VSL Sodba I Cpg 322/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 285,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153280/2015 z dne 9. 12. 2015 razveljavilo tudi 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 5.660,80 EUR s pripadki (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 640,25 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po špedicijskih pogodbah, saj blago, za katerega se je obvezala organizirati prevoz, ni bilo izročeno nominiranemu prevzemniku. Zato ni upravičena do plačila za organizacijo prevozov po vtoževanih računih.

2Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila prevoze sladkorja iz K. v Italijo k prevzemniku C. srl., Italija, tožeča stranka pa je prevoze organizirala. Prevoze so izvedli podizvajalci tožeče stranke. Za opravljene špediterske storitve je tožeča stranka toženi stranki izstavila devet računov v skupni višini 5.660,80 EUR. Tožena stranka računov ni plačala. V tem postopku je podala ugovor nenastale terjatve. Trdila je, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti, saj sladkor ni bil dostavljen prevzemniku, ki ga je nominirala v elektronskih sporočilih ter na CMR obrazcih, temveč tretji, njej neznani osebi.

6Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je očitek "protispisnosti" (kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) na mestu le takrat, kadar je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa tudi takrat, kadar sodišče izvedene dokaze napačno oceni oziroma kadar na podlagi trditev strank in izvedenih dokazov napačno opredeli pravno razmerje med strankama.

7Pritožnica je tako sodišču prve stopnje s tem, ko mu je očitala protispisnost, dejansko očitala, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot špedicijsko razmerje. V pritožbi je namreč v nasprotju s svojimi trditvami pred sodiščem prve stopnje na več mestih zatrjevala, da je sicer za toženo stranko opravljala špediterske storitve, vendar pa je šlo le za izvršitev prevozne pogodbe.

8Na podlagi trditev tožeče stranke² je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno sklepalo, da je bila med strankama sklenjena špedicijska pogodba, z upoštevanjem določbe 860. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),³ ki v špeditersko pogodbo vnaša elemente prevozne pogodbe. Ker je tožeča stranka opravljala tudi prevoz po svojih pogodbenih partnerjih, kar je ponovila tudi v pritožbi (točka 2, ozadje zadeve), je glede njenih obveznosti treba upoštevati določbo 864. člena OZ, po kateri špediter lahko zahteva plačilo, ko izpolni svojo obveznost iz špedicijske pogodbe. Zato je odgovarjala tudi za uspeh posla, torej izročitev blaga pravemu končnemu prevzemniku. To pomeni, da je trditveno in dokazno breme pravilne izpolnitve špediterske pogodbe na njej. Sodišče prve stopnje je po stališču sodišča druge stopnje zato pravilno uporabilo vse materialno pravne določbe špedicijske pogodbe.

9Spor med pravdnima strankama izvira iz neplačila storitev devetih prevozov blaga iz K. v Italijo, ki so jih po neprerekanih trditvah izvršili podizvajalci tožeče stranke.

10Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je zakonita zastopnica tožene stranke na CMR obrazcih kot prevzemnika blaga nominirala družbo C. srl iz Italije in, da ji blago ni bilo izročeno. Tožeča stranka bi morala prevoz opraviti tako, da bi bilo blago izročeno tej pravni osebi.

11Pravilno izpolnjen CMR obrazec dokazuje pogodbene pogoje, dokler se ne dokaže nasprotno.⁴ Tožeča stranka je med postopkom pavšalno trdila, da je tožena stranka naknadno spremenila podatke o prevzemniku in je zato s tem, ko je zagotovila izročitev blaga tretjemu oziroma izročila blago tretjemu, pravilno izpolnila svoje obveznosti. Tožena stranka je to zanikala.

12V skladu z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Torej bi tožeča stranka morala konkretno zatrjevati pravno odločilna dejstva glede naknadne spremembe podatkov o prevzemniku blaga in za te trditve predlagati dokaze. Navesti bi torej morala pravno odločilna dejstva o tem kdo, kdaj in kako je zahteval/naročil spremembo prevzemnika in kdo naj bi bil novi prevzemnik. Trditve tožeče stranke, „da je prevoza opravila po naročilu tožene stranke, pri čemer sta največkrat storitev naročil D. R.⁵ in zakonita zastopnica tožene stranke preko e-pošte ali telefonsko“ (l. št. 25) ter „da je zakonita zastopnica sama naročala prevoze, določala kraj nakladanja in razkladanja ter vnašala podatek v CMR obrazce“ (l. št. 38) to niso.

13Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka naknadno ni spremenila prevzemnika blaga, ki je bil nominiran na CMR obrazcih. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo trditveno in dokazno breme glede pravilnosti izpolnitve obveznosti tožeče stranke.

14Pritožbene trditve, da je bil obrazec CMR s strani tožene stranke nepravilno izpolnjen, predstavljajo pritožbeno novoto. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj teh (tudi sicer pavšalnih) novih dejstev ni mogla navesti pravočasno. Zato se pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP do teh trditev ne bo opredelilo.

15V skladu z določilom prvega odstavka 857. člena OZ⁶ se je špediter dolžan ravnati po navodilih naročnika. Torej bi tožeča stranka v skladu z elektronskimi sporočili zakonite zastopnice tožene stranke, izpolnjenimi CMR obrazci in odpremnicami (priloge A5, A6, A7, A12, A15, A18, A20, A22, A24, A25, A28, A29, A32, A33, A35, A36, A40, A41, A43, A47) morala opraviti prevoz tako, da bi blago izročila nominiranemu prejemniku in o tem toženi stranki posredovala dokazilo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker ni izpolnila svoje obveznosti izročitve blaga nominiranemu prejemniku, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila.

16Ugovor nenastale terjatve zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti nasprotne stranke ni vezan na rok. Tožena stranka ga lahko prvič poda šele v pravdi, ko tožeča od nje zahteva plačilo. Pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na 245. člen OZ v tem primeru ni primerno, saj tožeča stranka vtožuje plačilo računov za opravljene storitve, ne pa morebitne škode, ki bi ji nastala, ker je tožena stranka ni obvestila o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje. Ker v tem primeru blago ni bilo izročeno nominiranemu prejemniku, tožeča stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na določili 461. člena OZ in 70. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu.⁷ Ta člena sta namreč uporabljiva le v primerih, ko ima izročeno blago napake ne pa v primerih, ko do izročitve blaga nominiranemu prejemniku sploh ni prišlo. Zato so vsi pritožbeni očitki, da je tožena stranka prekludirana z ugovorom nenastale terjatve, neutemeljeni.

17Zakaj pravdna stranka ne uveljavlja svojih pravic iz naslova odškodnine, za odločitev v tem primeru ni pravno odločilno. Odločitev o tem, ali in kako bo stranka varovala svoje interese in pravice, je namreč v sferi vsake posamezne stranke. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev, da so trditve tožene stranke v tem postopku neresnične, ker proti tožeči ne uveljavlja nobenega odškodninskega zahtevka iz naslova izgubljenega tovora, ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

20Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

21Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT).⁸ Toženi stranki je priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (10 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR pa 285,59 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Iz trditev tožeče stranke, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je za toženo stranko opravila „številne špediterske storitve“, pri čemer je za toženo stranko „organizirala prevoz sladkorja v različne namembne kraje v Italiji“ ter da je za „opravljene špediterske storitve“ izdala v tem postopku vtoževane račune (glej l. št. 25). Iz njenih trditev izhaja tudi, da je prevoze organizirala tako, da jih je izvršila preko svojih podizvajalcev.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁴ Primerjaj: VSL Sodba I Cpg 660/2017 z dne 14. 11. 2018.
⁵ D. R. ni bil nikoli zaposlen pri toženi stranki niti ni bil s strani tožene stranke pooblaščen za organizacijo prevozov.
⁶ Iz določila prvega odstavka 857. člena OZ izhaja, da se je špediter dolžan držati navodil o smeri poti, o sredstvih in načinu prevoza ter drugih navodil, ki jih dobi od naročitelja.
⁷ Ur. l. RS, št.:126/2003 in naslednji.
⁸ Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.