UPRS Sodba I U 1558/2016-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla predlog tožnice za obnovo postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po določilih Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki se je vodil pod št. 214-12134/2013 in je bil pravnomočno končan dne 24. 10. 2014.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzema določila 1. točke 1. odstavka 260. člena, 2. odstavka 266. člena in 2. odstavka 261. člena v povezavi s 1., 6., 7. in 8. točko 260. člena ter navedbe tožnica v predlogu za obnovo postopka. V nadaljevanju povzema, kaj je tožnica navajala v postopku, ki se je pri Upravni enoti vodil pod št. 214-12134/2013. Po povedanem Upravna enota ugotavlja, da tožnica ne navaja nove okoliščine ali dejstva, ki bi predstavljala razlog za obnovo postopka, saj dokazilo - podatek (potrdilo Občine Gradiška z dne 8. 4. 2016), iz katerega je razvidno, da je bil oče tožnice v času, ko je zapustila Republiko Slovenijo, hudo bolan in je kasneje .... 11. 1991 tudi umrl, si je namreč Upravna enota pridobila že pri ustnem zaslišanju tožnice z njeno izjavo, podano na zapisnik pod materialno in kazensko odgovornostjo, ki jo je štela kot kot dokazilo oziroma dejstvo, tako da tožnica z naknadno dostavljenim potrdilom oziroma uradnim dokazilom organa iz BIH ne navaja nobena nova dejstva ali okoliščine. Prav tako je obstajalo tudi dejstvo, da se je po njenem odhodu iz Republike Slovenije v bližnjih državah razbesnela vojna in da se zaradi vojnega stanja tožnica ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, česar po navedbah tožnice upravni organ ni upošteval v upravnem postopku za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje, saj bi ga lahko sama tožnica v nadaljnjem postopku po izdaji odločbe o zavrnitvi zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje uporabila oziroma bi se sklicevala, česar pa tožnica ni storila. Zato Upravna enota ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za nov dokaz oziroma dejstvo, saj je tožničin oče umrl konec novembra leta 1991, oziroma, da se zaradi vojnega stanja v drugih državah tožnica ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo, ko je šla na očetov pogreb, saj so omenjena dejstva in dokazila oziroma okoliščine obstajale že v času postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, tožnica pa bi - če je upravni organ to pri svoji odločitvi spregledal, lahko na navedene okoliščine opozorila že v pritožbenem postopku, česar pa ni storila, saj je iz uradne evidence razvidno, da se je tožnica zoper odločbo št. 214-12134/2013 pravočasno pritožila, drugostopenjski organ pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnica torej ni ne v izvedenem ugotovitvenem postopku pred izdajo navedene zavrnilne odločbe in prav tako tudi ne v pritožbenem postopku navajala omenjenih dejstev ter okoliščin in jih ni uporabila tako, da bi vplivala na vsebino odločbe, čeprav bi lahko. Upravna enota še navaja, da je v predmetnem postopku ugotavljala, ali je tožnica navedla nova dejstva oziroma okoliščine, ne pa, ali bi ta dejstva oziroma okoliščine vplivale na prejšnjo odločitev, zato tožničino navedbo, da "v kolikor bi upravni organ upošteval možnost, da je predlagateljica Republiko Slovenijo zapustila zgolj zato, da bi skrbela za umirajočega očeta in poskrbela za pogreb, bi to ob zaslišanju potrdile tudi priče in drugi, sedaj neizvedeni dokazi pa bi potrdili, da se predlagateljica ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojne, bi tako stranka v skladu z zakonsko domnevo izpolnjevala tudi tretji, zadnji kumulativni pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji". Upravna enota še ugotavlja, da tožnica v predmetnem postopku kot stranka prav tako ni dokazala, da bi v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ne mogla navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo. Ker v predmetnem postopku ni predložila nova dejstva oziroma upravni organ ni ugotovil nove okoliščine, ki bi utegnile spremeniti odločitev upravnega organa v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje št. 214-12134/2013, oziroma, ker zatrjevani obnovitveni razlogi kot okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, ni izkazan, je njeno vlogo zavrgla v skladu z določilom 2. odstavka 267. člena ZUP ter še ugotovila, da v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZUP stroški postopka niso nastali.

