UPRS Sodba III U 403/2016-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo z dne 28. 9. 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana ali prvostopenjska odločba) je Upravna enota Izola zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo dela objekta in novogradnjo na objektu A., ki obsega: legalizacijo dozidave na jugozahodni strani in nadzidave osnovnega objekta A., na parc. št. 4774 k.o. ... (nadvišanje obstoječe mansarde); novo dograditev, to je dozidavo zunanjega stopnišča ob severovzhodni fasadi in manjše dograditve na stavbi A., na parc. št. 4774 k.o. ..., ureditev meteornih vod s strehe in z dvorišča stavbe na zunanjih površinah na parc. št. 4775, 4776 in 4777, vse k.o. ... (1. točka izreka) in odločila še, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik v marcu 2015 vložil obravnavano zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki ji je prvostopenjski organ najprej ugodil in tožniku izdal gradbeno dovoljenje z dne 6. 1. 2016. Vendar je nato Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo z dne 18. 4. 2016 ugodilo pritožbi A.A., izdano gradbeno dovoljenje odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, da v njem odpravi več ugotovljenih pomanjkljivosti. Po 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) je treba pred izdajo gradbenega dovoljenja med drugim preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Območje obravnavane gradnje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (Uradne objave, št. 35/1989 do 16/2014, v nadaljevanju PUP), ki zadevno lokacijo uvršča v notranjo ureditveno enoto z oznako S 11/7 - Cetore, strnjen zaselek z možnostjo širitve. Prvostopenjski organ je v prvotnem postopku svojo presojo, da je projekt skladen s PUP, vezal na to, da gre za gradnjo na obstoječem objektu v zaselku ..., za obstoječo strnjeno vaško pozidavo, kjer se objekti lahko stransko naslanjajo na sosednje stavbe (23. člen PUP), zato tu ne veljajo določbe o odmiku 4,00 m novih in dozidanih stavb od parcelnih meja (24. člen PUP). Drugostopenjski organ pa je v odločbi z dne 18. 4. 2016 prvostopenjski zaključek, da s PUP odmiki za strnjeno vaško pozidavo niso predpisani in da posledično soglasja za odmike niso potrebna oziroma zahtevana, zavrnil kot nepravilen. Prvostopenjskemu organu je naložil, da ugotovi vsa za odločitev pomembna dejstva, tudi z vidika, ali obravnavana gradnja zadošča pogojem glede odmikov po prvem odstavku 24. člena PUP, po katerem je v primeru, ko je odmik novih in dozidanih stavb od parcelnih meja manjši od 4,00 m, treba predložiti soglasja eventualno prizadetih sosedov, česar prvostopenjski organ ni presojal, pa bi moral, saj gradnja v opisanem obsegu nedvomno predstavlja gradnjo na novo.

3V ponovnem postopku je prvostopenjski organ sledil drugostopenjskim navodilom, tudi z vidika odmikov. Solastnike sosednje stavbe B., stoječe na parc. št. 4772 k.o. ..., je zato povabil na ponovno seznanitev z obravnavano gradnjo. A.A. in B.B: sta podali overjeno pisno soglasje k obravnavani gradnji. C.C. in D.D. pa sta 27. 7. 2016 na zapisnik izjavila, da se ne strinjata z legalizacijo, da so zidovi izvedeni na njihovem zemljišču, da sta hiši B. in A. imeli skupen zid, da je mansarda dejansko izvedena na njihovem delu tega zidu, pa tudi obodni zid zaprtega balkona na zahodni strani je izveden na njihovem zemljišču. Omenila sta plačilo odškodnine za to, da se izvedeni deli lahko ohranijo, in da se ne strinjata z gradnjo stopnišča, saj je odmik premajhen in zakriva svetlobo v bivalnih prostorih spodnjega stanovanja. V dogovoru, sklenjenem s prejšnjimi lastniki v letu 2003, pa ni bila mišljena taka gradnja, da bi bili zaradi nje sosednji objekti oškodovani (prvostopenjski organ pri tem navede, da gre za overjen dogovor iz leta 2002, sklenjen med tedanjimi lastniki objektov B. in A., s katerim so se dogovorili o soglašanju z gradnjo pri obeh objektih ter da ta dogovor velja tudi za njihove pravne naslednike). Navedeno izjavo je prvostopenjski organ posredoval tožniku in od njega zahteval, naj glede na stališče drugostopenjskega organa v roku 30 dni predloži soglasje C.C. in D.D. V okviru danega roka je tožnik podal odgovor, v katerem je navedel, da gre za stransko naslanjanje z objektom B. in tako soglasja ni treba pridobiti, kar izhaja tudi iz izdanega gradbenega dovoljenja in predhodnega enotnega dovoljenja za objekt B. Nato je še dodatno odgovoril, da je bilo z geodetsko meritvijo meje med parcelama št. 4772 in 4774 k.o. ... ugotovljeno, da hiša A. stoji na parceli tožnika, ki je ponovno poudaril, da po PUP soglasje v primeru stranskega naslanjanja v strnjeni vaški pozidavi ni potrebno.

