VSL Sodba I Cpg 210/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 28.893,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 do plačila ter 1.070,29 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dne 30. 3. 2012 se je pri delu poškodoval zavarovanec tožeče stranke B. V., delavec tožene stranke. Do nesreče je prišlo, ko je delavec M. Ž. z viličarjem v skladišču tožene stranke nakladal zaboje na kamion. V kamionu, na katerega je M. Ž. nakladal zaboje, je takrat sedel voznik kamiona M. S. K njemu je v tistem času prišel vodja skladišča B. V., da z njim spregovori nekaj glede odpreme. Ko je B. V. zaključil pogovor z voznikom in se vračal v pisarno, ga je viličarist ob vzvratni vožnji spregledal, ga podrl in mu zapeljal čez njegovo nogo. B. V. je utrpel odprti zlom gležnja. V posledici zadobljenih poškodb se je zdravil v breme tožeče stranke v Splošnimi bolnišnici ..., Zdravstvenem domu v ... in Zdravilišču ... Stroške tega zdravljenja je plačala tožeča stranka, kot tudi nadomestilo plače za čas njegove nezmožnosti za delo v obdobju od 1. 5. 0212 do 29. 3. 2013. Povrnila mu je tudi potne stroške, vezane na zdravljenje, vse skupaj v višini 28.893,30 EUR.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) odgovorna za nastalo škodo, ker kljub temu, da je B. V. naložila, da mora komunicirati z vozniki, ni poskrbela, da bi to lahko počel na varen način. Konkretno, na spornem območju ni bilo nobenih talnih oznak površin, ki bi bile namenjene gibanju pešcev, nobenih oznak, namenjenih odlaganju gotovih izdelkov in nobenih talnih označb transportnih poti, namenjenih izključno mehaniziranemu transportu. Prav tako nikjer ni bilo nameščenih opozorilnih znakov, npr. pozor viličar, prepoved prehoda oseb ipd. Kot tudi tožena stranka ni poskrbela za ustrezno usposobljenost svojih delavcev, zlasti ne M. Ž., saj je bil ta (in še to zgolj) teoretično usposobljen za skladiščnega delavca, ne pa za viličarista.

7V 5. členu Zakona o varstvu in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) je določeno, da mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. V Pravilniku o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (v nadaljevanju Pravilnik) pa je v 111. členu določeno, da mora delodajalec sprejeti organizacijske in tehnične ukrepe, s katerimi se prepreči, da bi delavci peš prihajali v območje delovanja delovne opreme z lastnim pogonom.

8Že iz navedenih abstraktnih pravnih pravil izhaja obveznost tožene stranke, da na manipulativni površini ne samo določi nakladalno/razkladalno mesto (kot to zmotno meni pritožnica), temveč tudi zagotovi talne oznake, ki bi razmejevale mesto za odlaganje tovora od transportnih in pohodnih poti, kot tudi namesti ograjo ali uredi dvignjene pohodne površine (pločnike), ki bi fizično preprečevale stik pešcev in transporta. Z izvedbo teh ukrepov bi tožena stranka lahko preprečila obravnavano nesrečo. Zlasti s postavitvijo pločnikov ali ograje, saj v tem primeru do fizičnega stika med viličarjem in delavcem praktično ne bi moglo priti. Nič od navedenega tožena stranka ni storila. S tem je kršila 5. člen ZVZD-1 ter 111. člen Pravilnika. Da je prav zaradi opustitve navedenih ukrepov pršilo do obravnavane nezgode, je z gotovostjo potrdil tudi postavljen izvedenec.

9Tožena stranka je nadalje odgovorna za nastali škodni dogodek tudi zato, ker ni poskrbela, da bi udeleženca nesreče redno obnavljala svoja znanja ter jih nadgrajevala z novimi. S tem je kršila določbo 38. člena ZVZD-1 in 109. člena Pravilnika. Sicer ni sporno, da sta B. V. in M. Ž. leta 2005 oziroma 2009 opravila usposabljanje. Vendar sta ti dve usposabljanji brezpredmetni. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (prim. 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), prvič zato, ker je bila veljavnost usposabljanja omejena le na dve leti, do nezgode pa je prišlo leta 2012. In drugič, ker je na teh usposabljanjih uporabljen Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil, nadomestil novi Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in tako prvotni pravilnik že nekaj časa ni bil v uporabi. Poleg tega pritožbeno ni izpodbijano, da M. Ž. za upravljavca viličarja sploh ni imel opravljenega niti praktičnega niti ustreznega teoretičnega preizkusa znanja, ampak je bil usposobljen samo za skladiščnega delavca, pa še to le teoretično. Predvidljiva posledica, če delavec nima ustreznih znanj oziroma če jih redno ne obnavlja, pa je prav nastanek obravnavanega škodnega dogodka. Drugačne pritožbene navedbe, češ da izobraževanji v letu 2005 in 2009 potrjujeta usposobljenost njenih delavcev, ker da se znanje s potekom časa ne izgubi, niso utemeljene (če bi to držalo, veljavnost preizkusov znanja ne bi bila časovno omejena).

10Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za nastali škodni dogodek je pravilna tudi zato, ker B. V. ni zagotovila, da bi svojo delovno nalogo, tj. komunikacijo z vozniki, lahko varno opravil. Tožena stranka se je sicer branila, da bi moral B. V. pogovore s prevozniki skladno z navodili opravljati v odpremni pisarni in da se B. V. na manipulativnem prostoru niti ne bi smel gibati. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), v zvezi s tem predlagani priči M. S. in V. teh toženkinih navedb nista potrdili (nasprotne pritožbene navedbe so protispisne). Pa tudi, če bi takšno navodilo obstajalo, to škodnega dogodka ne bi moglo preprečiti. Celo več: takšna situacija bi bila še bolj nevarna, saj bi se bilo vozniku nedvomno še manj varno gibati po njemu neznanih površinah do odpremne pisarne vodje skladišča, brez vsakršnih oznak in napotil, kot obratno, vodji skladišča do kamiona.

11Kakšno mnenje je o svoji usposobljenosti imel M. Ž., za odločitev ni pravno odločilno, saj se usposobljenost delavcev presoja po objektivnih, ne subjektivnih kriterijih. Izpovedba O., katero izpostavlja pritožnica (da ima tožena stranka organizirano klasično izobraževanje iz varnosti pri delu, kot tudi bolj specifična izobraževanja s področja varnega dela s transportnimi sredstvi), pa je tako splošna, da pravzaprav ne dokazuje ničesar.

12Tožena stranka se tudi ne more razbremeniti svoje odgovornosti, ker da je imela na viličarju nalepljeno varnostno nalepko in na vratih objekta nameščeno tablo z oznako dovoljene hitrosti in opozorilo, da je v bližini viličar. Razloge za takšno odločitev, ki jih pritožnica ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 10. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ti razlogi so jasni in prepričljivi, zato se nanje, v izogib ponavljanju, višje sodišče v celoti sklicuje.

13Drži navedba pritožnice, da sta B. V. in M. Ž. izpovedala, da je bil viličar, s katerim je kritičnega dne upravljal M. Ž., opremljen z zvočnim signalom in opozorilno lučko. Vendar je trditve v zvezi s tem tožena stranka podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je prepozno. Sodišče prve stopnje se zato do teh izpovedb ni bilo dolžno opredeljevati. Zgolj pripomniti velja, da tudi če bi bile te navedbe resnične, B. V. ne bi bilo mogoče očitati soprispevka k nezgodi, saj je slednji izpovedal (pritožnica pa tega dela njegove izpovedbe ne problematizira), da piska viličarja zaradi hrupa brusilnice niti ni mogel slišal, opozorilne luči pa ne videti, ker se je viličar nahajal za njegovim hrbtom.

14Odgovor na vprašanje, ali se stranka v tožbi lahko sklicuje na podatke, ki izhajajo iz prilog tožbe, je odvisen od rezultata preizkusa, ali je iz tožbe jasno razvidna njena trditvena podlaga. Slednjega ne narekuje le razpravno načelo (7. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), temveč tudi zahteva po kontradiktornosti postopka (5. člen ZPP), ki deluje v funkciji zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) strankam pravdnega postopka in med drugim zahteva, da se nasprotna stranka nedvoumno seznani, kakšne so dejanske meje zahtevka. Upoštevajoč pojasnjen smoter je treba vztrajati, da so vsaj splošne dejanske navedbe strank razvidne že iz same tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša na natančnejše substanciranje teh navedb (tako A. Galič; Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 132).

15Prav tak je obravnavani primer. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da od tožene stranke na temelju 87. člena ZZVZZ zahteva povračilo stroškov bolnišničnega in zdraviliškega zdravljenja B. V., povračilo nadomestila plače za čas njegove nezmožosti za delo od 1. 5. 2012 do 29. 3. 2013 ter potnih stroškov, vezanih na zdravljenje, vse skupaj v višini 28.893,30 EUR. Te navedbe za sklepčnost višine tožbenega zahtevka zadoščajo. Natančneje pa jih je tožeča stranka substancirala s priloženimi dokazi, iz katerih je jasno, pregledno in nedvoumno razvidno, katere točno storitve so bile opravljene, kdaj in v kakšni višini. Glede na navedeno toženi stranki na podlagi vročitve tožbe s takšnimi prilogami v odgovor niso mogle ostati neznane meje obravnavanja v tem postopku. Kar pa se tiče njenih ugovorov, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, češ da ni jasno na kateri podlagi tožeča stranka terja vtoževani znesek in da bi morala tožeča stranka natančneje pojasniti posamezne vtoževane zneske, pa višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi na te ugovore obširno odgovorila, na te odgovore pa potem tožena stranka ni imela več nobenih ugovorov.

16Trditev, da viličarja poganja nafta, kar pomeni, da gre za hrupnejši delovni stroj, zato bi ga B. V. še toliko prej moral slišati, je pritožbena novota, pa tudi sicer nedokazana (iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni jasno na kakšno gorivo je deloval viličar), zato jih višje sodišče kot prepoznih ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člen ZPP). Enako velja za pritožbeno navedbo, da se B. V. kljub jasnemu opozorilnemu signalu ni umaknil.

17Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).