3Tožnica se je zoper navedeni prvostopenjski akt pritožila, pritožbeni organ druge stopnje pa je njeno pritožbo s svojo odločbo zavrnil kot neutemeljeno ob sklicevanju na določila 1. odstavka 248. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 267. člena ter 2. odstavkom 261. člena ZUP, ker je ugotovil enako kot prvostopenjski organ, da je s strani tožnice predloženi dokaz - potrdilo z dne 8. 4. 2016, iz katerega je razvidno, da je tožničin oče A.A. umrl dne .... 11. 1991, sicer res datumsko nov dokaz, vendar pa se z njim samo potrjuje dejstvo o smrti tožničinega očeta. To pa je bilo že ugotovljeno v postopku, končanem z dokončno zavrnilno odločbo. Tožnica, ko je bila dne 8. 5. 2014 zaslišana, je na zapisnik št. KSA-788/14 tedaj izjavila, da je Republiko Slovenijo zapustila konec novembra 1991, ko ji je umrl oče; Slovenijo je zapustila skupaj z družino, ker je odšla v BIH na očetov pogreb, ter še navedla, da če je potrebno, lahko predloži tudi očetov smrtovni list; tedaj je še izpovedala, da se vrniti takrat niso mogli, ker je bila v BIH in na Hrvaškem vojna ter da je bil razlog za odjavo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji dne 22. 11. 1991 ta, da je bil njen mož zaposlen v JLA in so doživljali provokacije na nacionalni podlagi, tako tožnica v službi, kot otroci v šoli, živeli pa so v vojaškem naselju, tako da so bili stalno na udaru. Pritožbeni organ se prav tako ne strinja s pritožbenimi navedbami, da predloženi dokaz, potrdilo z dne 8. 4. 2016, iz katerega je razvidno, da je njen oče A.A. umrl .... 11. 1991, dokazuje dejstvo, da Republike Slovenije ni zapustila zaradi šikaniranja, pač pa zaradi oskrbe bolnega očeta v Bosni in Hercegovini, medtem ko iz zapisnika o njenem zaslišanju in predloženega življenjepisa tožnice nedvoumno izhaja, da je navedla tudi ta razlog za zapustitev Republike Slovenije. Po presoji pritožbenega organa prav tako iz navedenega potrdila ni razvidno, da je Republiko Slovenijo zapustila zgolj začasno, kot navaja v pritožbi, pri čemer tožnica ni predložila nobenega dokaza za navedbo, da bi se ne mogla vrniti v Republiko Slovenijo, ker je bila vojna v BIH in na Hrvaškem kot razlog opravičene odsotnosti iz Republike Slovenije, vendar tega dejstva ni izkazala skladno s 4. alinejo 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Prav tako tega dejstva ni izkazala niti v predlogu za obnovo postopka, saj enako kot v predhodno pravnomočno končanem postopku zgolj navaja, da se po očetovi smrti ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojne v BIH in na Hrvaškem, česar pa ni podprla z nobenim dokazom oziroma okoliščinami, ki bi to dejstvo izkazovale. Ker tako okoliščina, na katero se opira njen predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana, je po presoji pritožbenega organa Upravna enota pravilno ugotovila, da tožnica ni izkazala okoliščin za obnovo postopka, da bi v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ne mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, kot to določa 2. odstavek 261. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 267. člena ZUP.

