VSC sodba Cp 214/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika lastnika parc. št. ...-travnik v izmeri 1032 m2, vpisane v vl. št. ... k.o. L. v., ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim toženca dovoljujeta, da se pri njima vsakemu do ½ solastni nepremičnini parc. št. ..., vpisani v vl. št. ... k.o. L. v., vknjiži lastninska pravica na oba tožnika in sicer na vsakega do ½ v roku 15 dni, sicer bo sodba nadomestila zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče prve stopnje je odmerilo pravdne stroške tožene stranke na 744,39 EUR in tožeči stranki naložilo, da jih mora toženi povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo materialno pravo. Sodišču očita, da je prišlo v medsebojno nasprotje, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka sporno parcelo priposestvovala, hkrati pa, da ni dokazala, da sta bila toženca v slabi veri, ko sta parcelo kupila. Zatrjuje, da je toženka domačinka in da je bila dobro seznanjena z okoliščinami, ki se nanašajo na sporno parcelo. Toženca sta izpovedala, da nikoli nista videla prodajalca na sporni parceli, priča S. pa je izpovedal, da je ves čas mislil, da je sporna parcela last tožeče stranke, ker jo je tožnik J. oddajal v najem. Tako sta glede na te okoliščine tudi toženca morala vedeti, da je tožeča stranka lastnica sporne parcele in tudi, če sta v zemljiški knjigi ugotovila, da parcela ni vpisana na tožečo stranko, sta lahko sklepala, da jo je tožeča stranka priposestvovala. Tožeča stranka je v pritožbi še zatrjevala, da je toženec R. B. vedel, da je sporna parcela še vedno vpisana na prejšnje lastnike. Nazadnje pa v pritožbi navaja, da V. L. ni hotela prodati parcele in je baje navedla, češ, da so to parcelo prodali J., sin E. pa je dosegel, da mu je mati to parcelo podarila in jo je nato prodal tožencema. Tožeča stranka zato meni, da bi bilo potrebno ugotoviti, pri kakšnih delih je toženec sodeloval v bližini sporne parcele in kdaj je V. L. parcelo podarila sinu. Zato bi bilo potrebno zaslišati tako V. L. kot V. E. Pritožbenemu sodišču tožeča stranka predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru navaja, da je tožeča stranka v pritožbi nekritično povzela izpovedbo priče S., saj priča ni vedela povedati, katero parcelo oz. kaj točno je kdo obdeloval niti ni vedela povedati, kje so meje parcele, niti tega, ali parcela meji na posestvo J. Še manj pa je logična trditev, da naj bi zato morala vedeti toženca, da je tožnik lastnik sporne parcele in da bi celo lahko sklepala, da jo je tožnik priposestvoval. Toženca glede na dokazno breme menita, da tudi ni bilo razlogov za to, da bi morala predlagati zaslišanje V. E. in V. L. Zanikata pa tudi pritožbene trditve, da naj bi toženec izvedel za prave lastnike ob priliki, ko so se v bližini sporne parcele opravljale neke napeljave, pri katerih naj bi bil sodeloval. Toženca tudi poudarjata, da tožnika nista uspela dokazati lastniške posesti nepremičnine, saj iz tožbi priložene pogodbe ni razvidno, da sta kupila tudi vtoževano parcelo. Samo prepričanje priposestvovalca, da je lastnik, mora temeljiti na pravnem naslovu, ki pa je v tem primeru izostal. V zvezi z zatrjevanjem, da je tožnik šele sedaj izvedel za izvajanje nekih napeljav, pa toženca poudarjata, da je tožnik zatrjeval gradnje že v vlogi z dne 21.9.2007, pri čemer niti v tej vlogi niti v pritožbi ni pojasnil, kaj konkretno bi s tem dokazal. Zato predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da tožena stranka ni predlagala kot priče prodajalca V. E. niti njegove matere V. L., kakor tudi, da je tožnik J. šele po zaključku obravnave izvedel, da je toženec R. B., ki je gradbeni inženir, ob priliki, ko so se v bližini sporne parcele opravljale neke napeljave, in je pri tem delu sodeloval, izvedel, da je sporna sporna parcela še vedno vpisana na prejšnje lastnike, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, ker tožeča stranka ni izkazala, da teh novih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz čl. 286/II ZPP (člen 337/I ZPP).

