VSM Sodba I Cp 968/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek prve tožnice na plačilo zneska 18.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), vzelo na znanje umik za znesek 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), zavrnilo zahtevek drugega tožnika za znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in s popravnim sklepom dopolnilo točko IV. izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožnikoma naložilo, da tožencem povrneta pravdne stroške v znesku 1.528,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očitata, da je zmotno ni upoštevalo, da je zaradi teka kazenskega postopka za oškodovanca na podlagi 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tekel daljši zastaralni rok. V predmetnem primeru je kazenski pregon glede na peto točko prvega odstavka 90. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1) zastaral v šestih letih, torej 24.2.2017, predmetna tožba pa je bila vložena pred potekom zastaranja. Odškodninski zahtevek po mnenju pritožbe ne more zastarati dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, izid kazenskega postopka na to ne vpliva. Poudarjata, da je tožnica že v kazenskem postopku uveljavljala premoženjsko pravni zahtevek. Povrnitev škode v kazenskem postopku lahko oškodovanec uveljavlja do zaključka glaven obravnave, čeprav so civilni roki že potekli. Nadalje pritožba graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je vtoževana škoda nastala dne 24. 2. 2011. Tožnika sta namreč nematerialno škodo najvišje intenzivnosti trpela še vsaj pol leta po škodnem dogodku. Neutemeljen je tako očitek sodišča prve stopnje, da bi naj tožnika že pred junijem 2011 gotovo vedela, katera škoda jima bo nastajala v bodoče, do kdaj ter da se nematerialna škoda pri njima ne bo stopnjevala. Dejstvo, da sta se tožnika v času, ko so nastajali zabeležki, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi glede zastaranja, tožnika že vedela, da jima škoda nastaja, nikakor ne utemeljuje zaključka , da je bila v tem trenutku škoda že določljiva oziroma, da sta tožnika tožno vedela za obseg in intenziteto bodoče škode. Iz obrazložitve ne izhaja, da bi bila tožnikova škoda stabilizirana in ugotovljiva pred junijem 2011. Nadalje pritožba izpostavlja tudi, da je bila materialna škoda glede povračila stroškov prevoza s strani tožnikov zadosti konkretizirana. Pritožujeta se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišča v celoti naložilo njima v plačilo. Predlagata ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške.

3Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6V predmetnem pravdnem postopku je sporno, kdaj sta tožnika izvedela za obseg in intenziteto bodoče škode in ali je bila tožba vložena 4. 6. 2014 pravočasna.

7Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da se je škodni dogodek, na podlagi katerega zahtevata tožnika odškodnino, zgodil 24.2.2011, predmetno tožbo pa sta tožnika vložila 4.6.2014 in zatrjevala, da jima je nastala tako premoženjska kot nepremoženjska škoda zaradi postopanja izvršitelja na dražbi premičnin dne 24.2.2011.

8Tožnika sta zatrjevala v tožbi, da sta nematerialno škodo, ki jima je nastala v posledici škodnega dogodka trpela v obliki najvišje intenzivnosti vsaj še pol leta po škodnem dogodku, torej do avgusta 2011.

9Glede presoje zatrjevanega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je presojalo pravico do odškodnine po splošnih načelih odškodninskega prava, in zastaranje tožbenega zahtevka v delu nepremoženjske škode z vidika splošne določbe prvega odstavka 352. člena OZ. Čeprav se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja (prvi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje začne teči, ko ima oškodovanec ob običajni vestnosti možnost izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, to je poznavanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode.¹ Določena stopnja skrbnosti pa se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.²