4Prvostopenjski organ po navedenem v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je glede na navodila iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 18. 4. 2016 treba obravnavano gradnjo presojati tudi na podlagi prvega odstavka 24. člena PUP, saj so odmiki od sosednje parcele manjši od 4,00 m pri dozidavi na jugozahodni strani obstoječega objekta in dozidavi stopnišča na severovzhodni strani objekta, enako velja pri nadzidavi in podaljšanju strehe mansarde ter ostalih širitvah na objektu, obravnavana gradnja pa nedvomno pomeni gradnjo na novo. Po prvem odstavku 24. člena PUP je za odmike novih stavb in prizidkov, manjše od 4,00 m, treba pridobiti soglasja prizadetih sosedov. Tožnik zahtevanega soglasja v postavljenem roku ni predložil, zato omenjeni pogoj iz PUP ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, torej pogoj skladnosti projekta s prostorskim aktom. To narekuje zavrnitev zahteve, saj morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja vsi pogoji kumulativno izpolnjeni.

5Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 7. 11. 2016 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Tudi drugostopenjski organ se sklicuje na določbo 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 ter izpostavlja v svoji predhodni odločbi zavzeto stališče, da uporaba določb 23. člena PUP glede velikosti funkcionalnega zemljišča ne izključuje uporabe določb 24. člena PUP o minimalnih odmikih objektov od sosednjih zemljišč. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku ugotovil, da so, kot je opisano v izpodbijani odločbi, odmiki obravnavane gradnje po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD) od sosednje parcele manjši od 4,00 m; obravnavana gradnja pa nesporno pomeni novogradnjo. Zato bi bilo treba pridobiti soglasje lastnikov zemljišča s parc. št. 4772 k.o. ... Ker tožnik soglasja ni predložil, dogovor z opr. št. 621/02 pa ne predstavlja soglasja, ki bi ga bilo mogoče upoštevati v tem postopku, pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni. Drugostopenjski organ tako kot neutemeljene zavrača ugovore, s katerimi se tožnik sklicuje na sistem zazidave v obravnavanem primeru, ter navaja, da ni mogoče upoštevati sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi U 1620/1995, ki se nanaša na drug prostorski akt. Zavrača tudi ugovor, da solastnikov sosednjega zemljišča C.C. in D.D. ni mogoče obravnavati kot oseb, ki bi bile (dejansko) prizadete z obravnavano gradnjo, in izpostavlja sodbo tega sodišča v zadevi III U 346/2010. Dne 4. 2. 2002 podpisanega dogovora z opr. št. 621/02 ni mogoče upoštevati kot podanega soglasja v smislu 24. člena PUP. Glede na dejanske okoliščine in odsotnost natančnejše opredelitve gradbenih del je očitno, da se ta dogovor niti ni mogel nanašati na obravnavana dela. Ker lastnik sosednjega zemljišča soglasja v obravnavanem postopku ni podal, ni pomembna razprava o vsebini omenjenega dogovora, četudi je bil sklenjen z zavezo pravnih naslednikov. Po ustaljeni upravnosodni praksi je namreč v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja z vidika odmikov lahko relevantno le soglasje h konkretni gradnji, to je tisti gradnji, katere značilnosti so prikazane v PGD, ki je predmet obravnave (tako sodbe v zadevah X Ips 176/2011, I Up 1355/2005, I Up 1039/2004, I U 620/2014). Šele ko je jasno, kakšen objekt je načrtovan, namreč sosed razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami za sprejem odločitve, ali pristaja na gradnjo, bližjo njegovemu zemljišču. Glede na pritožbene navedbe drugostopenjski organ dodaja, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na sosednjem zemljišču, na katerega se sklicuje tožnik, ob dejstvu, da je bil ta v omenjenem postopku udeležen in da gradnji ni oporekal, njegovo soglasje h konkretni gradnji niti ni bilo vprašljivo. Pritožbo in nato upravni spor je sprožila druga stranska udeleženka zaradi varovanja svojih pravnih koristi. Posledično ni mogoče slediti ugovoru o diametralno drugačni presoji dejanskega stanja zadeve ter kršitvi z ustavo zagotovljenega enakega varstva pravic. V presojo drugih okoliščin oziroma presojo (ne)izpolnjevanja drugih predpisanih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja se drugostopenjski organ ni spuščal, saj glede na navedeno to ne more vplivati na odločitev.

6Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo. Toži iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožnikovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja v obsegu, kot izhaja iz upravnega postopka št. 351-32/2015 oziroma s strani tožnika vloženega PGD, ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi. Zahteva, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7V tožbi tožnik navaja, da so bile v ponovnem postopku odpravljene s strani drugostopenjskega organa izpostavljene pomanjkljivosti. Glede odmika gradnje od sosednjih zemljišč in vprašanja, ali sta soseda C.C. in D.D. podala soglasje, tožnik navaja, da je bil 4. 2. 2002 podpisan dogovor z opr. št. 621/02, v katerem je bilo med tedanjimi lastniki podano vzajemno soglasje za objekte B. in A., in sicer je bilo dogovorjeno: - C.C.in D.D. se dovoli nadomestna gradnja stanovanjske hiše B. ter uporaba dela sosednje parcele ob njuni fasadi za dokončanje gradbenih del ter vzdrževanje stanovanjske hiše in pomožnega objekta na dvorišču; - C.C.in D.D. sta recipročno (poleg ostalih zavez) podala soglasje za posege pri sosednjem objektu A., in sicer za adaptacijo, dozidavo in nadzidavo oziroma za nadomestno gradnjo, odvisno od tega, za kar se bodo sosedje (na naslovu A.) odločili; - podpisniki dogovora so se odpovedali enostranskemu preklicu medsebojnega dogovora in soglasja; - zavezali so se, da dogovor velja za vse pravne naslednike (tožnik pa je pravni naslednik lastnikov nepremičnine na naslovu A.); - zavezali so se tudi, da bodo vse morebitne pravne naslednike in morebitne kupce seznanili s tem dogovorom. Kakršnegakoli novega soglasja C.C. in D.D. kot solastnikov nepremičnine na naslovu B. tožnik tako ne potrebuje, saj je dogovor z dne 4. 2. 2002 jasen in bolj podroben ne more biti. Soglasje z dne 4. 2. 2002 je veljavno in toliko bolj zavezujoče, ker so se podpisniki odpovedali enostranskemu preklicu in se zavezali, da dogovor velja tudi za pravne naslednike in da bodo te obvestili o vsebini dogovora. V sodni praksi, ki jo omenja drugostopenjski organ, ni razbrati primerljivega dejanskega stanja. Prvostopenjski organ je torej nepotrebno zahteval, da tožnik predloži soglasje sosedov, čeprav so ga ti podali že v dogovoru z dne 4. 2. 2002. Sicer pa tožnik opozarja, da zaradi njegove gradnje soseda kot stranska udeleženca nista prizadeta, niti eventualno. Gradnja nima vplivov na sosede, ti kakršnihkoli vplivov niti ne zatrjujejo, prizadetosti prav tako niso z ničemer dokaz(ov)ali. Vztrajanje pri soglasju je lahko povsem arbitrarno. Nenazadnje bi bili tako tudi členi PUP o spomeniškem varstvu nepomembni, kar gotovo ni bil namen pri sprejemanju PUP. Soseda nimata razlogov, iz katerih bi izhajalo poslabšanje bivalnih pogojev, ampak gradnji nasprotujeta špekulativno, saj soglasje pogojujeta z denarno satisfakcijo. Njune zavajajoče navedbe v prvostopenjskem postopku, da naj bi bili zidovi stavb B. in A. skupni oziroma da naj bi zidovi tožnikove stavbe A. stali na njuni parceli, tožnik demantira z geodetskim elaboratom, iz katerega je razvidno, da stoji stavba A. na njegovi parceli. Objekt C.C. in D.D. je višji od tožnikovega, ki glede na lego ne meče sence niti kako drugače ne vpliva na njun objekt. Drugostopenjski organ se v zvezi s tem ni izjasnil, s čimer sta kršeni tožnikovi pravici iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