Z ostalimi pritožbenimi navedbami pa tožeča stranka ni uspela ovreči pravilnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodba v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bila prvotna tožnika od leta 1974 dalje dobroverna posestnika sporne nepremičnine in da je tako dvajsetletna doba, potrebna za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem pretekla leta 1994. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta prvotna tožnika pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. Ker pa prvotna tožnika nista dosegla vpisa te pravice v zemljiško knjigo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se mora v takem primeru zakonito pridobljena pravica umakniti načelu zaupanja v zemljiško knjigo, kot je določeno v II. odst. 44. čl. SPZ v zvezi z 10. čl. SPZ. Sodišče prve stopnje je takšno stališče utemeljeno zavzelo, potem ko je popolno in pravilno ugotovilo naslednja pravnoodločilna dejstva:

da sta toženca sporno nepremičnino, v naravi kmetijsko zemljišče, kupila po postopku javne ponudbe s kupoprodajno pogodbo z dne 2.4.2003 od V. E., ki je bil na dan sklenitve pogodbe zemljiškoknjižni lastnik in posestnik nepremičnine;

da toženca pred nakupom nista vedela, kdo je lastnik, saj je to parcelo uporabljalo za prehod do svojih kmetijskih zemljišč veliko ljudi; sama pa sta na njej v času gradnje svoje stanovanjske hiše na sosednji parceli imela naložen gradbeni material, čemur nihče ni oporekal, in da sta ravno zato pred nakupom preverila zemljiškoknjižno stanje;

da pred nakupom sporne parcele nista nikoli videla tožnikov (oz. družine J.) kakorkoli obdelovati sporno nepremičnino;

a je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da sta toženca zemljiškoknjižna lastnika sporne nepremičnine;

da sta toženca po nakupu sporne nepremičnine naročila geodetsko odmero, ker mejniki v naravi niso bili znani, a se tožeča stranka na vabilo, ki ga je prejela v postopku, ni odzvala.

Na podlagi gornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta bila toženca poštena pridobitelja lastninske pravice na sporni nepremičnini, saj sta jo pridobila v dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je upravičeno zaključilo, da zgolj na podlagi tega, da je tožnik J. občasno hodil po sporni nepremičnini kot toliko drugih ljudi, toženca nista mogla sklepati o njegovem lastništvu. Tožeči stranki pa tudi ni uspelo dokazati trditve, da sta toženca vedela, da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, ker je toženkina sestra pred leti tožnika spraševala, če bi to parcelo prodal tožencema. Sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedbi tožnika J. J. v tem delu in je upravičeno vero poklonilo tožencema, ki sta to zanikala, saj je pravilno štelo, da je njuna izpovedba logična in verodostojna. Pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče S., ni utemeljen, saj tudi če je S. ves čas mislil, da je sporna parcela last tožeče stranke, ker jo je tožnik J. oddajal v najem, to še ne pomeni, da bi morala tudi toženca tako misliti oziroma to vedeti. Pritožbene navedbe, da je toženka V. Z. domačinka, rojena v L. v., in da je bila zato dobro seznanjena z okoliščinami, ki se nanašajo na sporno parcelo, pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, ker je tudi ta pritožbena navedba nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno, v skladu z določbo II. odst. 44. čl. SPZ zaključilo, da tožnika ne moreta uspešno uveljavljati svoje lastninske pravice, pridobljene s priposestvovanjem, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, proti tožencema, ki sta v dobri veri in v zaupanju v zemljiškoknjižne podatke pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je zato povsem utemeljeno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, potem ko je ugotovilo, da niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP). Svoje stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo, mora po odločitvi sodišča druge stopnje kriti tudi tožena stranka, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe in so bili zato ti stroški za pravdo nepotrebni (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP).