UPRS Sodba III U 318/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Generalna policijska uprava, Uprava uniformirane policije, Center za tujce (v nadaljevanju tožena stranka) tožeči stranki, nastanjeni v Centru za tujce Postojna, zaradi kršitev pravil bivanja v centru odredila bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 5. 12. 2018 do 12. 12. 2018, pri čemer strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostore centra. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je bila tožeča stranka v Center za tujce nastanjena na podlagi zapisnika, št. 2142-2417/2018/3 (1312-14), izdanega s strani Ministrstva za notranje zadeve. Uradna oseba ji je namreč zaradi izrazite begosumnosti naznanila ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, kjer je tožeča stranka dolžna upoštevati pravila bivanja v centru.

2Varovanje in zagotavljanje spoštovanja pravil bivanja v centru zagotavljajo policisti Centra za tujce, varnostni dogodki pa se vpisujejo v poročilo dežurnega, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka dne 6. 11. 2018 kršila 6. alinejo drugega odstavka 76b. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), to je kršitev bivanja v centru s tem, da je kadila v klubski sobi oddelka, kjer je bila nastanjena. Policisti so jo skladno z 41. členom Pravilnika o bivanju v centru za tujce, deponiranju lastnih denarnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik o bivanju) ustno opozorili na storjene kršitve. Dne 23. 11. 2018 so policisti obravnavali kršitev pravil bivanja, ko je prišlo do spora med tujci v skupnem prostoru oddelka. Ugotovljeno je bilo, da so se tujci A.A., roj. .... 12. 1985, državljan Iraka; B.B. roj. .... 1. 1989, državljan Iraka; in tožnik, roj. .... 7. 1990, državljan Sirije, med seboj sprli. Prišlo je do verbalnega spora, kar je vznemirilo ostale nastanjene tujce na oddelku. Tujci so bili ustno opozorjeni na spoštovanje pravil bivanja v centru. Z žaljivim in nasilnim odnosom do sostanovalcev je tožeča stranka storila težjo kršitev pravil bivanja, kot jo določa 2. alineja tretjega odstavka 76b. člena ZTuj-2.

3Dne 4. 12. 2018 so policisti z zbiranjem obvestil ugotovili, da je tožeča stranka tekom dneva pripravila papir in polnilo vzglavnika za požig oddelka, ostale tujce pa je tudi nagovarjala, da bi fizično obračunali s tujcem C.C., roj. .... 1. 1997, državljanom Pakistana. Z izvrševanjem psihičnih in fizičnih oblik pritiska nad drugimi tujci v centru in napeljevanju k temu je tožeča stranka storila težjo kršitev pravil bivanja, kot to določa 13. alineja tretjega odstavka 76b. člena ZTuj-2.

4Tožeča stranka je v času bivanja storila eno lažjo in dve težji kršitvi pravil bivanja, zato ji je bilo v skladu z določbami tretjega odstavka 76c. člena in drugega odstavka 77. člena ZTuj-2 odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom. Strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostore centra v skladu s 44. členom Pravilnika o bivanju.

5Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke iz vseh razlogov, določenih v prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo ter odrejeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. V obrazložitvi tožbe navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je izdana le na podlagi ZTuj-2, ki pa se za tožečo stranko, ki je prosilec za mednarodno zaščito, v smislu določila četrtega odstavka 3. člena ZTuj-2 ne uporablja. S tem je podana zmotna uporaba materialnega prava, nepravilna ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je ukrep strožjega policijskega nadzora zoper tožečo stranko v skladu z izpodbijano odločbo prenehal izvajati dne 12. 12. 2018 in zato meni, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za ta spor, ker si ne bi mogla v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže.

7V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje, da je bila tožeča stranka zaradi izrazite begosumnosti pridržana na prostore Centra za tujce v Postojni s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2419/2018/4 (1312-13) z dne 27. 10 2018, in da je sodišče s sodbo I U 2240/2018-12 tožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep zavrnilo. Tožeča stranka je v času bivanja v Centru za tujce dolžna spoštovati pravila bivanja, ki jih je v skladu z ZTuj-2 predpisala ministrica za notranje zadeve s Pravilnikom o bivanju. Pravilnik o bivanju v Centru za tujce se, razen 6., 11., 43. člena, 3. alineje 45. člena in 48. člena, uporablja tudi za prosilce za mednarodno zaščito, nastanjene v centru na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožeča stranka je bila s strani uslužbencev seznanjena s pravicami in obveznostmi, ki jih ima v času nastanitve, z vrstami kršitev pravil bivanja v centru, z ukrepi ob kršitvi pravil bivanja, ki so določeni v ZTuj-2 in s postopkom ob kršitvah pravil, ki jih določa Pravilnik o bivanju. Ob nastanitvi sta ji bila v njej razumljivem jeziku vročena tudi izvod Pravilnika o bivanju in izvleček ZTuj-2. Tožeča stranka je s podpisom potrdila, da je bila seznanjena s temi določbami. V konkretnem primeru je organ postopal na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka obravnavana kot prosilec za mednarodno zaščito. V zadevi tudi ni sporno, da je bila s sklepom in sodbo tega sodišča I U 2240/2018-12 z dne 7. 11. 2018 zavrnjena njena tožba zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2419/2018/4 (1312-13) z dne 27. 10. 2018, s katerim je to odločilo, da se tožeča stranka kot prosilec za mednarodno zaščito pridrži zaradi namena predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Iz priloženega obrazca (seznanitev tujca s pravili bivanja v Centru za tujce, s priloženim, od tožeče stranke podpisanim prevodom teh pravil), izhaja, da je bila tožeča stranka seznanjena s pravicami in obveznostmi, ki jih ima v času nastanitve ter z vrstami kršitev pravil bivanja in posledicami kršitev pravil bivanja v centru.

10Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep tožene stranke predvsem iz razloga napačne uporabe materialnega prava in zatrjuje, da je tožena stranka v nasprotju z določbo četrtega odstavka 3. člena ZTuj-2 za tožečo stranko, ki je zaprosila za mednarodno zaščito, uporabila določbe ZTuj-2.

11Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v drugem odstavku 28. člena daje državam članicam, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi njihove presoje vsakega posameznega primera pravico, da osebo pridrži, da bi omogočila izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih sredstev. V četrtem odstavku tega člena določa, da se, kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabijo 9., 10. in 11. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Sprejemna direktiva). Ta v prvem odstavku 10. člena določa pogoje za pridržanje prosilcev. Pridržanje prosilcev se predvidoma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje. Kadar prosilca ni mogoče pridržati ločeno od drugih državljanov tretjih držav, mora zadevna država članica zagotoviti, da se uporabljajo pogoji za pridržanje, določeni v tej direktivi (tretji odstavek 1. točke 10. člena Sprejemne direktive). Države članice zagotavljajo, da se pridržanim prosilcem sistematično posreduje informacija o pravilih, ki veljajo v ustanovi, ter določijo njihove pravice in obveznosti v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo.

12Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, v posameznem primeru odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Niti ZMZ-1 niti Sprejemna direktiva niti Uredba Dublin III ne določajo režima za pridržanje prosilcev v ustanovah za pridržanje, razen to, da določajo, da je treba pridržanim prosilcem omogočiti dostop do površin na prostem ter da jim je treba zagotoviti sistematično posredovanje informacij o pravilih, ki veljajo v ustanovi ter določajo njihove pravice in obveznosti, in to v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo. Tako Sprejemna direktiva kot Uredba Dublin III torej zadevni državi članici ne preprečujeta, da ureja režim za pridržanje prosilcev na način, kot ga določa nacionalni predpis. ZMZ-1 v 84. členu sicer ne določa izrecno, da se za prosilce za mednarodno zaščito, ki so napoteni v Center za tujce, uporabljajo določbe ZTuj-1 glede pravil bivanja in kršitev pravil bivanja v centru ter izrek ukrepov ob kršitvah pravil bivanja v centru, pač pa v drugem odstavku 84. člena le predvideva, da se lahko prosilcu v posameznem primeru odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce, ko ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, pa ne gre za mladoletnika ali mladoletnika brez spremstva. Pravila bivanja v centru ter postopek v zvezi s kršitvami pa so določeni v določbah od 76. do 78. člena ZTuj-2, na podlagi teh določb pa podrobneje v Pravilniku o bivanju. Glede na to, da ZMZ-1 pravil bivanja v centru ne ureja, je uporaba teh določil ZTuj-2 za prosilce, pridržane v centru, zato logična. Drugačna razlaga bi namreč privedla do tega, da uradne osebe centra, ki skrbijo za red in disciplino v centru, ne bi mogle zagotavljati reda, varnosti in normalnega bivanja oseb napotenih v center. Glede na navedeno, je ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev četrtega odstavka 3. člena ZTuj-2, neutemeljen.

13Tožeča stranka v tožbi, razen navedene kršitve, ne uveljavlja nobenih konkretnih kršitev 28. člena Uredbe Dublin III niti 84. člena ZMZ-1. Sodišče zato zaključuje, da je bil izrečeni ukrep glede na težo in ogrožanje varnosti ter zaradi zagotavljanja splošnega reda v centru primeren, poseg v pravice tožeče stranke pa sorazmeren. Tožeča stranka je bila s hišnim redom in pravili bivanja seznanjena in se je morala zavedati, da bodo zaradi kršitev zoper njo uporabljeni predvideni ukrepi.

14Pri tem ni bistveno, ali se je tožena stranka na to podlago izrecno sklicevala pri izdaji svoje odločbe, saj je ta zakonita tudi v primeru, če se je v izpodbijanem aktu tožena stranka sklicevala na napačni materialno pravni predpis, vendar pa je izpodbijani akt skladen s predpisom, ki je pravilna pravna podlaga za ukrepanje v tem primeru (tako tudi sodba in sklep VSRS I Up 26/2016).

15Sodišče je zato, glede na navedeno, tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. V zadevi je odločilo na seji senata v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožečo in toženo stranko ni sporno.

K točki II izreka:

16Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.