avtocesti, zato je sodišče utemeljeno odločilo, da je podan 30 % soprispevek zavarovanca tožene stranke, da je glede na časovno dogajanje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ustavljeno vozilo na avtocesti predstavljalo nepričakovano oviro za voznika Z. Škodni dogodek je tako posledica nepravilnega ravnanja obeh strank, zato je sodišče pravilno razsodilo o delu soodgovornosti pod izpodbijano II. točko tožbenega zahtevka.

6Pritožba tožene stranke je utemeljena.

7Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

8Tožeča stranka je v tožbi zoper toženo stranko uveljavljala plačilo zneska 42.883,69 EUR s pp. iz naslova dela izplačane odškodnine oškodovancem v prometnih nesrečah dne 1. 3. 2010, pri čemer je navajala, da je prvo prometno nesrečo, v kateri je nastala zgolj materialna škoda na vozilu V., povzročil zavarovanec tožene stranke, drugo prometno nesrečo, v kateri je poleg materialne škode na vozilih nastala tudi nematerialna škoda pa je povzročil zavarovanec tožeče stranke. Tožeča stranka je ocenila, da je glede na dinamiko in mehanizem obeh trčenj zavarovanec tožene stranke D. B. deloma odgovoren za nastanek obeh prometnih nesreč ter posledično za nastalo škodo, zato od tožene stranke skladno z določbo 188. člena OZ terja povračilo sorazmernega dela zneskov, ki jih je tožeča stranka oškodovancem izplačala namesto tožene stranke v skladu z določbo 154. člena OZ iz naslova solidarne odgovornosti njenega zavarovanca, in sicer v deležu 50 % glede škode, ki je nastala v prvem trčenju (materialna škoda na vozilu V. J.) ter v deležu 30 % glede škode, ki je nastala v drugem trčenju (materialna škoda na vozilu V. J., nematerialna škoda povzročena pešcem oziroma osebam na vozišču in sopotniku v V. vozilu ter škoda poravnana D.

9Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala kot neutemeljen. Temeljni argument tožene stranke je bil, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran, prav tako pa je ugovarjala obstoju vzročne zveze za vtoževano škodo. Zatrjevala je, da je šlo v predmetni zadevi za dve prometni nesreči, torej za dva ločena škodna dogodka, med katerimi je bila vzročna zveza pretrgana in zavarovanec tožene stranke k škodi nastali v drugi prometni nesreči ni z ničemer prispeval. Zgolj podredno je ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po višini.

10Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi trditev obeh pravdnih strank ugotovilo naslednje dejansko stanje: ″Med strankama ni sporno, da je dne 1 .3. 2010 ob 8.37 D. B. vozil osebni avtomobil znamke Š., tip F. z reg. št. ... po avtocesti A1, odsek 40, kilometer 7.100 izven naselja A. iz smeri C. proti A. Tožeča stranka je zatrjevala tožena pa tega tudi ni prerekala, zato se dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP), da se je v tem času na avtocesti, na odseku A. - Š. zgodila prometna nesreča, zaradi česar je bil promet vozil na kraju nesreče močno oviran in je potekal samo po enem prometnem pasu. Zaradi tega je na avtocesti prihajalo do zastojev in je promet vozil potekal po desnem prometnem pasu v strnjeni koloni vozil, ki se je pomikala naprej z zmanjšano hitrostjo, levi prehitevalni prometni pas pa je bil prost in so po njem vozila vozila v smeri zastoja. Nadalje ni sporno, da je voznik D. B. pripeljal s svojim vozilom v bližino izvoza za priključek A. in je s svojim vozilom pričel spreminjati prometni pas iz desnega, po katerem je vozil v koloni vozil, na levi prehitevalni pas. Pri tem pa se ni prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu in zapeljal neposredno pred vozilo z reg. št. LJ ..., katerega je pravilno po prehitevalnem pasu vozil voznik V. J. Posledica tega je bila, da je voznik V. J. kljub zaviranju (na vozišču so bili vidni sledovi zaviranja prednjih koles) s prednjim delom svojega vozila silovito trčil v zadnji del vozila voznika D. B. Po trčenju je vozilo voznika D. B. odbilo naprej v smeri vožnje, kjer se je brez zaviranja ustavil na prehitevalnem pasu 226,35 m od mesta trčenja, vozilo voznika V. J. pa se je ustavilo na prehitevalnem prometnem pasu 65,50 m od mesta trčenja. Obe vozili sta bili po trčenju obrnjeni s prednjima deloma v smeri svoje vožnje. Nesporno je bilo tudi, da je na vozilih v prometni nesreči nastala materialna škoda, nihče pa ni bil telesno poškodovan. Nadalje ni sporno in je tožeča stranka v tožbi sama zatrjevala, da je v tistem času voznik Z. J. po avtocesti A1, po levem prehitevalnem prometnem pasu proti priključku A. vozil osebni avtomobil z reg. št. LJ ... pred voznikom osebnega vozila F. A. (pravilno A.). Ko sta pripeljala v bližino priključka A., kjer je promet po desnem prometnem pasu potekal v počasi se premikajoči koloni in sta na levem prehitevalnem prometnem pasu stali vozili z reg. št. ... in 115,10 m za njim vozilo z reg. št. LJ ..., ob vozilu pa sta stala voznik V. J. in potnica S. A., je voznik F. A. pričel z vozilom zmanjševati hitrost vožnje in ustavljati, Z. J. pa je nadaljeval z vožnjo z nezmanjšano hitrostjo. Ker je Z. J. kljub temu, da je bil na njegovi desni strani gost promet (stoječa oz. počasi se premikajoča kolona vozil) in da se je pred njim zgodila prometna nesreča, zaradi česar so na prometnem pasu po katerem je vozil stala vozila in udeleženci, hitrosti in načina vožnje svojega vozila ni prilagodil gostoti in drugim značilnostim prometa (zastoji na cesti in prometna nesreča) in ni uspel pravočasno zmanjšati hitrosti vožnje svojega vozila ter ga ustaviti. Posledica tega je bila, da je s prednjim čelnim delom svojega vozila silovito trčil v vozilo z. reg. št. ... ter nato še v potnico - peško S. A. ter voznika - pešca V. J., katerega je z vozilom oplazil. Po trčenju v vozilo je vozilo z reg. št. LJ ... odbilo z mesta trčenja naprej v smeri Š. za 87,10 m, kjer je obstalo na levem prometnem pasu, vozilo z reg. št. LJ ... pa je obstalo na levem prometnem pasu 9,80 m naprej od mesta trčenja. Pri trčenju v pešca je V. J. odbilo v levo pri čemer je padel po tleh, peška S. A. pa je padla na vozilo z reg. št. LJ ... in je nato z njega padla na vozišče, kjer je obležala pred vozilom z reg. št. LJ ... Potnik v vozilu z reg. št. ... L. I. pa je pri trčenju ostal v vozilu in je nato sam izstopil iz vozila, ko se je le-to po trčenju ustavilo ter pri vozilu počakal do prihoda zdravstvenega osebja. V prometni nesreči so V. J., S. A. in L. I. zadobili hude telesne poškodbe, Z. J. pa lahke telesne poškodbe. V času škodnega dogodka je bilo osebno vozilo povzročitelja D. B. znamke Š., tip F. z reg. št. ... zavarovano pri toženi stranki, št. zelene karte ... . V času škodnega dogodka je bilo za osebno vozilo povzročitelja Z. J. znamke R., tip L. z reg. št. ... sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po polici št. ... pri tožeči stranki. V opisani prometni nesreči je prišlo do materialne škode, saj so bila poškodovana osebna vozila, obcestna ograja, obenem pa so bili štirje udeleženci tudi telesno poškodovani in z reševalnim vozilom prepeljani v S. ... . Ni sporno, da je tožeča stranka oškodovancem J. V., I. L., S. A., ki so vložili odškodninski zahtevek iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti po polici št. ... izplačala odškodnino po temelju 100 %, T. Z., V. ... in D. pa na podlagi 131. in 963. člena OZ in da sedaj vtožuje del od tožene stranke, pri čemer se opira na določbo 154. člena OZ, po katerem je odgovornost imetnikov vozil za škodo, ki jo v prometni nesreči utrpijo tretji, solidarna. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca S. Š., ki mu je v celoti sledilo ugotovilo, da je nezgodno dogajanje potekalo na dobro preglednem delu avtoceste, v dveh časovno ločenih dogodkih oziroma dveh časovno ločenih prometnih nezgodah, pri prvi prometni nezgodi je voznik B. D. z osebnim avtomobilom reg. št. ..., zavil iz voznega pasu na prehitevalni pas avtoceste pred vozilo, ki ga je vozil V. J. reg. št. LJ ..., ki je vozil po prehitevalnem pasu avtoceste. Kljub intenzivnemu zaviranju je V. J. s sprednjim delom svojega vozila trčil v zadnji del vozila, ki ga je vozil B. D. Kot je ugotovil izvedenec je voznik J. V. imel možnost ugotoviti nevarno situacijo v trenutku, ko je osebno vozilo voznika B. D. zapeljalo iz voznega na prehitevalni pas. Če bi voznik V. J. namesto reagiranja 75,4 m pred mestom trčenja vozil s hitrostjo 98,4 km/h, bi uspel z intenzivnim zaviranjem svoje vozilo zaustaviti 1 m pred mestom trčenja v vozilo D. Obravnavani trk bi ob običajni pazljivosti lahko preprečil voznik B. D. s tem, da bi pred spremembo voznega pasu peljal ob črti, ki deli vozni od prehitevalnega pasu avtoceste. Pri vožnji ob črti bi se moral s pogledom v levo vzvratno ogledalo in z gledanjem v smeri vožnje prepričati, če lahko varno spremeni vozni pas z namenom nadaljevanja vožnje po prehitevalnem pasu. Izvedenec je tudi zapisal, da bi J. V. po trku in zaustavitvi vozila moral vklopiti utripalke, oceniti intenziteto prometa in nato v konkretni situaciji skupaj s potniki počakati v vozilu najmanj do takrat, ko bi se za njim zaustavilo vsaj eno vozilo. Iz opisa poteka dogodka je izvedenec predpostavil, da je voznik J. V. po zaustavitvi vozila ukrepal panično. Glede druge prometne nesreče pa je izvedenec poudaril, da je do nje prišlo, ker voznik J. Z., ki je vozil osebno vozilo reg. št. LJ ... po prehitevalnem pasu avtoceste pri tem ni prilagodil vožnje nastali prometni situaciji, posledica tega pa je bila, da je s prednjim čelnim delom svojega vozila trčil v zadnji del zaustavljenega vozila V. Voznik J. Z. je imel možnost preprečiti prometno nesrečo in sicer pri vožnji ob črti med voznim in prehitevalnim pasom, videti stoječe vozilo V. na razdalji najmanj 160 m, pri tej ugotovitvi bi kot je bilo pravilno in običajno moral nadaljevati vožnjo po voznem pasu na ustrezni varnostni razdalji in s prilagojeno hitrostjo kolone vozil. Izvedenec je nadalje ugotovil, sodišče pa mu je v celoti sledilo, da je bil časovni presledek med prvim in drugim trkom cca 10 s in da je voznik Z. imel možnost v trenutku, ko je začel z zavijanjem iz voznega na prehitevalni pas videti vozilo Vrabca, videti, da voznik odpira vrata in da se giblje okoli vozila. Sodišče prve stopnje je tudi sledilo mnenju izvedenca, da je voznik J. Z. v obravnavanem primeru imel možnost preprečiti trčenje z zaviranjem. Nadalje je sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da je v prvi prometni nezgodi kritično situacijo, ki je imela za posledico trk vozila V. v vozilo D. povzročil voznik B. D. s tem, da je zaprl pot vozniku V. V drugi prometni nesreči pa se je voznik J. Z. odločil za prehitevanje oziroma začel prehitevati kolono vozil na mestu in v trenutku, ko bi lahko na običajen način s spremljanjem prometne situacije na prehitevalnem pasu pravočasno ugotovil, da na vozišču stoji V. vozilo in osebe ob vozilu. Na pravočasno ugotovitev nastale prometne situacije bi lahko običajno odreagiral z nadaljevanjem vožnje v koloni vozil po voznem pasu avtoceste.″

11Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za povzročitev prve prometne nesreče med vozilom B. D. in J. V. v celoti odgovoren B. D., ki je začel z manevrom prehitevanja brez, da bi se pred tem prepričal, če lahko to varno stori. S to prometno nesrečo je nastala škoda na vozilu J. V. in sicer na sprednjem desnem delu vozila. Zaključilo je, da je s to prometno nesrečo voznik D. s svojim protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, ki je prispevala k nastanku druge prometne nesreče in sicer v višini 30 %. Nadalje je zaključilo, da je drugo prometno nesrečo povzročil J. Z., ki pa je imel možnost nesrečo preprečiti, če bi pravilno in pravočasno reagiral in je zato njemu pripisalo 70 % krivde za nastanek prometne nesreče. Pri tem je sodišče prve stopnje mnenja, da zaradi protipravnega ravnanja J. Z. ni prekinjena vzročna zveza med prvo in drugo nesrečo. Obrazložilo je, da ustavljeno vozilo na avtocesti, še posebej na prehitevalnem pasu, predstavlja nepričakovano oviro in da ni relevantno ali vozilo na avtocesti stoji dalj časa ali le nekaj minut, saj gre v vsakem primeru za nepričakovano oviro. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka glede preostanka (nezastaranega) zahtevka soodgovorna za nastali škodni dogodek kot posledico trka Z. vozila v vozilo V. ter nato še v potnico - peško S. A. ter voznika - pešca V. J., v višini 30 % (točka II. izreka).

12Glede ugovora zastaranja tožene stranke pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zastaral zahtevek tožeče stranke v višini 31.324,07 EUR in sicer, da so zastarali zahtevki, ki se nanašajo na izplačilo zneska v višini 2.115,75 EUR oškodovancu V. J. za materialno škodo na njegovem osebnem vozilu, ter vsi izplačani zneski oškodovancem do vključno 23. 3. 2011. Pri tem je sodišče izhajalo iz določbe šestega odstavka 357. člena OZ in 3-letnega zastaralnega roka.

K pritožbi tožene stranke (zoper točko II. izreka izpodbijane sodbe):

13Tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka soodgovorna za nastali škodni dogodek kot posledico trka vozila Z. v vozilo V. ter nato še v potnico - peško S. A. ter voznika - pešca V. J. v višini 30 % (druga prometna nesreča). Utemeljeno vztraja, da je šlo v obravnavani zadevi za dve ločeni prometni nezgodi, za dva časovno ločena dogodka in da za škodo nastalo v drugi prometni nesreči ni podana soodgovornost tožene stranke oziroma njenega zavarovanca.

14Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da iz mnenja sodnega izvedenca S. Š., ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje tekom postopka in ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, kot ključno izhaja, da je v predmetni zadevi šlo za dve ločeni prometni nesreči, dva časovno ločena dogodka. Tako je obe prometni nesreči obravnavalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in je tako navajala tudi tožeča stranka v tožbi. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na osnovi izvedenih dokazov, zlasti mnenja izvedenca in prič pravilno zaključilo, da je za povzročitev prve prometne nesreče med voziloma B. D. in J. V. v celoti odgovoren B. D., ki je začel z manevrom prehitevanja, brez da bi se pred tem lahko prepričal, če lahko to varno stori. Zaključilo je, da je s to prometno nesrečo nastala škoda na vozilu J. V. in sicer na sprednjem desnem delu vozila. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je drugo prometno nesrečo povzročil J. Z., ki je začel prehitevati kolono vozil na mestu in v trenutku, ko bi lahko na običajen način s spremljanjem prometne situacije na prehitevalnem pasu pravočasno ugotovil, da na vozišču stoji V. vozilo in osebe ob vozilu. V tej prometni nesreči je nastala škoda na zadnjem delu vozila J. V. in nematerialna škoda, povzročena osebam na vozišču in v V. vozilu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno v celoti sledilo mnenju izvedenca, da je v konkretni situaciji voznik Z. imel možnost pred začetkom spreminjanja smeri vožnje videti vozilo in osebe na prehitevalnem pasu avtoceste. Imel je možnost prenehati z manevrom spreminjanja voznega pasu, imel je možnost pred trčenjem intenzivno zavirati, pa tega ni storil, saj bi sicer na vozišču ostale sledi zaviranja, pa teh ni bilo.

