VSRS Sklep II Ips 342/2001

Revizija se zavrže.

V postopku zaradi razlastitve nepremičnin je sodišče prve stopnje 04.01.2000 sklenilo in sicer pod točko 1, da se prične razlastitveni postopek za nepremičnino, parc. št. 45, v vl. št. 1187 k.o...; pod točko 2 pa, da se v 1. točki navedena nepremičnina izroči v posest Republiki Sloveniji z dnem, ko bo ta plačala nasprotnima udeležencema 3.927.330,00 SIT (to je 3/4 odškodnine). Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnih udeležencev zoper odločitev pod točko 1 zavrglo, zoper odločitev pod točko 2 pa zavrnilo.

Revizijo zoper celoten sklep sodišča druge stopnje sta vložila nasprotna udeleženca, ki sta uveljavljala vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi. V reviziji ponavljata med postopkom izraženo stališče, da niso bile izpolnjene predpostavke za začetek razlastitvenega postopka. Te da niso podane zaradi tega, ker da predlagateljica ni pred začetkom postopka posredovala nasprotnima udeležencema pisne ponudbe za odkup nepremičnin v smislu 31. člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Posledično zato da tudi ne obstaja pravni interes predlagateljice za razlastitveni postopek. Materialni zakon pa da je kršen še zato, ker po določilu četrtega odstavka 37. člena Zakona o stavbnih zemljiščih ni dovoljena predhodna izročitev nepremičnine v posest, kadar razlaščenec uporablja stanovanje za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb (drugi odstavek 25. člena). Izpodbijata tudi pravilnost cenitvenega elaborata D. G.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi s 384. členom ZPP in 37. členom ZNP).

Revizija ni dovoljena.

Spor se nanaša na razlastitev nepremičnine. Razlastitev pravic stvarnopravne narave ureja Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) v 18. in naslednjih členih. Ta zakon vsebuje materialnopravne in procesnopravne določbe. Glede postopka določa v 21. členu, da o razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku. Dalje določa, da se razlastitveni postopek začne na predlog razlastitvenega upravičenca (32. člen). Če sodišče predlogu za razlastitev ugodi, mora odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini (29. člen). O začetku razlastitvenega postopka izda sodišče sklep (prvi odstavek 33. člena), zoper katerega ni dovoljena pritožba (drugi odstavek 33. člena). V postopku za razlastitev opravi sodišče narok (35. člen). Zoper odločitev sodišča druge stopnje je dovoljena revizija (36. člen). Ob pogojih 37. člena ZSZ lahko sodišče še pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice po določbah 28. člena tega zakona odloči, da razlaščenec nepremičnino izroči v posest razlastitvenemu upravičencu ali gospodarski javni službi. Pritožba zoper tak sklep ne zadrži izvršbe (tretji odstavek 37. člena ZSZ).

Glede na navedena določila ZSZ, sodišče odloča v razlastitvenih zadevah po pravilih nepravdnega postopka (21. člen ZSZ). V postopku tako upošteva postopkovne določbe samega ZSZ, ki so specialne določbe v razmerju do določb Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) kot generalnega zakona in določila ZNP. Ta zakon (o nepravdnem postopku) pa določa v 37. členu, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno.

ZSZ določa v 36. členu, da je zoper odločbo sodišča druge stopnje dovoljena revizija. Zoper katere odločbe sodišča druge stopnje je revizija dovoljena, ZSZ ne določa. Če se izhaja iz sistematike določb ZSZ, se lahko sklene, da je dovoljena revizija zoper tiste odločitve sodišča druge stopnje, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno o predmetu razlastitvenega postopka, to je o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. člen ZSZ). Torej zoper končno razlastitveno odločbo. Tako sklepanje ima oporo tudi v določbah ZPP, ki procesni inštitut revizije ureja kot matični zakon in ki se ga (ZPP) mora uporabiti glede postopkovnih pravil, katerih ZNP oziroma ZSZ ne ureja (glede na določilo 37. člena ZNP v zvezi z 21. členom ZSZ). Splošno predpostavko, to je zoper katere odločitve je revizija dovoljena, določa ZPP. Ta določa v prvem in drugem odstavku 384. člena (ki ureja predpostavke za revizijo zoper sklepe), da lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan ter da revizije ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (kar je razumeti v nepravdnem postopku kot sklep, zoper katerega revizija ne bi bila dovoljena). (Zgolj iz teoretičnih namenov je dodati, da morata biti navedeni dve splošni predpostavki za dovoljenost revizije podani tudi glede sklepov, ki se navajajo v tretjem odstavku 384. člena ZPP. Če se namreč sklep ne nanaša na odločitev, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, ni podana absolutna predpostavka za dovoljenost revizije).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nasprotna udeleženca izpodbijata z revizijo sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to s prvim delom zavrglo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o začetku razlastitvenega postopka (ker po določilu drugega odstavka 33. člena ZSZ pritožba zoper take odločitve ni dovoljena), z drugim delom pa je zavrnilo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se nepremičnina, katere razlastitev se zahteva, izroči v posest predlagatelju razlastitve z dnem, ko bo ta plačal nasprotnima udeležencema 3/4 vrednosti nepremičnine (ki ima glede na predpisane predpostavke iz 37. člena ZSZ naravo sredstva zavarovanja). Navedeni odločitvi sodišča druge stopnje glede na tu podane razloge po oceni revizijskega sodišča ne predstavljata sklepa, s katerim bi bil razlastitveni postopek pravnomočno končan. To pa pomeni, da izpodbijani sklep ne izpolnjuje splošne predpostavke za dovoljenost revizije iz 384. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP in 36. členom ZSZ). Revizijsko sodišče je zato revizijo nasprotnih udeležencev zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP ter 36. členom ZSZ).