8Tožnik nadalje navaja, da je po 23. členu PUP širina funkcionalnega zemljišča okrog stavbe praviloma 4 m in torej ni kogentno določena, isti člen PUP pa tudi določa, da se lahko v strnjeni vaški pozidavi objekti stransko naslanjajo na sosednje zgradbe. Prav za to gre v obravnavanem primeru in so zato izpolnjeni pogoji za uporabo 23. in ne 24. člena PUP. Takšnemu stališču pritrjuje sodba Vrhovnega sodišča v zadevi U 1620/1995, iz katere izhaja, da soglasje za odmik, manjši kot 4 m od parcelne meje, ni potrebno, če gre za gradnjo v strnjenem delu vaškega naselja in za katerega PUP določa, da se lahko objekti v strnjeni pozidavi vaških naselij stransko naslanjajo na sosednje objekte. Ob enaki dikciji tam obravnavanega sežanskega in v tej zadevi relevantnega izolskega PUP ni ovire, da se stališče ne bi uporabilo tudi v obravnavanem primeru. Nenazadnje je bilo stransko naslanjanje že upoštevano oziroma tolerirano, in sicer je prvostopenjski organ predhodno v treh postopkih, ki sta jih za pridobitev gradbenega dovoljenja vodila C.C. in D.D., dogovor z dne 4. 2. 2002 štel kot zadosten in ni zahteval dodatnih soglasij (pri tem tožnik navaja enotno gradbeno dovoljenje z dne 16. 6. 2003 in gradbeno dovoljenje z dne 29. 6. 2012). Drugostopenjsko razlogovanje, da tožnikovo soglasje v omenjenih upravnih postopkih ni bilo sporno, ker domnevno gradnji ni oporekal, je zmotno in nelogično. V tem postopku namreč organ trdi, da je soglasje potrebno v vsakem primeru. Ni jasno, čemur potem kljub domnevni pasivnosti tožnika v omenjenih postopkih ni poleg soglasja z dne 4. 2. 2002 zahteval še novega soglasja kot v konkretnem primeru. Evidentno je, da upravni organ v enakih primerih brez razloga različno odloča, zaradi česar je kršena tožnikova pravica iz 22. člena Ustave.

9Kot strne tožnik, je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker prvostopenjski organ ni upošteval, da je z dogovorom z dne 4. 2. 2002 podano soglasje za obravnavano gradnjo, posledično pa zmotno uporabil materialno pravo, saj je štel, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz ZGO-1, prav tako je napačno uporabil PUP, saj bi moral uporabiti njegov 23. in ne 24. člen. Ugotovitev, da PGD projekt ni izveden v skladu s prostorskim aktom, je posplošena in tako nepreverljiva, zato je podana kršitev pravil postopka in tožnikove pravice do izjave. Ob tem, da sta C.C.in D.D. na podlagi dogovora z dne 4. 2. 2002 pridobila že dve gradbeni dovoljenji, je tožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave, saj je v konkretnem primeru upravni organ zavzel povsem nasprotno stališče.

10Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

11Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2017 dodatno pojasnjuje, da je v gradbenem dovoljenju z dne 29. 6. 2012 za objekt B., ki sta ga na podlagi dogovora z dne 4. 2. 2002 pridobila C.C. in D.D., večkrat navedeno, da je na južni strani stik s sosednjim objektom A. ter da se objekt B. stransko naslanja na sosednjo tožnikovo hišo. V spis zato vlaga fotografijo, kjer sta razvidna objekta B. in A. Kot navaja, razpolaga tudi z izsekom iz PGD dokumentacije za objekt B, kjer je neresnično navedeno, da skica prikazuje jugovzhodno fasado, čeprav dejansko prikazuje jugozahodno. Je pa že sam sosed rekel, da bo na tem mestu kantina in da bo moral okna odstraniti, sicer mu tožnik ne bi podal soglasja h gradbenemu dovoljenju. Prav na podlagi podatka, da tam ni oken oziroma da gre na tej strani fasade za stransko naslanjanje, je bilo izdano spomeniškovarstveno soglasje za hišo B. Iz prikaza google maps aplikacije je razvidna dejanska jugovzhodna fasada, kjer bi na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 29. 6. 2012 moral stati požarni zid. Isti dokument prav tako omenja stransko naslanjanje, ki je v tožnikovem primeru sedaj naenkrat sporno. V spis vlaga tudi izjavo tožnika in izvajalca objekta A. o razlogih, ki so privedli do stika tega objekta z objektom C., ter izjavo E.E., ki je potrdil, da naj bi bila naselitev stranskih udeležencev po njihovih besedah v njihovi današnji nelegalni gradnji na naslovu B. zgolj začasna. Vse navedeno v tej vlogi je, kot pojasni tožnik, pomembno, da si sodišče glede na neresnične navedbe stranskih udeležencev pred upravnim organom z dne 27. 7. 2016 lahko ustvari pravo sliko dogajanja.