15Upoštevaje zgoraj navedene ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijani, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zmoten nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke D. soprispeval k nastanku druge prometne nesreče in je za v njej nastalo (in nezastarano) škodo 30 % soodgovoren, ker da je s svojim protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, ki je prispevala k nastanku druge prometne nesreče. Stališče sodišča prve stopnje, da ustavljeno vozilo na avtocesti, še posebej na prehitevalnem pasu, predstavlja nepričakovano oviro in razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi lahko voznik J. Z. zaključil prehitevanje in nadaljeval vožnjo na prehitevalnem pasu avtoceste, če tam ne bi stalo V. vozilo in osebe ob vozilu in se vanje ne bi mogel zaleteti, če teh tam ne bi bilo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča preširoko in zgrešeno. Pritožba ima prav, ko opozarja, da ni šlo za navadno ustavljeno vozilo na avtocesti, temveč kot posledica prometne nesreče. Prav ima, ko navaja, da prometna nesreča na avtocesti v danih prometnih razmerah ne pomeni nepričakovano oviro ob dejstvu, da so avtoceste izredno obremenjene, promet pa gost in da redno prihaja do vedno več prometnih nesreč in da na delu ceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka, praktično dnevno prihaja do razno raznih zastojev zaradi prometnih nesreč. Tožena stranka utemeljeno navaja, da se od vsakega posameznika pričakuje, da vozi previdno, pozorno, da je pozoren na promet, na dogajanje na cesti pred sabo, na dogajanje za sabo, da je promet živi organizem in vsak udeleženec je dolžan nastalo prometno situacijo spremljati.

16Res je, da je nevarno situacijo povzročil zavarovanec tožene stranke, ki je povzročil prvo prometno nesrečo in da je do druge prometne nesreče prišlo v kratkem časovnem presledku po prvi prometni nesreči (cca 10 sek.), kar pa ob dejstvu, da bi zavarovanec tožeče stranke nevarno situacijo moral pravočasno opaziti, če bi vozil pravilno in skrbno spremljal razmere na cesti in bi trčenje v stoječe vozilo V. lahko preprečil, ni relevantno in ne more biti v vzročni zvezi z ravnanjem prve tožene stranke. Poleg tega ni spregledati, da je iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje kot strokovnemu in pravilnemu v celoti sledilo, jasno razvidno, da se je voznik J. Z. odločil za prehitevanje oziroma začel prehitevati kolono vozil na mestu in v trenutku, ko bi lahko na običajen način s spremljanjem prometne situacije na prehitevalnem voznem pasu pravočasno ugotovil, da na vozišču stoji vozilo in osebe ob vozilu, da bi na pravočasno ugotovitev nastale prometne situacije lahko običajno odreagiral z nadaljevanjem vožnje v koloni vozil po voznem pasu avtoceste in da je normalno, da vozniki v območju izvoza iz avtoceste in ob upočasnitvi prometa na voznem pasu, vzdržujejo zahtevano varnostno razdaljo, vozni pas pa spreminjajo z večjo pozornostjo in pri tem prilagodijo hitrost in smer vožnje glede na ugotovljeno prometno situacijo, kar je v točki 29 obrazložitve povzelo tudi sodišče prve stopnje.

17Odločitev sodišča prve stopnje, da je za nastalo škodo v drugi prometni nesreči podana soodgovornost zavarovanca tožene stranke voznika D. se tako pokaže za zmotno.

18Pritožbi je bilo po navedenem ugoditi in v točki II. izreka izpodbijano (vmesno) sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne kot neutemeljen (člen 358/V ZPP).

K pritožbi tožeče stranke (zoper točko I. izreka izpodbijane sodbe):

19Sodišče prve stopnje je sledilo ugovoru zastaranja vloženem po toženi stranki. Ugotovilo je, da tožeča stranka uveljavlja povračilni zahtevek zoper zavarovalnico pri kateri je imel B. D. kot povzročitelj nevarne situacije zavarovano osebno vozilo in upoštevaje šesti odstavek 357. člena OZ¹ zaključilo, da je tožeča stranka pridobila regresno upravičenje, ko je oškodovancem (torej tretjim) poravnala odškodnino, tedaj pa je začel teči tudi 3-letni zastaralni rok, ki po stališču sodišča prve stopnje velja tudi v primeru, ko zavarovalnica plača odškodnino kot odgovornostna zavarovalnica in ima nato regresni zahtevek zoper povzročitelja, pri čemer se začetek in dolžina zastaralnega roka zavarovalnice nasproti tretji osebi določata po zastaralnem roku terjatve, v katero vstopa zavarovalnica. Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so ob dejstvu, da je bila tožba vložena 23. 4. 2015 zastarali vsi zahtevki tožeče stranke, ki se nanašajo na izplačilo materialne škode na vozilu oškodovanega V. J. in na vsa izplačila za škodo za utrpelo materialno in nematerialno škodo izvršena do vključno 23. 3. 2011, z vključeno revalorizacijo, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja zavrnilo v znesku 31.324,07 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2015 dalje.

20Odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Z razlogi, kot jih je za zastaranje terjatve tožeče stranke navedlo sodišče prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ker je bil voznik Z. zavarovanec tožeče stranke, je tožeča stranka izplačala odškodnino oškodovancem kot odgovornostna zavarovalnica svojega zavarovanca. V takem primeru je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa. Ta trenutek je nastopil z izplačilom odškodnin oškodovancem. Povračilni zahtevek je namreč mogoče uveljavljati šele po plačilu tistega česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva. Taka je tudi ustaljena sodna praksa: povračilni oziroma regresni zahtevek zavarovalnice zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, ta zastara v času, ki na splošno velja za terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, to je v treh letih². Stališče tožeče stranke, da je potrebno za zastaranje regresne terjatve zavarovalnice uporabiti določbo 346. člena OZ, ki določa splošni 5-letni zastaralni rok, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na en sam judikat iz sodne prakse³, je tako zmotno.

21Pa tudi sicer je stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje regresni zahtevek tožeče stranke presojati na podlagi 188. člena OZ v zvezi z določbo 346. člena OZ in 154. člena ter 346. člena OZ zgrešeno. Tožeča stranka ni bila solidarni dolžnik, zato zanjo določba 188. člena ne pride v poštev. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 154. člena OZ. Citirana določba določa, da v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer, saj kot je bilo ugotovljeno zgoraj v obravnavanih prometnih nesrečah (iste) škode nista povzročila zavarovanca pravdnih strank D. in Z. skupaj in škoda ni bila posledica skupnega obratovanja obeh motornih vozil, temveč je zavarovanec tožene stranke povzročil škodo na sprednjem delu V. vozila, zavarovanec tožeče stranke pa škodo na zadnjem delu V. vozila ter vso ostalo materialno in nematerialno škodo, ki jo je uveljavljala tožeča stranka. Škoda je tako nastala v dveh ločenih prometnih nesrečah oziroma dogodkih med katerima ni neposredne vzročne zveze, kar je bilo pojasnjeno že zgoraj. Solidarna odgovornost tožeče stranke za nastalo škodo tako sploh ni bila podana.

22Pritožbo tožeče stranke je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti in potrditi v točki I. izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Stroški postopka:

23Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje v točki II. izreka iz vmesne sodbe v končno sodbo je bilo potrebno odločiti tudi o pravdnih stroških nastalih v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nositi sama svoje pravdne stroške in toženi stranki povrniti njene pravdne stroške in sicer stroške, ki so bili potrebni za pravdo (člen 155/I ZPP). Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožene stranke odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožene stranke⁴ in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT). Tako je toženi stranki priznalo v stroškovniku specificirane stroške odvetniških storitev, urnino, materialne stroške, pričnine, stroške tolmača in specificirane potne stroške v skupnem znesku 4.982,71 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša skupno 6.078,91 EUR. Tožeča stranka je dolžna odmerjene stroške povrniti toženi stranki v 15 dneh po prejemu te sodbe pritožbenega sodišča.

24O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena, prvim odstavkom 155. člena, v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po veljavni OT in ZST-1 ter po specificiranem stroškovniku tožene stranke in sicer po tar. št. 21/1 OT v višini 1.125 točk, materialni stroški 21,25 točk, vse povečano za 22 % DDV, kar znaša upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR 641,88 EUR povečano za sodno takso za pritožbo v višini 459,00 EUR, skupno torej 1.100,88 EUR. Odmerjene pritožbene stroške je dolžna plačati tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe pritožbenega sodišča.

25Pravdni stranki nosita vsa svoje stroške pritožbenega odgovora, saj ti niso bili potrebni, ker njuna pritožbena odgovora nista pripomogla k odločitvi (člen 155/1 ZPP).

¹ Šesti odstavek 357. člena OZ določa: ″Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalne primera, začne teči takrat, ko začnejo teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku.
² Prim.: sklep VSL I Cpg 528/2015, sodba VS RS II Ips 409/2009, sklep VSC Cpg 115/2016.
³ VSK Cpg 206/2016.
⁴ Glej stroškovnik na l. št. 258 spisa.