VSRS Sodba VIII Ips 113/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 25. 3. 2010 in 22. 6. 2010 ter zahtevek za novo odmero starostne pokojnine z upoštevanjem izplačila bruto zneska 6.364,33 EUR za leto 1992 pri pokojninski osnovi. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnici pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 17. 12. 2003, ki je ni izpodbijala. Dne 15. 3. 2010 je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi niso bila upoštevana izplačila iz naslova obveznic pri tožničinem tedanjem delodajalcu za leto 1992. Zato je tožena stranka zahtevo pravilno zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakon o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 43. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), 5. in 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ter 125. in 129. člen ZUP. Tožena stranka je tožničinega delodajalca prisilila, da je pri sporočanju podatkov za matično evidenco zavarovancev iz obrazcev M-4 izločil plačila za notranji odkup delnic v letu 1992, za katera so bili odvedeni prispevki, ki jih tožena stranka ni vrnila. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-392/1998 z dne 10. 7. 2002 je tožena stranka naknadno v letu 2009 sama opravila revizijo in ugotovila, da se plačila za notranji odkup iz leta 1992 upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. V tožničinem primeru so bili ob njeni upokojitvi sporni zneski izločeni iz obrazcev matične evidence in zato niso mogli biti del obravnavanja dejanskega stanja pri odločanju o tožničini pokojnini. Iz odločbe o tožničini upokojitvi z dne 17. 12. 2003 ne izhaja, da bi bili ti prejemki upoštevani pri prvotni odmeri pokojnine. Ob upokojitvi v letu 2003 se tožnica ni mogla prepričati o višini plačanih prispevkov. Po letu 2009 tožena stranka avtomatično upošteva sporna izplačila, pri odmerah pred letom 2009 pa ne. Zato je bila tožnica neenakopravno obravnavana in bi morala tožena stranka, glede na pomen in naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja to napako odpraviti, ne pa da se je neutemeljeno sklicevala na formalno pravnomočnost njene odločbe o upokojitvi in odmeri pokojnine.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revidentki je bila z odločbo tožene stranke z dne 17. 12. 2003 priznana pravica do starostne pokojnine, zoper katero ni vložila pritožbe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 15. 3. 2010 je vložila zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zahtevala je, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva znesek plače, ki je bil leta 1992 pri njenem delodajalcu namenjen za notranji odkup v okviru lastninjena podjetja. Sklicevala se je na zapisnik o opravljeni reviziji podatkov matične evidence z dne 4. 2. 2009 in na novo javljene podatke o navedenem izplačilu.

8Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačno ugotovljena oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajala v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom, to je obnovo postopka (1).

9Tožena stranka mora pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odločati v izreku najprej o sami pravici do pokojnine in nato še o njeni višini. Plače, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici in višini pokojnine.

10Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Za te primere ZPIZ-1 ni določal dodatnih možnosti za novo odmero pokojnine na podlagi dodatnega uveljavljanja izplačil pri delodajalcu. Če stranka vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je zato podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Rok za obnovo postopka glede odločanja o tožničini pokojnini pa je ob vložitvi tožničine zahteve za novo odmero pokojnine v letu 2010 tudi že potekel.

11Po eni strani 158. člen Ustave RS opredeljuje institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti sanira tudi pravno zmotne odločitve pristojnih organov, po drugi strani pa ustavna odločba U-I-392/98-23 z dne 10. 7. 2002 o upoštevanju izplačil posameznim delavcem za vnovčenje v lastninskem preoblikovanju podjetja, od katerih so bili plačani prispevki, ni mogla poseči v pravnomočno urejena razmerja za nazaj. Zato tožnica s sklicevanjem na načela enakega obravnavanja ni mogla uspeti. Sodišče lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji posamičnega upravnega akta ter po potekov rokov za uveljavljanje rednih in izrednih pravnih sredstev ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje istega organa v drugih že pravnomočno končanih zadevah.

12Ker revizijski razlogi niso podani je v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

------

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012.