4V tožbi tožnica uveljavlja tožbene razloge, navedene v 1., 2. in 3. točki 1. odstavka in 3. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da sta oba upravna organa prve in druge stopnje njen predlog zavrnila, ker naj ne bi bile izkazane okoliščine, zaradi katerih je tožnica predlagala obnovo postopka, pritožbenemu organu pa očita, da se ni opredelil do trditev tožnice v predlogu, da je za izdajo potrdila o smrti očeta A.A. zaprosila takoj, ko je ugotovila, da je to mogoče, češ da je njen oče umrl v času, ko se je na območju bivše Jugoslavije razširila vojna, ki je najbolj prizadela prav Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BIH), kjer je bilo tudi največ žrtev, evidence umrlih pa so bile zato nepopolne, arhivi pa mnogokrat uničeni. Zaradi tega je bilo oteženo evidentiranje matičnih knjig, tožnica pa ni mogla pridobiti pisnega potrdila o času in kraju smrti svojega očeta, preden je bilo izdano predmetno potrdilo z dne 8. 4. 2016. Kljub temu oba upravna organa prve in druge stopnje njenega zaslišanja v zvezi s tem nista izvedla, četudi ga je tožnica izrecno predlagala. Kljub temu pa je pritožbeni organ zavzel stališče, da tožnica ni izkazala okoliščin za obnovo postopka, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Iz obrazložitve upravnega organa, ki je prvotno odločal o dovoljenju za stalno prebivanje, je razvidno, da je pri svoji odločitvi upošteval, da je tožnica območje Republike Slovenije zapustila zaradi šikaniranja njenega moža, kar je tožnica izpovedala tudi ob svojem ustnem zaslišanju. Oba upravna organa prve in druge stopnje se ob tem strinjata, da potrdilo z dne 8. 4. 2016 ne izkazuje, da tožnica območja Republike Slovenije ni zapustila zaradi šikaniranja, temveč zaradi oskrbe bolnega očeta. Pri svoji odločitvi se oba upravna organa prve in druge stopnje sicer sklicujeta na zaslišanje tožnice, v katerem pa je tožnica podala vsaj dva razloga za zapustitev območja Republike Slovenije, medtem ko pristojni organ, ki je odločal o njeni vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni izvedel predlaganih drugih dokazov, ampak je sledil le eni od kontradiktornih izpovedi tožnice, brez obrazložitve. Tožnica je ob zaslišanju namreč podala dve izjavi, in sicer, da je območje Republike Slovenije zapustila ali zaradi šikaniranja ali pa zaradi oskrbe bolnega očeta, ki pa se izključujeta. Upravni organ se je odločil, da verjame izjavi, ki jo je podala na zapisnik in zahtevo tožnice zavrnil. Nov dokaz pa izkazuje, da je bil oče tožnice ob odjavi njenega stalnega prebivališča dne 22. 11. 1991 še živ, da je umrl kmalu zatem, ko je tožnica območje Republike Slovenije zapustila. Četudi drži, da sta bila upravnemu organu že v času odločanja znana dva mogoča razloga za zapustitev območja Republike Slovenije, pa je vendarle ob odločanju lahko upošteval zgolj enega, saj se nista dopolnjevala. Tudi iz obrazložitve odločbe o prošnji za dovoljenje za stalno bivanje izhaja, da je upravni organ upošteval zgolj enega od navedenih dveh razlogov, novo pridobljen dokaz pa potrjuje, da je bil le-ta napačen. Drugih dokazov, kljub drugačnemu predlogu tožnice, pa upravni organ ni izvedel, čeprav je tožnica predlagala, naj se s tem v zvezi zasliši več prič. Nadalje še očita, da se pritožbeni organ ne strinja z navedbami tožnice, da je območje Republike Slovenije zapustila zgolj začasno. Pritožbeni organ ob tem navaja, da je tožnica sicer ob zaslišanju izpovedala, da se je želela vrniti v Republiko Slovenijo, pri tem pa pritožbeni organ navaja, da slednjega ni izkazala. Tožnica očita, da navedeno ne drži, saj je to izpovedala ob ustnem zaslišanju, kar pa je edini dokaz, ki ga je upravni organ izvedel. Drugih predlaganih zaslišanj upravni organ ni izvedel. Tako v zadevi ne obstaja noben dokaz, ki bi izpodbijal edini izvedeni dokaz, ki pa potrjuje zatrjevano, da se je tožnica želela vrniti v Republiko Slovenijo, pa ji je vojna to preprečevala. Da je na območju, kjer je tožnica oskrbovala bolnega očeta, divjala vojna, pa je splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Tožnica navaja, da je v zvezi s tem predlagala vrsto dokazov, tako v postopku za izdajo dovoljenja za stalno bivanje, kakor tudi v zvezi s predlagano obnovo postopka, česar oba upravna organa prve in druge stopnje brez obrazložitve nista izvedla, obenem pa tožnici očitala, da dejstev ni izkazala z dokazi. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter o zadevi samo odloči, oziroma podrejeno, naj zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1, v danem roku predložila predmetne upravne spise ter vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka, končanega pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-12134/2013-29 z dne 23. 7. 2014, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi določil ZUSDDD.

