VSL Sodba II Cp 2445/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 59687/2016, ki ga je 8. 6. 2016 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 70,15 EUR ter zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in datumov navedenih v izreku ter tretjem odstavku za izvršilne stroške v višini 37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, v preostalem delu prvega odstavka pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki nadaljnje pravdne stroške nosita vsaka svoje.

2Pritožbo vlaga toženec. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen ali njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja, da so računi fiktivni in neusklajeni z dejansko porabo vode. Tožnica je edini odčitek vode naredila ob menjavi števca 24. 4. 2013 in 4. 4. 2018, čeprav je to dolžna narediti enkrat letno. Posest nad vodovodnim števcem je imel ves čas le sam. Poračun pa ni bil nikoli narejen. Je v preplačilu. Sodišče kljub zahtevi tožnika ni ugotovilo dejanske porabe vode. Računov ni nikoli dobil na vpogled. Številka računa ni navedena niti v izreku sodbe. Izdanih računov zato ni mogel preveriti. Računov na podlagi povprečne porabe ne priznava. Toženec na naroku ni dobil besede, sodišče ni dovolilo zaslišanja strank in ni dovolilo dodatnih dokazov. Zaslišanje upnice bi bilo potrebno, postavitev izvedenca pa bi dala končno oceno dejanskega stanja. Ker ima M. M. petčlansko družino, on pa je sam, je dolžan plačevati le 1/5 vodarine. Dolžan je plačevati 1/6 porabljene vode in ne 1/6 pavšala. Iz sodbe ne more ugotoviti, za katere račune gre in kolikšna je obračunana količina vode. Tožnica je pošiljala le en račun in na njem napisala dve imeni. Ugotovitev, da je bila voda dobavljena in ni bila v celoti plačana, je napačna, saj količina porabljene in plačane vode ni bila nikoli ugotovljena.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6Pritožnik sodišču prve stopnje vsaj smiselno očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da izrek sodbe ni jasen (ker v njem ni naveden račun) in da iz razlogov ne more razbrati, za katere račune gre. Pritožbeno sodišče očitek zavrača, saj sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Njen izrek je oblikovan pravilno in jasno¹, v razlogih pa je pojasnjeno, na katere račune, ki jih je tožnica izdala, se odločitev nanaša, saj jih sodišče opredeli s številko, datumom in oznako v prilogah spisa (glej točko 16 sodbe).

7Pritožnik sodišču prve stopnje vsaj smiselno očita tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da računov nikoli ni dobil na vpogled. Trdi tudi, da sodišče na naroku, ki ga je zahteval, ni dovolilo oziroma izvedlo nekaterih dokazov.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica račune, katerih delno plačilo vtožuje, v spis vložila ob dopolnitvi tožbe dne 27. 10. 2016. Gre za priloge A1 do A6. Kot izkazuje povratnica v spisu, pripeta k vlogi na list. št. 60, je bila ta dopolnitev, skupaj s priloženimi računi, tožencu vročena 23. 11. 2016. Njihovo vsebino je zato imel možnost preveriti in se o njej tudi izjaviti.

Sodišče prve stopnje tudi s tem, ko listin, ki jih je toženec predložil sodišču šele na naroku 21. 9. 2018, ni dopustilo kot dokaz, upoštevne kršitve ni storilo. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (na naroku in v sodbi), smeta pravdni stranki v sporu majhne vrednosti navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v prvem paru pisnih vlog (glej 451. do 453. člen ZPP). V teh postopkih namreč velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi. Povedano bolj nazorno: položaj, ki v sporu majhne vrednosti nastane po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, je podoben kot položaj, ki nastane v rednem postopku z zaključkom glavne obravnave. Navedb in dokazov, ki jih je toženec zatrjeval oziroma predlagal na naroku, sodišče prve stopnje zato pravilno ni upoštevalo. Sklicevanje na nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na presojo pravočasnosti navedb in dokazov ne more vplivati.

Končno pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi to, da ni zaslišalo upnice oziroma strank, saj tega nobena od strank ni predlagala. Dokaz z izvedencem pa je pravilno zavrnilo zato, ker toženec trditev, ki bi jih dokazoval z izvedencem, niti ni postavil, ampak je izvedenca predlagal zato, da ta "ugotovi dejansko stanje". Kot je obrazloženo že v sodbi (glej točko 8), informativni dokaz ni dopusten.

8S tem, ko toženec v pritožbi (ponovno) trdi, da tožnica ni enkrat letno izvedla popisa stanja števca, da ni izvedla poračunov, da mu ni pošiljala računov in da obračunan voda ni bila dobavljena, sodišču prve stopnje smiselno očita tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa je, kot je bilo že pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog. V tem pogledu (po trditvah toženca) pomanjkljivo oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje že iz tega razloga na odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb podrobneje ne opredeljuje.

9Iz dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da tožnica objekt, katerega solastnik je toženec, oskrbuje s pitno vodo. V njem se nahaja eno odjemno mesto, poleg toženca pa je uporabnica vode s tega odjemnega mesta še solastnica M. M. Solastnika dogovora o delitvi stroška za dobavljeno vodo nista sklenila. Tožnica je odčitek na odjemnem mestu naredila 20. 7. 2015 in 13. 7. 2016. S tožbo od toženca zahteva plačilo še neplačanih računov, ki so zapadli v plačilo v obdobju od septembra 2015 do aprila 2016. Toženec ni dokazal, da bi te račune vsaj delno plačal.

10Glede na povzeto dejansko stanje toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Njegov bistveni ugovor je, da mu tožnica ne bi smela vode obračunavati ob upoštevanju povprečne porabe vode in da sam ni dolžan plačati več kot 1/6 stroška.

11Pravno podlago tožničinega tožbenega zahtevka predstavlja Odlok o oskrbi s pitno vodo v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju Odlok, UL RS št. 59/2014). Ta v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko izvajalec javne službe za porabljeno pitno vodo izstavi mesečni račun med drugim tudi na podlagi povprečne dnevne porabe v preteklem obračunskem obdobju. To obračunsko obdobje je, ob upoštevanju 18. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, dolgo največ eno leto, saj mora izvajalec najmanj enkrat na leto ugotoviti dejansko porabo. V konkretnem primeru je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, toženka dejansko porabo (ki je aktualna za vtoževano obdobje) s popisom števca ugotovila v juliju 2015 in nato tožencu porabljeno vodo z računi, ki jih vtožuje v tem postopku, obračunavala upoštevajoč povprečno dnevno porabo v preteklem obračunskem obdobju, torej tako kot to določa 22. člen Odloka.

12Zakaj je toženec dolžan tožnici plačati polovico stroška in ne le 1/6, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 12 sodbe, zato pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja. Toženec bo, v kolikor bo želel doseči tako delitev, moral s souporabnico odjemnega mesta o tem skleniti ustrezen dogovor. Dokler takega dogovora ne bo, pa bo v razmerju do tožnice (ne pa nujno tudi v notranjem razmerju s souporabnico) dolžan plačevati polovico mesečnega stroška.

13Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.

¹ S sodbo je moralo sodišče odločiti ali izdani sklep o izvršbi VL 59687/2016 ostane v veljavi ali ne oziroma v katerem delu. Navedba računov zato ne sodi v izrek.