VSRS Sodba II Ips 220/2010

Revizija se zavrne.

1Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.500 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 5.428,56 EUR z zamudnimi obrestmi je zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

3Zoper zavrnilni del sodb nižjih sodišč je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da sta sodišči toženkino odgovornost napačno presojali po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj pride v konkretni zadevi v poštev neposredna uporaba Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP), prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Ustave RS. Ob upoštevanju judikature ESČP gre tožniku bistveno višja odškodnina od prisojene. Ker ni prispeval k trajanju, je upravičen do odškodnine, kot jo je vtoževal. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker se ni izjasnilo, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev praksa ESČP, ker ni navedlo, zakaj je pri odmeri višine odškodnine odstopilo od sodne prakse ESČP in ker ni utemeljilo višine prisojene odškodnine. Sodišči sta pravilno ugotovili dejansko stanje, sta pa napačno uporabili materialno pravo s tem, ko sta zaključili, da je bila zadeva srednje zahtevna, ob tem, da ni bila pravno zapletena. Tudi ob upoštevanju možnosti znižanja odškodnine na 45% je odškodnina nerazumljivo nizka. Tožnik bo moral na pravično odškodnino čakati vse do odločitve Vrhovnega sodišča. Nelogična in s seboj v nasprotju je argumentacija pritožbenega sodišča, da se "odškodnina ni določala glede na trajanje sodnega varstva" (pač pa zaradi duševnih bolečin) ob tem, ko se sklicuje na zadevo II Cp 3460/2008, kjer naj bi bila odškodnina za duševne bolečine priznana za "pet let trajajoči postopek". Z nepopolnim in nelogičnim poskusom argumentacije višine odškodnine je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zmoten je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da pravica do sojenja v razumnem roku in pravica do učinkovitega pravnega sredstva predstavljata enovito škodo. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 5.428,56 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče je o tožnikovi reviziji prvič odločilo s sodbo z dne 8. 10. 2009, v kateri je zavzelo stališče, da za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah OZ in Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče prisoditi denarne odškodnine. Upoštevaje 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) je zaključilo, da v konkretni zadevi določb navedenega zakona ni mogoče uporabiti, saj je bil sodni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključen pred začetkom njegove uporabe, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v obravnavanem socialnem sporu ni vložil pritožbe na ESČP. Zato je tožnikovo revizijo zavrnilo. Navedeno sodbo je Ustavno sodišče z odločbo Up-1428/09-9 z dne 27. 5. 2010 razveljavilo in vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010 je namreč ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe, tako da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ob upoštevanju ustreznih določb ZVPSBNO revizija ni utemeljena.

Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave) oziroma pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope) je treba upoštevati, da je »razumen rok« relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera (dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 342). Tudi ESČP poudarja, da je presoja trajanja sodnega postopka pogojena z okoliščinami posameznega primera in kriteriji, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje stranke ter pomen zadeve za stranko. Tem kriterijem je sledil tudi zakonodajalec, ko je v 4. členu ZVPSBNO opredelil merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

da je tožnik 22. 3. 1994 vložil tožbo v socialnem sporu, v katerem je uveljavljal pravico do varstvenega dodatka,

da je po 10. 2. 1995 opravljenem naroku prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo,

da je pritožbeno sodišče 21. 3. 1996 pritožbi toženca ugodilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje,

da je v nadaljnjem postopku prvostopenjsko sodišče opravilo več narokov, na katerih je zaslišalo nekaj prič in opravilo več poizvedb o kraju tožnikovega preteklega prebivanja,

da je narok, razpisan za 24. 6. 1997, preložilo na željo tožnika,

da je tožnik večkrat prosil za razpis obravnave ter tudi dopolnil tožbeni zahtevek, ga preciziral in vložil nove listinske dokaze,

da je prvostopenjsko sodišče 19. 1. 2000 tožnikovemu zahtevku delno ugodilo,

da je pritožbeno sodišče 8. 6. 2000 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo,

da je 24. 4. 2001 Vrhovno sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo,

da je Ustavno sodišče 25. 9. 2003 ugodilo tožnikovi ustavni pritožbi in razveljavilo sodbe Vrhovnega, pritožbenega in prvostopenjskega sodišča ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje,

