254. člen ZPP-UPB3

Po petem odstavku 502. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ima družbenik, ki je izstopil iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu. Kaj je ocenjena vrednost, je standard, ki ga je treba napolniti v vsakem posameznem primeru, saj omogoča upoštevanje različnih okoliščin. Te okoliščine se nanašajo tako na preteklo poslovanje družbe kot na poslovanje v prihodnosti, kakršnega je realno mogoče pričakovati z vidika gospodarskega in finančnega položaja družbe ob izstopu, splošnih gospodarskih trendov in v družbi sprejetih načrtov za prihodnje poslovanje. Pri tem je treba izhajati iz tistih okoliščin in načrtov, ki so bili v trenutku izstopa predvideni ali vsaj predvidljivi.

Sodišče prve stopnje je pravilno, in ne napačno, kot trdi pritožba, uporabilo materialno pravo, ko spornega zidu ni štelo kot oviro (neravnino) na pohodni poti v objektu. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da so posledično bili tudi zaključki sodišča, da naj bi bila pohodna pot (na desno stran objekta, kamor je tožnik nesel opaž) varna in da toženka ni bila dolžna zavarovati spornega zidu oziroma preko njega položiti pohodne ploščadi, napačni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s predpisi s področja varnosti in zdravja ni nikjer predpisano, da se zidovi v gradnji zavarujejo s posebnimi ograjami, trakovi, da se npr. preko njih dela dostopne ploščadi in stopnice, če se lahko normalno prehaja mimo njih preko za to predvidenih, projektiranih, nepozidanih vratnih odprtin ipd. Upravičeno je sledilo izvedenki, da se zid v gradnji nikoli posebej ne varuje, ker to ni smiselno. Zato je povsem pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke preko spornega zidu ni bil dolžan urediti varnega prehoda.

Povrnitev stroškov helikopterskega prevoza v primeru smučarske nesreče.

Tožena stranka je sledljivost puščic dokazovala, kot rečeno, tudi z dobavnicami in ostalo dokumentacijo, z zaslišanjem predstavnika italijanske družb ter z zaslišanjem svojih predstavnikov. Sodišče prve stopnje bi moralo predlagane dokaze ocenjevati in če res vsaj verjetno izkazujejo trditve tožene, potem tožeča stranka ne more uspeti zgolj z zanikanjem, da pregledanih puščic ni proizvedla ona. Drugačno stališče sodišča prve stopnje postavlja toženo stranko v nesorazmerno težak položaj pri dokazovanju njenih trditev.

Po določbi prvega odstavka 23. člena ZPP se nepristojno sodišče izreče za nepristojno in po pravnomočnosti takšnega sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Glede na takšno določbo so pravno zmotni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da bi to moralo za tem, ko je od nepristojnega sodišča prejelo odstopljeno zadevo, od nepristojnega sodišča zahtevati še morebitne pisne vloge, ki so jih pravdne stranke po izdaji sklepa o nepristojnosti morebiti vložile nepristojnemu sodišču in za katere pristojno sodišče sploh ne ve, ker ga nobena od pravdnih strank, na to ni opozorila. Določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Če oškodovanec dokaže, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, je s tem dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi utemeljen. Odgovorna oseba (toženec) pa se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere), ni kriva. Slednje pomeni, da se lahko odgovorna oseba (toženec) razbremeni odgovornosti, če zatrjuje i