VSM Sodba I Cp 87/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) na fiduciarni račun njenega odvetnika D.L. znesek 4.682,00 EUR s 4% zakonskimi zamudnimi obrestmi v Republiki Avstriji od 15. 1. 2014 do plačila in pravdne stroške v znesku 1.178,81 EUR s 4% zakonskimi zamudnimi obrestmi v Republiki Avstriji od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka), v presežku, od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 5.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (predpisanimi v Republiki Sloveniji) od 15. 1. 2014 do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2Zoper točko I izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne ali podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Uvodoma pritožba predlaga prekinitev predmetnega pravdnega postopka, ker naj bi bila tožeča stranka VB ... A.G. z dnem 24. 1. 2018 izbrisana iz avstrijskega sodnega (Firmenbuch) registra. V nadaljevanju pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o aktivni legitimaciji tožnice in poudarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi nezatrjevane domneve, da je dr. G.S. k sporni pogodbi o factoringu z dne 8. 3. 2010 pristopil tudi kot fizična oseba ter da je imenovani izdajatelj vtoževanega računa. V tej zvezi pritožba dodaja, da imenovani kot fizična oseba ni sklenil in ne podpisal navedenega pogodbe o factoringu, saj je slednji zgolj direktor gospodarske družbe F. G.m.b.H. in je kot taki tudi (dvakrat) podpisal navedeno pogodbo. V zvezi z ugovorom aktivne legitimacije pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje očitno ni prebralo sporne pogodbe o factoringu, saj je povsem spregledalo dejstvo, da iz drugega člena navedene pogodbe izhaja, da so predmet pogodbe le terjatve, ki so obstajale ob sklenitve pogodbe z dne 8. 3. 2010, vtoževani račun pa je bil izstavljen šele dne 6. 1. 2014 in torej ni mogel biti predmet factoringa. Posledično tožnica ni upravičena do vložitve predmetne tožbe, ki jo je potrebno že iz tega razloga zavreči. V nadaljevanju pritožba uveljavlja ničnost sporne pogodbe o factoringu z dne 8. 3. 2010 in navaja, da je vtoževana terjatev nastala šele v letu 2014, zato ni mogla biti predmet factoringa v letu 2010, saj tedaj še ni obstajala. V zvezi s podanim ugovorom ničnosti izpodbijana sodba nima razlogov, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z veljavnostjo pogodbe o factoringu pritožba še navaja, da Obči državljanski zakonik (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju: ABGB), na katerega se neutemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, ni urejal pogodbe o factoringu, zato sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno uporablja njegova določila o globalni cesiji. V nadaljevanju pritožba v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se je mimo navedb pravdnih strank sklicevalo na nujno gestijo, hkrati pa je zavrnilo dokazni predlog toženke po pritegnitvi izvedenca prometne stroke, ki naj bi izračunal utemeljeno vrednost helikopterskega prevoza. Pritožba izpodbija tudi višino priznanega tožbenega zahtevka in poudarja, da je čas helikopterskega reševanja močno pretiran in da tožnica neupravičeno vtožuje še upravno takso v znesku 378,00 EUR ter pavšal za zdravstveno oskrbo v znesku 520,00 EUR, saj je helikopter imel le pilota, ne pa tudi zdravnika. Ob tem pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog toženke po pritegnitvi novega izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko potrdil toženkine navedbe v smeri, da helikopterski prevoz sploh ni bil potreben, saj ob vznožju smučišča obstaja specialistična ambulanta za zlome, ki bi toženko lahko primerno oskrbela, nenazadnje pa se je slednja hotela odpeljati nazaj v UKC Maribor, kar pa sta reševalca zavrnila, dr. A.E. pa je toženko prisilno spravila v stanje nezavesti z uporabo narkoze ter proti njeni volji naročila helikopterski prevoz v bolnišnico v B. in to kljub temu, da je najbližja bolnišnica v kraju H. oddaljena zgolj 3 km od smučišča. Nazadnje pritožba navaja še, da je vtoževani račun ponarejen, saj ni ožigosan in podpisan s strani izdajatelja in zato nima nobene dokazne vrednosti. V tej zvezi je toženka podala tudi kazensko ovadbo zoper dr. G.S. zato predlaga, da se predmetni pravdni postopek prekine do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka, saj je vprašanja ali je vtoževani račun ponarejen predhodno vprašanje v predmetnem pravdnem postopku.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je neutemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Uvodoma pritožba neutemeljeno predlaga prekinitev predmetnega pravdnega postopka iz razloga, ker naj bi bila tožnica z dnem 24. 1. 2018 izbrisana iz Avstrijskega sodnega Ffirmenbuch) registra. Kot to izhaja iz odgovora na pritožbo, se je dne 21. 4. 2016 spremenila le firma tožnice, ki sedaj glasi A.B.S. Factoring A.G. (prej VB Factoring Bank A.G.), kar izhaja tudi iz k odgovoru na pritožbo priloženega izpiska iz Avstrijskega sodnega (Firmenbuch) registra z dne 14. 1. 2019, iz katerega je razvidno, da gre za isto gospodarsko družbo z isto številko pravne osebe (Firmenbuchnummer) FN 62648f. Glede na navedeno niso podani pogoji za prekinitev postopka po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP.