da je po 9. 12. 2003 in 18. 2. 2004 opravljenih narokih prvostopenjsko sodišče tožnikovemu zahtevku delno ugodilo,

da je pritožbeno sodišče 4. 6. 2004 ugodilo pritožbi toženca in prvostopenjsko sodbo spremenilo,

da je Vrhovno sodišče 1. 2. 2005 tožnikovo revizijo zavrglo,

da je tožnik natančno poznal potek postopka, da se je vsake obravnave udeležil osebno in da je vedel za imena prvostopenjskih sodnikov in za zadnjo opravilno številko njegove zadeve,

da je bil tožnik zelo obremenjen z dolgotrajnostjo dokaznega postopka, da se je zaradi dolgotrajnosti postopka zelo sekiral, da mu je bilo slabo, ko je prišel na sodišče in je bruhal, jemal pomirjevala in celo mislil na samomor.

9Iz gornjih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je socialni spor trajal skoraj enajst let na vseh treh sodnih stopnjah in še pred Ustavnim sodiščem. Odločanje v postopku na več stopnjah lahko opraviči daljše trajanje postopka. Vendar če je zadeva obravnavana na številnih stopnjah zato, ker so bile odločbe nižjih sodišč razveljavljene in zadeve vrnjene v ponovno sojenje, število sodnih stopenj samo po sebi ne more opravičiti prekomernega trajanja postopka. Država je dolžna zagotoviti tak sistem pravnih sredstev, da ne prihaja do ponavljajočih razveljavitev odločb nižjih sodišč. Vračanje zadeve v ponovno sojenje v okviru istega postopka razkriva resne pomanjkljivosti sodnega sistema, za te pomanjkljivosti pa odgovarjajo oblasti.(1) Toženka se zato ne more razbremeniti odgovornosti za zamude, do katerih je prišlo zaradi večkratnega razveljavljanja sodb nižjih sodišč in tudi ne za zamude zaradi dolgotrajne preobremenjenosti sodišč(2). Nižji sodišči sta ustrezno presodili, da zadeva ni bila ne pravno ne dejansko zapletena, saj je bilo treba ugotoviti le, ali je tožnik v spornem obdobju stanoval v Republiki Sloveniji, ali je zaprosil za dovoljenje za bivanje in kdaj je prejel dokončno odločbo ZPIZ-a v BiH. O tem je bilo zaslišanih nekaj prič in opravljenih več poizvedb. Pravilen je tudi zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem ni prispeval k trajanju postopka, saj zaradi predložitve dodatnih dokazov in preložitve enega naroka na njegovo željo ni prišlo do bistvenih zastojev v postopku. Socialni spor pa je bil za tožnika velikega pomena, saj je v njem uveljavljal pravico do dohodka, potrebnega za preživljanje njegove družine (prim. prvi odstavek odstavek 163. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92 in nasl.). Glede na navedeno sta sodišči pravilno zaključili, da je bila tožniku v obravnavanem socialnem sporu kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10Tožnik v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da sta mu sodišči prisodili prenizko zadoščenje za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Višina prisojene odškodnine ustreza merilom iz tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO in je skladna s prakso ESČP. Iz stališča ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008 izhaja, da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, tudi za več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. ESČP je to stališče sprejelo ob upoštevanju vrednosti zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednosti postopkov pred domačimi sodišči - ti so bližji in bolj dostopni kot postopek pred ESČP, potekajo v jeziku stranke, zadoščenje pred domačimi sodišči pa je navadno prisojeno prej in hitro izplačano. Čeprav je v navedeni zadevi ESČP ugotovilo, da je toženka pritožnikom v okviru poravnavanja ponudila zneske, ki so bili nižji od tistih, ki bi jih prisodilo samo (45% tistega, kar bi ESČP prisodilo v podobnih zadevah), je ocenilo, da ti niso nerazumni nizki.

11Ob upoštevanju navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da tožniku prisojena odškodnina ni nižja od polovice zneskov odškodnin, ki jih v podobnih zadevah za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku prisoja ESČP na podlagi 41. člena EKČP.