8Kot izhaja iz dokumentacije predloženega upravnega spisa in razlogov izpodbijanega sklepa, je tožnica po svoji pooblaščenki, uvodoma imenovani odvetnici iz Ljubljane, podala predlog za obnovo navedenega postopka dne 19. 4. 2016. Iz navedb v predlogu za obnovo zadevnega upravnega postopka smiselno izhaja, da tožnica uveljavlja obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP.

9Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ti pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP). V tej zvezi se je v upravno sodni praksi izoblikovalo in ustalilo stališče, kot izhaja med drugim iz sodbe št. I U 261/2016 z dne 23. 3. 2017, tako da navedena restriktivna ureditev preprečuje nezadovoljnim strankam možnosti uporabe izrednih pravnih sredstev v že končanih upravnih postopkih, da bi vedno znova vlagale pravna sredstva zoper že rešena pravnomočno urejena razmerja in tako onemogočale njihovo stabilnost kot enega bistvenih elementov pravne varnosti in pravne države.

10Iz citiranih določil ZUP sledi, da morata biti novo dejstvo oziroma nov dokaz taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, da je moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti; poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, vendar pa ji ga ni uspelo dokazati.

11V obravnavani zadevi je tožena stranka pri preverjanju formalnih pogojev zaključila, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Sodišče se z njeno presojo strinja. Stranka mora namreč v skladu z 265. členom ZUP že v predlogu za obnovo postopka okoliščine, na katere opira predlog, verjetno izkazati. To pomeni, da bi tožnica morala, ker je uveljavljala obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, v smislu povedanega v 10. in 11. točki obrazložitve te sodbe, bodisi zatrjevati ali gre za pravno pomembno dejstvo, ki je obstajalo že v času prvega odločanja, pa zanj ni vedela, in predložiti dokaze, s katerimi naj bi bilo dejstvo izkazano, ali pa navesti ter predložiti dokaze, ki so objektivno obstajali že v času prvega odločanja, pa je šele naknadno pridobila možnost uporabiti jih, in tudi navesti, katera v prvem postopku zatrjevana pravno pomembna dejstva z njimi dokazuje. Iz vsebine tožničinega predloga namreč ne izhaja, kakor sta pravilno ugotovila oba upravna organa prve in druge stopnje, da bi tožnica uveljavljala kakšno novo dejstvo, saj nobenega novega dejstva v tem smislu izrecno ne izpostavlja v svojem predlogu za obnovo postopka, pri čemer samo po sebi dejstvo o datumu smrti tožničinega očeta A.A. v BIH v mesecu novembru leta 1991 med strankama ni (bilo nikoli) sporno. Posplošeno sklicevanje na posamičen „nov“ dokaz oziroma uveljavljanje dokaznega predloga za vpogled javne listine - potrdila Občine Gradiška (z dne 8. 4. 2016) glede smrti tožničinega očeta (dne .... 11. 1991) pa sam po sebi ne more predstavljati „novega dokaza“, ki bi izkazoval kakšno pravno pomembno dejstvo, saj ob tem ni zatrjevano nobeno konkretno dejstvo tako, da bi bil mogoč zaključek, da bo z izvedenim „novim“ dokazom kakšno (za sprejem drugačne odločitve od predhodno sprejete) pravno relevantno dejstvo izkazano. Predlog tožnice po navedenem tudi po presoji sodišča ne zadosti pogoju verjetno izkazanih okoliščin uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. S predlogom za obnovo postopka pa ni mogoče uveljavljati razlogov nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, kar glede na vsebino predloga za obnovo postopka in glede na tožbene navedbe tožnica dejansko očita. Obnova z dokončno odločbo pravnomočno zaključenega postopka, za katero stranka meni, da ni zakonita, je namreč mogoča le iz taksativno določenih razlogov (260. člen ZUP, med katerimi pa ni razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja), pri čemer mora že predlog vsebovati navedbo uveljavljanega obnovitvenega razloga, okoliščine, na katere stranka predlog opira, pa morajo biti že v samem predlogu verjetno izkazane (265. člen ZUP) tako, da je na tej podlagi možen formalni preizkus izkazanosti obnovitvenega razloga, in če predlog ta preizkus prestane (predlog tožnice ga tudi po presoji sodišča utemeljeno ni prestal), da je možen tudi vsebinski preizkus kvalificiranosti obnovitvenega razloga, torej, ali so okoliščine in dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi v obnovljenem postopku lahko pripeljali do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta ob prvem odločanju. Glede na svojo presojo, da tožnica v predlogu za obnovo postopka ni verjetno izkazala okoliščin, na katere je opirala trditve o obstoju obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, se sodišče po logiki stvari niti ni spuščalo v presojo, ali je izpolnjen nadaljnji pogoj, vezan na uveljavljanje navedenega obnovitvenega razloga, to je, da stranka sme predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (drugi odstavek 261. člena ZUP).

12Glede na povedano sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je bilo zaradi neizkazanega obstoja uveljavljanega obnovitvenega razloga (prvi odstavek 267. člena ZUP) treba predlog tožnice z dne 19. 4. 2016 za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči. Enak zaključek je sodišče že predhodno sprejelo v bistveno primerljivi zadevi, v kateri je bilo ob enakem pravnem in dejanskem stanju odločeno o tožbi tožničine hčerke v sodbi št. I U 1557/2016-9 z dne 10. 9. 2018, iz katere izhajajo razlogi, ki so odločilni tudi v konkretnem primeru, zato jih sodišče mutatis mutandis ponovno navaja v svoji obrazložitvi tudi v konkretnem primeru, kot sledi: Po določilu 158. člena Ustave je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Namen te ustavne določbe je varstvo načela vladavine prava, zanesljivosti in predvidljivosti pravnih razmerij, ki so predmet urejanja pred državnimi organi in sodišči, in ki morajo biti enkrat dokončno urejena, izjeme pa je treba obravnavati restriktivno. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

13Sodišče ugotavlja, da v tej zadevi lahko v bistvenem delu v celoti sledi utemeljitvi upravnih organov in razen glavnih poudarkov, ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo upravnih organov, brez da bi moralo v konkretnem primeru poudarjati restriktivno razlago določila 1. odstavka 260. člena ZUP.

14Upravna organa imata namreč prav, da potrdilo Občine mesta Gradiška z dne 8. 4. 1991 ne pomeni novega dejstva oziroma ne pomeni pridobitve možnosti uporabiti nov dokaz, kajti dejstvo bolezni in smrti tožničinega očeta je bilo obravnavano in ugotovljeno že v prvotnem postopku, ki je bil pravnomočno končan, in kar med strankama niti ni sporno, a s to razliko, da v pravnomočno končanem postopku omenjeno dejstvo ni bilo ugotovljeno z listinskim dokazom, ampak z zaslišanji. Bolezen oziroma smrt tožničinega očeta pa za upravni organ ni bila sporna.

15Omenjeno potrdilo pa ne dokazuje, da je tožnica zapustila Slovenijo samo začasno zaradi oskrbe in pogreba očeta, glede na to, da je organ dal odločilno težo dejstvu, da je tožnica sama odjavila naslov bivanja v Sloveniji pred izbrisom (dne 22. 11. 1991). Če bi šlo samo za začasno zapustitev Slovenije zaradi pogreba, ne bi bilo bivališče v Sloveniji odjavljeno s strani tožnice.

16Tudi vojne razmere ne morejo biti novo dejstvo v smislu 1. odstavka 260. člena ZUP, kajti če so te razmere tožnici preprečile, da bi se vrnila v Slovenijo, ni bilo nobene objektivne ovire, da tega ne bi natančneje argumentirala v upravnem postopku ob tem, da imata oba upravna organa prav, da bi tožnica to morala uveljavljati v pravnih sredstvih tekom prvotnega postopka, če je menila, da organ ni v zadostni meri ugotavljal, ali so vojne razmere preprečevale tožnici vrnitev. Tudi, če gre za tovrstno pomanjkljivost pri vodenju postopka, se ta pomanjkljivost ne more odpraviti na podlagi 1. odstavka 260. člena ZUP, ker prevlada ustavna vrednota pravnomočnosti. Takšnim napakam, če se v resnici zgodijo, so namenjena redna pravna sredstva, ne pa izredno pravno sredstvo obnove postopka.

17Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2:

18O stroškovnem zahtevku tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.