7Pritožba prav tako neutemeljeno predlaga prekinitev predmetnega pravdnega postopka iz razloga, ker naj bi toženka zoper dr. G.S. vložila kazensko ovadbo pri pristojnem državnem tožilstvu v Celovcu in v Mariboru, in sicer zaradi suma ponareditve vtoževanega računa. Toženka namreč tekom predmetnega pravnega postopka ni predložila zatrjevane kazenske ovadbe zoper imenovanega, s katero bi izkazala, da domnevni (pred)kazenski postopek dejansko že teče, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj niso podani pogoji za prekinitev postopka po drugem odstavku 206. člena ZPP. Sodišče druge stopnje namreč nima pomislekov glede verodostojnosti vtoževanega računa, saj je tožnica tekom postopka na prvi stopnji predložila tudi s strani dr. G.S. (direktorja F. G.m.b.H.) podpisani račun št. 20 179/2014 z dne 6. 1. 2014 (priloga spisa A14), nenazadnje pa podpis niti ni obvezna sestavina računa ne pri nas, ne v Republiki Avstriji, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8Sodišče druge stopnje kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožnice, saj je prepričano, da je tožnica A.... A.G. (prej V. ... A.G.) aktivno legitimirana za izterjavo neplačanega računa št. 20 179/2014 z dne 6. 1. 2014. Slednji namreč vsebuje izrecno klavzulo, ki glasi: "Prosimo vas, da znesek nakažete na V... AG, A-5033 S., T. Str. 2, kateri smo odstopili in prodali vse naše terjatve". Iz citirane klavzule tako nedvomno izhaja, da je izdajatelj računa svojo terjatev iz naslova opravljenega helikopterskega reševanja toženke z dne 31. 12. 2013 odstopil tožnici.

9V tej zvezi pritožba sicer utemeljeno opozarja na napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da je navedeni račun izdal dr. G.S. kot fizična oseba, ki naj bi tudi pristopil k pogodbi o factoringu z dne 8. 3. 2010, saj je sodišče druge stopnje nasprotno prepričano, da je imenovani navedeni račun izdal kot direktor gospodarske družbe F. G.m.b.H., kot to zatrjuje pritožba. Imenovani je tako navedeni račun izdal v imenu in za račun F. G.m.b.H., ki pa je s pogodbo factoringu z dne 8. 3. 2010 vse svoje terjatve za dobave in/ali storitve, vključno z vsemi dodatnimi pravicami, nastalimi od pričetka pogodbe, odstopila tožnici (1. člen pogodbe o factoringu). Enako namreč izhaja tudi iz že zgoraj citirane klavzule na spornem računu.

10V tej zvezi sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača še pritožbene navedbe v smeri, da se predmetna pogodba o factoringu nanaša le na terjatve, ki so obstajale ob pričetku pogodbe, kot to izhaja iz 2. člena pogodbe. Upoštevajoč namreč določbi tako 1. člena, kot 2. člena pogodbe o factoringu z dne 8. 3. 2010, so predmet pogodbe tako terjatve, ki jih je imel odstopnik F. G.m.b.H. ob pričetku pogodbe (2. člen), kakor tudi terjatve, ki bodo nastale po sklenitvi pogodbe (1. člen). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je predmetna pogodba o factoringu sklenjena med avstrijskima gospodarskima družbama in se nanaša na terjatve nastale v Republiki Avstriji, je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 4. člena Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) pravilno uporabilo tudi določbe ABGB o cesiji, saj je slednja izpolnitveno ravnanje factoringa¹.

11Glede na do sedaj navedeno so neutemeljene tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe o ničnosti sporne pogodbe o factoringu z dne 8. 3. 2010, saj je vtoževana terjatev nastala po sklenitvi predmetne pogodbe in je bila zato v skladu s 1. členom pogodbe (v okviru globalne cesije - §879 ABGB) cedirana na tožnico. Sodišče prve stopnje je navedeno že pojasnilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato s pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko se je v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka sklicevalo na poslovodstvo brez naročila (nujno gestijo), saj se je nanj sklicevala že tožnica v svoji prvi pripravljalni vlogi z 13. 4. 2015 (list. št. spisa 29).

13V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pritožba neutemeljeno navaja, da teža toženkinih poškodb ni bila takšna, da je zahtevala helikoptersko reševanje. Toženka namreč ni z robom deske zgolj zadela v teptalec snega, kot skuša to neutemeljeno prikazati sama, saj nasprotno izhaja iz Poročila o nezgodi v gorah Policijske inšpekcije H. z dne 31. 12. 2013 (priloga spisa A21), zaključnega poročila Deželne policijske direkcije Koroška z dne 19. 1. 2014 (priloga spisa A18), zapisnika Deželne policijske direkcije Koroška o zaslišanju priče L.P. - tedanjega fanta toženke (priloga spisa A22), zapisnika Deželne policijske direkcije Koroška o zaslišanju priče H.J.Z. - očividca dogodka (priloga spisa A23), zapisnika Deželne policijske direkcije Koroška o zaslišanju obdolženca S.S. - voznika snežnega teptalnika (priloga spisa A24). Iz vseh navedenih dokaznih listin namreč skladno izhaja, da je toženka kritičnega dne padla in zdrsnila neposredno pred teptalnik snega, ki je zapeljal čez njene noge v dolžini cca. 0,5 do 1,0 m, preden je voznik teptalnika lahko ustavil in zapeljal toliko vzvratno, da so bile noge toženke ponovno proste. Prav tako iz izjav prič dr. A.E. (priloga spisa A9) in A.H. (priloga spisa A11) skladno izhaja, da je toženka ob prihodu reševalne ekipe kričala in se pritoževala zaradi hudih bolečin, zaradi česar je bila potrebna njena umiritev. Iz izvedenskega mnenja dr. I.T., dr. med., dalje izhaja, da je dežurna zdravnica dr. A.E., glede na okoliščine nezgode in mehanizem nastanka poškodb, utemeljeno sumila na hude poškodbe obeh nog ter je na podlagi trenutno dostopnih podatkov pravilno ocenila težo poškodb po mednarodno priznani lestvici NACA z vrednostjo 3, kar pomeni, da gre za stanje, ki zahteva hospitalizacijo in aktivacijo reševalnega helikopterja v skladu z Urgentnimi smernicami mednarodne komisije za gorsko urgentno medicino. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje pridružuje strokovnemu zaključku sodnega izvedenca, da je so bili izpolnjeni vsi kriteriji za helikoptersko reševanje in da bi bil vsak drugačen prevoz (transport s sanmi ali "akia" čolnom do ceste in nadaljevanje prevoza z reševalnim vozilom do ustrezne bolnišnice) v nasprotju z dobro prakso in doktrino reševanja nujne medicinske pomoči, saj bi bil manj primeren za pacienta (toženko).

14Da je urgentna zdravnica na kraju nezgode utemeljeno sumila na hude poškodbe toženkinih nog nenazadnje izhaja tudi iz pritožbeno nespornih dejstev, da je toženka v obravnavanem škodnem dogodku utrpela zlom leve golenice, zlom desnega gležnja in številne odrgnine obeh koleni. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je imenovani izvedenec tudi prepričljivo pojasnil, da med krajem nezgode in bolnišnico v B. ni druge medicinske ustanove, ki bi lahko ustrezno in dokončno oskrbela tovrstne toženkine poškodbe in morebitne zaplete po njih, zato je bila bolnišnica v B. najbližja ustrezna zdravstvena ustanova, kamor je bilo možno prepeljati toženko.

15Citirano izvedensko mnenje je jasno, razumljivo in sprejemljivo z življenjsko - izkustvenega vidika, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženke po pritegnitvi novega izvedenca medicinske stroke. Imenovani izvedenec je namreč specialist s področja organizacije in delovanja nujne medicinske pomoči, zato zgolj laično nasprotovanje toženke njegovemu mnenju ni zadostna podlaga za pritegnitev novega izvedenca po 254. členu ZPP.

16Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo toženkin dokazni predlog po pritegnitvi sodnega izvedenca prometne stroke, ki naj bi izračunal primerno tržno ceno helikopterska reševanja. Tožnica je namreč predložila specificiran račun po posameznih postavkah, zaradi česar je lahko sodišče prve stopnje samo opravilo izračun glede dejanskega časa uporabe helikopterja, ki je trajal 44 minut. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da se je toženka glede cene minute helikopterskega reševanja sklicevala na račun ÖAMTC z dne 27. 12. 2017 (priloga spisa B14), iz katerega pa dejansko izhaja še višja cena minute leta (92,87 EUR na minuto), kot jo pa zahteva tožnica (86,00 EUR na minuto). Prav tako toženka neutemeljeno nasprotuje preostalima postavkama z vtoževanega računa za zdravstveno oskrbo v višini 520,00 EUR, saj sta helikoptersko ekipo poleg pilota sestavljala tudi reševalec A.H. in urgentna zdravnica dr. A.E., kot je to razvidno iz pilotskega dnevnika (priloga spisa A13). Postavke računa za takso za pripravljenost v višini 378,00 EUR pa toženka tekom postopka na prvi stopnji ni konkretizirano prerekala, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

17Toženka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, vendar svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato jo je sodišče druge stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

18Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

20Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bile navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke koristne za rešitev zadeve na drugi stopnji, saj je tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnila spremembo firme tožnice in za svoje navedbe predložila listinske dokaze, na podlagi katerih je lahko sodišče druge stopnje odločilo o toženkinem predlogu za prekinitev predmetnega pravdnega postopka. Posledično je toženka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v skupnem znesku 279,99 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP), in sicer 229,50 EUR za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT) ter 22% DDV v znesku 50,49 EUR (drugi odstavek 2. člena OT). V presežku je sodišče druge stopnje priglašene stroške tožnice zavrnilo kot neutemeljene, saj so priglašeni v nasprotju z OT.

¹ Tako tudi mag. Renato Vrenčur, Pravna narava factoringa, Podjetje in delo, št. 1, 2001, str. 2.