12Tožba in tožnikova vloga z dne 4. 9. 2017, skupaj s prilogami, sta bili poslani tudi C.C. in D.D., ki odgovora nista podala.

K I. točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v predpisih, na katere se sklicuje, pravilen pa je bil tudi postopek njene izdaje. Njeno obrazložitev je z razlogi, navedenimi ob obravnavanju tožnikove pritožbe, dopolnil drugostopenjski organ in ob tem, izrecno ali smiselno, odgovoril na pritožbene ugovore tako, da je tožnik lahko spoznal za odločitev pomembne razloge in jih izpodbijal v upravnem sporu. S tem povezane očitke o bistvenih kršitvah pravil postopka ter kršitvah tožnikovih ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave zato sodišče že na tem mestu kot neutemeljene zavrača. Kolikor iz nadaljevanja ne izhaja drugače, razlogom za odločitev, ki sta jih navedla upravna organa, sodišče tudi lahko sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Glede na tožbene ugovore pa dodaja:

15Po določbah ZGO-1, ki so relevantne za presojo obravnavane zadeve, mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 66. člena tega zakona. Med drugim mora po 1. točki navedene določbe preveriti, ali je projekt (za pridobitev gradbenega dovoljenja, torej PGD, ki mora biti po 54. členu ZGO-1 priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja) izdelan v skladu s prostorskim aktom. Upravni organ mora torej preveriti skladnost projekta s prostorskim aktom. V konkretni zadevi ni sporno, da območje gradnje, na katero se nanaša obravnavana zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, kot prostorski akt ureja PUP. Ta v 23. členu vsebuje določbe, ki (med drugim) urejajo velikost funkcionalnega zemljišča, pri čemer je v točki 1.1. za stanovanjske stavbe v 1. alineji predpisano, da je širina funkcionalnega zemljišča okrog stavbe praviloma 4,00 m, v 2. alineji pa, da se v strnjeni vaški pozidavi objekti lahko stransko naslanjajo na sosednje zgradbe. V 24. členu pa PUP ureja pogoje, ki se nanašajo na lego objektov, in sicer v prvem odstavku tega člena določa: "Nove stavbe, stanovanjske in druge, morajo biti odmaknjene od parcelne meje najmanj 4,00 m. Za manjšo razdaljo si mora investitor pridobiti soglasje eventualno prizadetih sosedov. Enako velja za prizidke in adaptacije.“

16Iz navedenega je razvidno, da PUP v 23. in 24. členu vsebuje pogoje, ki se nanašajo na različni vprašanji, in sicer v citiranih določbah 23. člena predpisuje pogoje glede velikosti funkcionalnega zemljišča, v 24. členu pa pogoje, ki se nanašajo na lego objekta, in pri tem v prvem odstavku tega člena pogoje glede odmika od parcelnih mej. Za izdajo gradbenega dovoljenja morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi (z zakonom in prostorskim aktom) predpisani pogoji. Torej morajo biti izpolnjeni tako v 23. členu PUP določeni pogoji glede velikosti funkcionalnega zemljišča, kot tudi v prvem odstavku 24. člena PUP predpisani pogoji o odmiku od parcelne meje in s tem povezanem soglasju sosedov. Kolikor je razlogovanje v sodbi Vrhovnega sodišča, U 1620/1995 z dne 24. 9. 1997, drugačno, mu to sodišče glede na predhodno navedeno (ureditev iz PUP) ne more slediti. Pri čemer je treba dodati, da je to sodišče takšno stališče o določbah konkretnega PUP zavzelo že v sodbi, III U 346/2010 z dne 3. 12. 2010, v kateri je navedlo, da PUP v 24. členu določa odmik od parcelne meje najmanj 4 m, za manjšo razdaljo pa si mora investitor pridobiti soglasje eventualno prizadetih sosedov. Stališče, ki ga zagovarja tožnik, bi nasprotno temu pomenilo, da se v strnjeni vaški pozidavi nova stavba ali prizidek lahko stransko nasloni na sosednjo zgradbo tudi brez soglasja njenega lastnika. Pri čemer pa sam tožnik obenem v tožbi izrecno navede, da PUP v 24. členu jasno govori o potrebnem soglasju za posege v 4 m pasu ob parcelni meji.

