VSM Sodba II Kp 7749/2018

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in odločbi o vštetju časa, ki ga je obdolženec prestal v priporu, spremeni tako, da se obdolženemu R.K. določita za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika kazen 7 (sedem) mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe po drugem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika kazen 11 (enajst) mesecev zapora, nato pa se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obdolžencu v izrečeno enotno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti in čas, prestan v priporu, od 4. 4. 2018 od 19.25 ure do 18. 9. 2018.

II. Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega R.K. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Po 57. in 63. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v okviru katere mu je določilo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1 kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 kazen enajst mesecev zapora, ter po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, s preizkusno dobo štirih let. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obdolžencu v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka določene enotne kazni, vštelo čas, ki ga je prestal v priporu od 4. 4. 2018 od 19.25 ure do 18. 9. 2018. Odločilo je, da bo obdolženi v sklopu preizkusne dobe dve leti pod varstvenim nadzorstvom, pri čemer mu je v skladu s 65. členom KZ-1 določilo navodila, konkretizirana v izreku izpodbijane sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določi kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 kazen enajst mesecev zapora, ter mu izreče enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora.

3Pritožba je utemeljena.

4Višje sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami državne tožilke, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo težo in okoliščine storitve kaznivih dejanj, saj so bila obdolženčeva ravnanja zoper oškodovanko izredno zavržna, in dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam. Tudi po presoji višjega sodišča namreč teža, način storitve in okoliščine, v katerih je obdolženi storil očitani kaznivi dejanji, ter hude posledice za takrat še mladoletno oškodovanko, ne omogočajo in ne dajejo utemeljene podlage za izrek opozorilne sankcije oziroma pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom. Šlo je namreč za dalj časa trajajoče nasilje obdolženca nad komaj 17-letno oškodovanko, ki je zaradi njegovih hudih žaljivk, resnih groženj in dokaj brutalnega fizičnega nasilja, občutila izjemno prizadetost, ponižanje, strah in telesne bolečine, pri čemer je bila zaradi ravnanj obdolženca v okviru kaznivega dejanja nasilništva tudi dvakrat lahko telesno poškodovana. Posledice zadnjega obdolženčevega nasilja dne 4. 4. 2018, ko je oškodovanka zaradi njegovih večkratnih udarcev s pestjo v glavo utrpela hudo telesno poškodbo, so poleg njene izpovedbe razvidne tudi iz albuma fotografij v prilogah kazenskega spisa, ki potrjujejo izjemno zavržnost obdolženčevega ravnanja.

5Vse te okoliščine, ne glede na starost obdolženca, dejstvo, da še ni bil obsojen in kljub njegovi bistveno zmanjšani prištevnosti v času izvršitve kaznivih dejanj, ne omogočajo izreka kazenskega sankcije opozorilne narave oziroma pogojne obsodbe, niti ob hkratnem izreku varstvenega nadzorstva, kot je neutemeljeno odločilo sodišče prve stopnje. Ta ukrep namreč ni prisilne narave, temveč je v celoti odvisen od svobodne volje obdolženca, pri čemer pa njegove osebne okoliščine, ko se zaveda lastnih težav in potrebe po jemanju zdravila, pa kljub temu uživa še alkohol in prepovedano drogo, čeprav kombinacija teh substanc še dodatno poveča njegovo jezo in agresivnost, po oceni višjega sodišča ne bi imel pričakovanih pozitivnih učinkov. Nobenih zagotovil oziroma pozitivne prognoze torej ni, da bi obdolženi izrečeni ukrep varstvenega nadzorstva in v okviru tega odrejena navodila sodišča tudi dejansko spoštoval, saj sam prostovoljno v tej smeri še ni storil ničesar.

6Višje sodišče je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji ter vštetju časa pridržanja in pripora obdolženca v izrečeno kazen zapora, spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Pri določitvi kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje je upoštevalo že poudarjeno težo, način storitve in okoliščine, v katerih je obdolženec storil kaznivi dejanji in hude posledice, ki so pri tem nastale za mladoletno oškodovanko. Upoštevalo je tudi stopnjo krivde obdolženca, torej dejstvo izvršitve kaznivih dejanj v krivdni obliki direktnega naklepa, pri tem pa kot olajševalne okoliščine njegovo starost, nekaznovanost pred sodiščem in ugotovljeno dejstvo, da je kaznivi dejanji izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Po prepričanju višjega sodišča sta določeni posamezni kazni in nato izrečena enotna kazen zapora pravična sankcija, ki ustreza vsem okoliščinam za izbiro in odmero kazni (49. člen KZ-1).

7Po obrazloženem in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je višje sodišče o pritožbi državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

8Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Odločitev temelji na citiranih določbah ZKP v izreku te sodbe.