10Prva tožnica je zatrjevala, da se ji je njeno zdravstveno stanje po škodnem dogodku močno poslabšalo, da neprenehoma uživa zdravila za lajšanje stresnih želodčnih težav zaradi nespečnosti, močnih glavobolov, antidepresive in nova zdravila proti epilepsiji. Drugi tožnik je zatrjeval, da je imel težave s psiho, s spanjem, da je užival antidepresive, ki jih je tudi že prej, zdravila za želodcem, za uravnavanje srčnega utripa in pritiska. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno nepremoženjsko škodo, za katero sta tožnika zahtevala odškodnino, pravilno ugotavljalo, kdaj je bil znan njen obseg. Ugotovilo je, da je drugi toženec na Ministrstvo za pravosodje dne 14.3.2011 in nato še 22.5.2011 podal zabeležko o tem, kaj se je dogajalo na dan škodnega dogodka in navedel posledice storjenega dejanja. Oba tožnika sta obe navedeni pisanji podpisala, zaslišana kot priči pa potrdil, da so vse posledice škodnega dogodka obstajale že v času pisanja omenjenih dopisov. Sodišče prve stopnje je pravilno podrobno pregledalo omenjena dopisa in ugotovilo, da sta za vso nematerialno škodo, ki jo uveljavljata v predmetnem postopku, že vedela v času nastajanja omenjenih dopisov. Tako je pravilno štelo, da sta tožnika za obseg škode izvedela najkasneje 22. 5. 2011, za storilca pa najkasneje z dopisom z dne 14. 3. 2011, ko izvršitelja tudi poimensko navedeta. Terjatev iz naslova materialne škode je zastarala najkasneje 14.3.2014, saj je bila tožnikoma škoda zaradi nižje prodajne vrednosti vozila znana takoj ob škodnem dogodku, najkasneje pa ob prvem dopisu ministrstvu dne 14.3.2011.

11Glede na določilo 352. člena OZ³ je tako predmetna tožba z dne 4. 6. 2014 vložena po poteku triletnega zastaralnega roka, ki se je v obravnavani zadevi iztekel najkasneje dne 22. 5. 2014 in je tako tožeči stranki zaradi zastaranja odškodninske terjatve po določbi prvega odstavka 335. člena OZ ugasnila pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

12Tožnika v pritožbi presojo prvostopnega sodišča o zastaranju terjatve tudi grajata z zatrjevanjem, da je zastaralni rok daljši, ker je bil v teku kazenski postopek.

13Res velja, da v primeru, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem, je zastaralni rok za uveljavljanje neposlovne odškodninske terjatve odvisen od zastaralnega roka, določenega za pregon kaznivega dejanja, razen v primeru, ko je ta krajši od roka, v katerem zastara odškodninska terjatev (353. člen OZ). Vendar je v obravnavanem primeru zastaralni rok za neposlovno odškodninsko terjatev potekel preden je sploh bil uveden kazenski postopek, ki pa se je zaključil z oprostilno sodbo, zaradi česar je edina pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da uveden kazenski postopek ni pretrgal zastaranja odškodninske terjatve. Zgoraj navedeno določilo 353. člena OZ je določeno za primere, ko bi zastaralni rok po OZ za odškodninsko terjatev potekel med kazenskim postopkom. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer.

14Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil kazenski postopek uveden šele 15.7.2014, tožnica je uveljavljala v kazenskem postopku premoženjskopravni zahtevek dne 11.1.2016 in kazenski postopek se je končal s pravnomočno oprostilno sodbo. Ker je bil kazenski postopek začet šele 15.7.2014, torej več kot 3 leta po škodnem dogodku, do pretrganja zastaranja torej sploh ni prišlo in je odškodninska terjatev tožnikov za nematerialno škodo zastarala pred uvedbo le-tega. Sicer pa je bila v kazenskem postopku izdana oprostilna sodba in v posledici izdaje oprostilne sodbe se za zastaranje odškodninske terjatve ne uporabijo pravila iz 353. člena OZ, temveč odškodninska terjatev zastara po pravilih iz 352. člena OZ, kot je pravilno presodilo že prvostopno sodišče.

15Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo v zvezi z vtoževano škodo, ki je tožnikoma nastala zaradi prevozov s taksijem, ko sta bila brez vozila. V skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP) mora stranka najprej določno in konkretizirano zatrditi določena dejstva, nato pa za svoje trditve predlagati dokaze oziroma konkretno pojasniti, katere njene trditve (pravno relevantna dejstva) naj bi se s posameznimi predlaganimi dokaznimi predlogi dokazovale. Toženci so večkrat opozorili na pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar posebno materialno pravno vodstvo sodišča prve stopnje v tem zvezi ni bilo potrebno, vendar tožnika svojih trditev v zvezi s prevozi nista konkretizirala. Pomanjkljive trditvene podlage pa tudi ne more nadomestiti izvedba dokaza z zaslišanjem prič, ki služi le kot dokaz konkretiziranim trditvam. Ker glede materialnih stroškov prevoza tožnika tako nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem obstoja terjatve iz tega naslova.

16Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške postopka s pritožbo.

¹ VSRS sodbo VS RS II Ips 1057/2007 z dne 15. 4. 2010.
² VSRS sodba in sklep II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011.
³ Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.