Prekomerno trajajoči sodni postopki v zadevah, na katere se sklicuje tožnik v reviziji,(3) niso primerljivi s trajanjem socialnega spora, ki ga je sprožil tožnik, saj ob odločanju ESČP večinoma niso bili končani in niso potekali na štirih stopnjah. Poleg tega pa zajemajo zneski, ki jih je ESČP prisodilo pritožnikom v teh zadevah, odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je posledica kršitve ne le prvega odstavka 6. člena EKČP, ampak tudi 13. člena EKČP.

Po drugi strani pa iz odločitev ESČP v nekaterih zadevah(4), ki so bolj primerljive z okoliščinami obravnavanega socialnega spora, izhaja, da sta sodišči odškodnino odmerili v okviru zahtev ESČP in da prisojeni znesek predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo nepremoženjsko škodo.

Ker nižji sodišči pri odmeri zadoščenja nista odstopili od prakse ESČP, nista zagrešili procesnih kršitev s tem, da tega odstopa nista obrazložili. Tožnik pritožbenemu sodišču v zvezi z obrazložitvijo višine odškodnine tudi neutemeljeno očita nepopolno in nelogično argumentacijo.

12Tožnik se neutemeljeno zavzema še za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi iz 13. člena EKČP, saj tožniku ta pravica ni bila kršena. Med samim spornim sodnim postopkom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja res ni imel na voljo, vendar pa mu je bilo to prav zato zagotovljeno naknadno v obliki odškodninskega sodnega varstva te pravice. (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-2965/08-12 z dne 13. 5. 2010, točka 16).

Z odločitvijo Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 je pridobil možnost, da odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v že končanem sodnem postopku uveljavlja pred domačim sodiščem po ustreznih določbah ZVPSBNO. Sicer pa je tožnik tako odškodnino pred domačim sodiščem uspel iztožiti že prej.

13Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbe v zadevah Golenja proti Sloveniji z dne 30. 3. 2006, Puž proti Sloveniji z dne 30. 3. 2006, Huseinović proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, Lesjak proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, Deželak proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, Rober proti Sloveniji z dne 13. 4. 2006, Keržina-Kukovec proti Sloveniji z dne 1. 6. 2006, Šilc proti Sloveniji z dne 29. 6. 2006 in Lesar proti Sloveniji z dne 30. 11. 2006 in Umek proti Sloveniji z dne 8. 1. 2009.

Op. št. (2): Prim. sodbe ESČP v zadevah Buchholz proti Nemčiji z dne 6. 5. 1981, Zimmermann in Steiner proti Švici z dne 13. 7. 1983, Unión Alimentaria Sanders SA proti Španiji z dne 7. 7. 1989, Tommaso Palumbo proti Italiji z dne 26. 4. 2001, O’Reilly in drugi proti Irski z dne 29. 7. 2004, V.A.M. proti Srbiji z dne 13. 3. 2007, Gorodnitchev proti Rusiji z dne 24. 5. 2007 in druge.

Op. št. (3): Gre za sodbe v zadevah Mamič proti Sloveniji z dne 30. 3. 2006, Jelen proti Sloveniji z dne 1. 6. 2006, Gashi proti Sloveniji z dne 27. 4. 2006, Žolger proti Sloveniji z dne 30. 3. 2006, Vidic proti Sloveniji z dne 3. 8. 2006, Kračun proti Sloveniji z dne 30. 11. 2006, Čakš proti Sloveniji z dne 7. 12. 2006 in Witmajer proti Sloveniji z dne 13. 4. 2006.

Op. št. (4): Prim. višino odškodnin, ki jih je ESČP prisodilo pritožnikom v sodbah v zadevah Belošević proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, Tomažič proti Sloveniji z dne 13. 12. 2007, Korelc proti Sloveniji z dne 12. 5. 2009, Cekuta proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, Lesar proti Sloveniji z dne 30. 11. 2006, Keržina-Kukovec proti Sloveniji z dne 1. 6. 2006, Mežan proti Sloveniji z dne 1. 6. 2006, Deželak proti Sloveniji z dne 6. 4. 2006, Robert Lesjak proti Sloveniji z dne 21. 7. 2009 in Cundrič proti Sloveniji z dne 30. 3. 2006.