17Iz določbe prvega odstavka 24. člena PUP, po kateri si mora investitor za manjšo razdaljo od 4,00 m pridobiti soglasje eventualno prizadetih sosedov, izhaja, da si mora v primeru gradnje, ki pomeni novogradnjo (gradnjo novega objekta v smislu določbe 7.1. točke 2. člena ZGO-1) in je manj kot 4,00 m oddaljena od parcelne meje, investitor pridobiti soglasje tistih sosedov, ki so (so)lastniki nepremičnin, katerih parcelna meja je na razdalji manj kot 4,00 m od zadevne gradnje. V takšni situaciji oziroma tem sosedom je pravni interes v smislu zahtevane podaje soglasja priznan že na podlagi citirane določbe PUP in tako sodišče ne sledi tožbenemu stališču, da bi morali zatrjevati in dokazovati še dodatno prizadetost. Sodišče pripominja, da bi ureditev iz PUP sicer lahko vzbujala določene pomisleke v primeru, ko bi šlo zgolj za adaptacijo, vendar tožnik niti ne zatrjuje, da bi v obravnavani zadevi šlo za takšen primer. Nasprotno, ugotovitev upravnega postopka, ki jih jasno povzame drugostopenjski organ, da gre pri obravnavani gradnji za novogradnjo, ki je od parcelne meje sosednje nepremičnine s parc. št. 2772 k.o. ..., katere solastnika sta tudi C.C. in D.D., tožnik konkretizirano ne prereka.

18Pravilna je po presoji sodišča tudi ugotovitev, da soglasje C.C. in D.D., kot je potrebno glede na predpisano ureditev, v obravnavanem postopku ni bilo podano in zato ni mogoče napraviti zaključka o skladnosti projekta s PUP in izpolnjenem pogoju iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Obrazložene razloge, zakaj dogovor z opr. št. 621/02 z dne 4. 2. 2002 ne pomeni takšnega soglasja, je ob obravnavanju tožnikove pritožbe navedel drugostopenjski organ in v tem pogledu ustrezno dopolnil obrazložitev izpodbijane odločbe. (Tudi) ob vsebini dogovora z dne 4. 2. 2002, kot jo navaja sam tožnik v tožbi, sodišče podlage, da bi lahko napravilo drugačen zaključek, ne vidi. ZGO-1 v drugem odstavku 65. člena ZGO-1 določa, da lahko investitor kadarkoli med postopkom izdaje gradbenega dovoljenja predloži pisno izjavo stranke, da se strinja z nameravano gradnjo; izjava se mora sklicevati na projekt, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na citirano zakonsko določbo (in v tej zvezi oblikovano, že v drugostopenjski odločbi navedeno in tudi sicer povsem ustaljeno upravnosodno prakso) mora investitor kot soglasje predložiti pisno izjavo stranke oziroma stranskega udeleženca, da se strinja s konkretno gradnjo po projektu, ki je priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Tem zakonskim pogojem soglasje v dogovoru, podpisanem 4. 2. 2002, ne ustreza že zato, ker se ne nanaša oziroma sklicuje na konkretni PGD, ki je podlaga obravnavani zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Povedanega ne more spremeniti to, da so se stranke dogovora odpovedale enostranskemu preklicu medsebojnega dogovora in soglasja ter se zavezale, da dogovor velja tudi za vse pravne naslednike in da bodo slednje in morebitne kupce z dogovorom seznanile. To namreč sodišču ne daje podlage, da bi lahko odstopilo od zakonske zahteve po soglasju h konkretni gradnji po konkretnem PGD, kot izhaja iz drugega odstavka 65. člena ZGO-1. Sodišče pa pripominja, da kolikor tožnik meni, da sta C.C. in D.D. s tem, ko tožniku v obravnavanem upravnem postopku nista podala zahtevanega soglasja, kršila dogovor z dne 4. 2. 2002, lahko tožnik kršitev pogodbe oziroma iz tega naslova izhajajoče zahtevke uveljavlja v civilnem sodnem postopku pred za to pristojnim sodiščem.

