VSL Sodba II Cpg 774/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo sklep o izvršbi VL 66580/2017 z dne 26. 7. 2017 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (2. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi svoje pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da prvostopenjsko sodbo ohrani v veljavi.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo pa je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) tožeča stranka je upravnica poslovne stavbe na naslovu L., tožena stranka pa je etažna lastnica poslovnih prostorov v tej stavbi, (2) tožeča stranka je na podlagi sklepa etažnih lastnikov z E. d. o. o. sklenila Pogodbo o dobavi toplotne energije, (3) tožeča stranka je plačala račune E. d. o. o. iz lastnih sredstev, nato pa jih je skladno s sklepom etažnih lastnikov „prefakturira“ na etažne lastnike po delilnem ključu, ki je bil z večino glasov etažnih lastnikov sprejet s sklepom št. 2 z dne 15. 12. 2011, (4) v sklepu št. 2 je bilo dogovorjeno, da se strošek priključne moči deli tako, da se 50 % tega stroška deli med dejanske porabnike, 50 % pa med vse solastnike glede na delež lastništva na toplotni postaji (v nadaljevanju tudi: delilni ključ), (5) delilni ključ iz sklepa št. 2 z dne 15. 12. 2011 je bil za leto 2017 podaljšan s sklepom št. 4 z dne 19. 12. 2016, (6) toplotna postaja je v solastnini vseh etažnih lastnikov, (7) tožena stranka ima na toplotni postaji 11,13 % delež in (8) tožena stranka v svojih poslovnih prostorih nima ogrevalnih teles in v obdobju, na katerega se nanašajo računi, ni porabljala toplote za ogrevanje.

7Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka na podlagi 115. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in upoštevajoč veljavno sprejeti delilni ključ, tožeči stranki dolžna plačati vtoževano terjatev.

Presoja pritožbenega sodišča

8Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo skupnih obratovalnih stroškov (fiksni strošek priključne moči in strošek vzdrževanja merilnikov toplote), ki jih je tožeča stranka plačala iz lastnih sredstev.

9Sodišče prve stopnje je glede stroška vzdrževanja merilnika toplote, ki odpade na toženo stranko, ugotovilo, da temu strošku tožena stranka ni pravočasno ugovarjala niti glede temelja niti glede višine. Pojasnilo je, da tožena stranka ugovora v tej zvezi ni podala niti v odgovoru na dopolnitev tožbe, in to kljub temu, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe izrecno izpostavila, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi tem stroškov ni ugovarjala. Temu strošku je ugovarjala šele v drugi pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da so bili ti ugovori glede na določila 451. - 453. člena ZPP prepozni. Tej presoji tožena stranka v pritožbi ni nasprotovala. Pavšalno je trdila le, da je ugovarjala tudi plačilu stroškov merilnika toplote. Vsebinskih razlogov, ki bi se nanašali na plačilo tega stroška, pa ni podala. Vsi ostali pritožbeni očitki, ki jih pritožbeno sodišče obravnava v nadaljevanju, se torej nanašajo na strošek priključne moči.

10Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Menila je, da se sodbe ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do: (1) sklepa zbora etažnih lastnikov z dne 26. 11. 2013, s katerim je bil po stališču tožene stranke noveliran dogovor, da je tožena stranka dolžna kriti strošek priključne moči, (2) dopisa E., d. d. z dne 14. 1. 2015, iz katerega izhaja, da se priključna moč za toženo stranko tožeči stranki ne obračunava in (3) argumentov tožene stranke o odločilnih dejstvih, ki se se nanašajo na temelj terjatve.

11Zgoraj povzeti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo tako do sklepa z dne 26. 11. 2013 kot tudi do dopisa E. d. o. o. z dne 14. 1. 2015. Ugotovilo je, da priključna moč (na podlagi soglasja etažnih lastnikov) ni bila znižana (iz 450 W za 50 W). Zato je presodilo, da se pogoj iz sklepa z dne 26. 11. 2013 ni uresničil, delilni ključ pa ni bil spremenjen. Nadalje je zavzelo stališče, da v tej zadevi ni pravno odločilno, (1) ali je rezervna moč tožene stranke, ki je upoštevana pri dimenzioniranju toplotne postaje, dejansko upoštevana v obračunu priključne moči in (2) ali je priključna moč zmanjšana za priključno moč tožene stranke. Pojasnilo je, da je tožena stranka svoj delež stroškov, ki izhajajo iz obratovanja skupnega dela stavbe, torej tudi fiksni strošek priključne moči, dolžna plačevati na podlagi 115. členom SPZ in sprejetega ključa delitve.

12Po 115. členu SPZ so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Zakonska obveznost plačila teh stroškov je, v odsotnosti drugačnega dogovora, torej neodvisna od tega, ali tožena stranka skupni del stavbe (v konkretnem primeru toplotno postajo) dejansko koristi ali ne. Zato v tej zadevi ni pravno odločilno (1) da tožena stranka nima priključenih grelnih teles in (2) da iz poročila družbe K. d. o. o. izhaja, da je priključna moč tožene stranke 0,00 KW.

13Glede na navedeno je zmotno tudi stališče tožene stranke, da je tožeča stranka zneske neutemeljeno "prefakturirala" na toženo stranko, ker E. d. o. o. tožeči stranki stroškov za toženo stranko sploh zaračunala ni. E. d. o. o. namreč računov ne izstavlja posameznim etažnim lastnikom, pač pa račune izdaja za celotno stavbo. Tožeča stranka pa nato te stroške, skladno z veljavnim ključem delitve, razdeli med vse etažne lastnike.

14Ker je dogovor o ključu delitve obratovalnih stroškov v poslovnih stavbah v etažni lastnini, ki predvideva drugačno ureditev od zakonske, posel izrednega upravljanja¹, bi se tožena stranka plačila skupnih obratovalnih stroškov lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je bilo doseženo soglasje etažnih lastnikov o tem, da ji tega stroška ni treba plačevati. Vendar ji to ni uspelo. Etažni lastniki so dne 26. 11. 2013 sicer res sprejeli sklep, da toženi stranki ne bo treba plačevati stroškov ogrevanja, če se A. S. dogovori z E., da se priključna moč s 450 W zniža za njegovih 50 W. To pa se ni zgodilo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka plačila skupnih obratovalnih stroškov ni razbremenjena.

15Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka, (1) da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje prokurista tožene stranke A. S. in priče N. J. ter (2) da sodišče prve stopnje ni navedlo prepričljivega razloga za zavrnitev izvedbe teh dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka vpogedalo v listine v spisu, druge dokazne predloge pa je zavrnilo, ker je bilo pravno pomembno dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Poleg tega je pojasnilo tudi, katera dejstva med pravdnima strankama niso sporna (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in katera niso pravno odločilna (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na to, da je bil dokaz z zaslišanjem prič predlagan ravno v zvezi z dejstvi, ki niso sporna niti pravno odločilna, torej (1) v zvezi z načinom obračunavanja stroškov in (2) v zvezi z dejstvom, da se toženkina rezerva priključne moči ne obračunava, je zmotno pritožbeno stališče, da se sodišče do dokaznih predlogov ni opredelilo in jih ni prepričljivo zavrnilo. Kaj konkretno naj bi A. S. drugače izpovedal, kot izhaja iz sklepa 26. 11. 2013 v zvezi z zatrjevano novacijo, namreč tožena stranka ni navedla.

16Pritožnica z navedbo, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni zanikala veljavnost sklepov zbora lastnikov, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v tem sporu ni dopusten pritožbeni razlog. K temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da je delilni ključ, ki sicer ni bil sprejet s soglasjem vseh etažnih lastnikov, za toženo stranko ugodnejši kot zakonsko določen ključ delitve v 115. členu SPZ. Po tem določilu bi se moral strošek priključne moči v celoti deliti glede na solastniški delež vseh etažnih lastnikov na toplotni postaji, po dogovorjenem delilnem ključu pa se strošek priključne moči deli med etažne lastnike tako, da 50 % odpade na etažne lastnike, ki so dejanski uporabniki (torej ne na toženo stranko), 50 % pa se deli glede na solastniški delež vseh etažnih lastnikov na toplotni postaji. Tožeča stranka tako od tožene stranke zahteva manj, kot bi nanjo odpadlo na podlagi zakona. Sicer pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka višini vtoževane terjatve ni ugovarjala. Ni namreč trdila, da bi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je stroške dolžna plačati, morala plačati drugačen znesek od vtoževanega. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno grajo, da ni pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni ugovarjala višini terjatve.

17Tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo podzakonskega predpisa Tarifnega sistema za prodajo toplote iz vročevodnega omrežja Javnega podjetja E. d. o. o. Tožena stranka se šele v pritožbi sklicuje na 2., 4., 7. in 8. člen tega predpisa, zato navedbe v tej zvezi predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V kolikor pa tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pa pritožbeno sodišče te kršitve ni zaznalo, saj podzakonski predpis ne določa ključa za delitev stroškov, ki nastajajo v zvezi s skupnim delom stavbe.

18Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede o odločitve o pravdnih stroških

19Tožena stranka se pritožuje proti celotni sodbi, torej posledično tudi zoper odločitev o stroških. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Stroški pritožbenega postopka

20Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Sprememba zakonsko predvidenega ključa delitve stroškov predstavlja neposreden poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov. Zato gre za posel izrednega upravljanja, zanj pa se zahteva soglasje vseh (in ne le večine) etažnih lastnikov. Takšno stališče potrjuje tudi sodna praksa: VSL sodba II Cpg 965/2015 z dne 10. 9. 2015, VSL sodba II Cpg 1174/2015 z dne 9. 11 .2015 in VSL sodba II Cpg 631/2015 z dne 2. 7. 2015.