19Glede navedb tožnika, ki se tičejo na zahtevo C.C. in D.D. vodenih postopkov za izdajo gradbenih dovoljenj, s tem povezanih očitkov o neenakem obravnavanju oziroma s tega vidika kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic, in v tej zvezi predlaganih dokazov, sodišče pojasnjuje, da se v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ v ponovnem postopku, v katerem je izdal izpodbijano odločbo, sledil (s to sodbo potrjenemu) stališču drugostopenjskega organa in zato sprejel drugačno odločitev kot v predhodnem postopku. Sodišče v tem upravnem sporu ne more presojati pravilnosti zgoraj omenjenih postopkov oziroma pravilnosti in zakonitosti v njih izdanih odločb. Da bi bile slednje sicer presojene v upravnem sporu in da bi bila ob tem sodno potrjena drugačna stališča, kot so bila zavzeta v obravnavani zadevi, tožnik ne izkaže in niti ne zatrjuje. V tej zvezi je treba dodati, da je ustavna določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Spoštovanje načela enakosti pri izdajanju posamičnih aktov v postopkih pred sodnimi in upravnimi organi pomeni, da je veljavne pravne predpise treba uporabljati do vseh na enak način, vendar pa prejšnje protipravno ravnanje ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Povedano drugače, zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja ne more biti utemeljena (tako tudi Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2010, str. 178).

20Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

21Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in s tem brez izvajanja dokazov, in sicer na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je tožnik navajal zgolj takšna nova dejstva in nove dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati, ali pa predlagana nova dejstva in novi dokazi glede na zavzeta sodna stališča niso pomembni za odločitev. Tožnik se je v tožbi skliceval na izpodbijano odločbo, pritožbo in drugostopenjsko odločbo ter splošno na listine v upravnem spisu prve in druge stopnje. Kot dokaz je predlagal dne 4. 2. 2002 sklenjeni dogovor, za katerega je bilo glede na (nesporno) vsebino, kot jo navaja sam tožnik v tožbi, že v upravnem postopku pravilno presojeno, da ne pomeni oziroma vsebuje takšnega soglasja, kot ga za izdajo gradbenega dovoljenja zahtevajo določbe ZGO-1 in PUP. Nadalje je tožnik kot dokaz predlagal dopis C.C. in D.D. z dne 16. 10. 2015 in navedel, da iz njega izhaja, da je podaljšek strehe in nadstreška naredil na njuno zaprosilo in z njunim soglasjem, s čimer je bila odpravljena tretja v odločbi drugostopenjskega organa z dne 18. 4. 2016 izpostavljena pomanjkljivost, ki se nanaša na vprašanje, ali je gradnja v tem delu predmet obravnavane zahteve. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da navedeno ni razlog, na katerem temelji izpodbijana odločba, to in posledično dopis z dne 16. 10. 2015 za odločitev v tem upravnem sporu ni pomembno. Enako velja tudi za sklicevanje na elaborat geodeta z dne 3. 10. 2016. Zakaj na odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na C.C. in D.D. izdano enotno dovoljenje za gradnjo z dne 16. 6. 2003 in gradbeno dovoljenje z dne 29. 6. 2012, je sodišče že pojasnilo. Podalo je tudi svoje stališče glede sodbe v zadevi U 1620/1995. Katere navedbe naj bi se dokazovale s predlaganim zaslišanjem tožnika, v tožbi ni obrazloženo. Ta dokazni predlog je tako ostal pavšalen, nesubstanciran, pa tudi sicer ga je tožnik podal šele v tožbi, ne da bi utemeljil, kot mu to nalaga 52. člen ZUS-1, zakaj tega ni storil oziroma ne bi mogel storiti že v upravnem postopku. Slednje velja tudi za navedbe in dokaze, ki jih je tožnik podal šele v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2017 (fotografija s prikazom fasade, prikaz jugovzhodne fasade, prikaz iz google maps aplikacije, pisna izjava tožnika in pisna izjava E.E.).

K II. točki izreka:

22Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.