VSC Sodba Cp 578/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1S sodbo opr. št. P 63/2018 z dne 28. 8. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2014 do plačila. II. V presežku za plačilo 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 18. 6. 2014 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 197,13 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila. IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek 177,84 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila, in sicer na račun Okrajnega sodišča v Celju, Prešernova 22, Celje, št. SI56 0110 0845 0084 805 BIC banke prejemnika: ..., sklic: ... namen plačila: sodna taksa P 63/2018, koda namena plačila: ....″

2Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da obstaja odškodninska odgovornost zavarovanca imetnika avtomobila, ki je v razmerju do pešca objektivne narave, ter za škodo od nevarne stvari (premikajočega se motornega vozila) po 150. členu OZ odgovarja njen imetnik. Ta se lahko, ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. Na podlagi vseh izvedenih dokazov pa je sodišče zaključilo, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjevala tožnica. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zavarovanka tožene stranke tožnico, stoječo s hrbtom obrnjeno proti njej, z avtomobilom (vsaj) oplazila, kar je povzročilo izgubo tožničinega ravnotežja, posledično pa spodvitje levega stopala, kar je vodilo v zlom levega gležnja. Da je bilo temu tako, torej da se je škodni dogodek zgodil tako, sta potrdili tudi priči T. in M., ki sicer samega škodnega dogodka nista videla, sta pa oba izpovedala o tem, da je zavarovanka tožene stranke po dogodku povedala, da je tožnico zadela, saj je ni videla. Ker sta izpovedbi skladni z ugotovitvami obeh izvedencev, ki sta dopuščala možnost oplaženja, sodišče ni našlo razlogov, da jima ne bi sledilo. Sodišče ni moglo slediti toženi stranki, da je njena zavarovanka peljala mimo tožnice in da je ta izključno zaradi alkoholiziranosti padla na avtomobil, saj sta njeno trditev ovrgla oba izvedenca, ki sta dopustila možnost oplaženja in posledično izgubo ravnotežja. Tožničino alkoholiziranost pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri oceni njenega soprispevka k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica na območju parkirišča nikakor ni bila nepričakovana, sploh ob dejstvu, da jo je zavarovanka videla. Objektivne odgovornosti se zato tožena stranka v celoti ni mogla razbremeniti. Zavarovanki gre očitati protipredpisno vožnjo, saj se, preden je naredila premik z vozilom, ni v zadostni meri in s potrebno skrbnostjo prepričala, da bi to storila brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. S tem je kršila prvi odstavek 42. člena ZPrCP, ki je veljal v času škodnega dogodka. To določilo določa, da se mora, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, premikom vozila ali vključevanjem v promet, voznik s pogledom v vzratno ogledalo in preko ramena, da premesti mrtvi kot ali jih kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženja. Ker je zavarovanka ravnala v nasprotju z navedenim določilom, je v posledici njene nepravilne vožnje, pri premiku z vozilom prišlo do škodnega dogodka in posledične škode, ki je nastala tožnici. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času škodnega dogodka alkoholizirana, ker je izvedenec ugotovil, da je imela tožnica v času škodnega dogodka 1,81 g/kg alkohola v krvi, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da v močnem alkoholiziranosti tožnice vidi njen soprispevek k škodi, ki ob vsemu opisanemu in ugotovljenem znaša 30 %. Zavarovanka je opravljala z nevarno stvarjo, s svojo protipredpisno vožnjo pa je bistveno pripomogla k škodi, ki je tožnici nastala. Kršitev tožnice, ki je kot udeleženka v prometu močno alkoholizirana, stala ob kolesu z motorjem, je tako v primerjavi s kršitvijo zavarovanke tožene stranke bistveno nižja in jo je sodišče ovrednotilo na 30 %. Odločilo je še o višini odškodnine, saj je ugotovilo, da je tožnica utrpela tako premoženjsko kot nepremoženjsko škodo. Na podlagi mnenja izvedenca je ugotovilo, da je tožnica utrpela zlom obeh grč levega gležnja z izpahom. Trpela je številne neugodnosti med zdravljenjem in bolečine, zato ji je iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo 7.000,00 EUR. Trpela je tudi trenutni hud strah in tudi sekundarni strah, zato ji je iz naslova strahu prisodilo 1.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnici ostala zadebelitev levega gležnja ter da ima dve brazgotini na zunanji in notranji strani gležnja, zaradi česar duševno trpi in ji je iz naslova psihičnih bolečin za skaženost prisodilo 500,00 EUR. Ugotovilo je, da je gleženj tožnice slabše gibljiv, kar bo ostalo za stalno, zato ima težave pri hoji, teku in počepanju. Zato ji je iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo 9.000,00 EUR. Odškodnino je zato prisodilo v tem znesku ob uporabi določb člena 179 in 182 OZ. Ob upoštevanju soprispevka ji je prisodilo skupaj odškodnino v znesku 12.250,00 EUR za nepremoženjsko škodo. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vse ob uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

3Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji v celoti sporen temelj in podaja pritožbo zaradi plačila 27.500,00 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje svojo odločitev, ki jo sedaj tožena stranka s pritožbo izpodbija, sprejelo na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ko je štelo za dokazano, da je zavarovanka tožene stranke tožnico z avtomobilom (vsaj oplazila), kar naj bi povzročilo izgubo tožničinega ravnotežja, spodvitje stopala in zlom. V postopku izvedeni dokazi ne dopuščajo takšnega zaključka, saj iz njih izhaja le minimalna stopnja verjetnosti, da je do takšnega oplaženja prišlo. Tako je sodišče zaključilo zgolj na podlagi zaslišanja tožničinega partnerja in njene hčerke, ki pa imata oba nesporno interes, da tožnica v tej pravdi uspe, in na podlagi okoliščine, da izvedenca možnosti rahlega oplaženja, že zaradi narave stvari nista mogla popolnoma izključiti. Sodba je protispisna tudi v delu, ko sodišče zavzame stališče, da je prav to oplaženje, če je do njega prišlo, povzročilo izgubo tožničinega ravnotežja. Sodni izvedenec dr. J. B., na katerega sicer sodišče opira svojo odločitev, je zaslišan na naroku 28. 8. 2018 izpovedal ravno nasprotno namreč, da če tožnica ne bi bila alkoholizirana, se ji tudi v primeru takšnega oplaženja najverjetneje ne bi nič zgodilo, saj bi bila tožnica stabilna. Iz tega izhaja, da je prišlo do nezgode zaradi motnje ravnotežja, ki je posledica alkoholiziranosti. Priči T. in M. sta potrdili nastanek škodnega dogodka, zato izhaja minimalna verjetnost, da je zavarovanka tožene stranke z avtomobilom oplazila tožnico. Iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ODT namreč izhaja, da je bila ovadba zavržena, na podlagi mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke dr. S. Š. Z., ki je ugotovila, da je tožnica utrpela dvojni zlom levega gležnja z izpahom najverjetneje pri tem, ko je stopila na notranjo stran stopala in ki je z gotovostjo izključila način nastanka tožničine poškodbe, kot ga sama opisuje, ter ugotovila, da tožnica niti ni bila zadeta v levi gleženj s kolesom vozila osumljenke, niti ji ni kolo zapeljalo na stopalo. Tudi iz izvida Travmatološkega oddelka S. C. izhaja, da se je pacientki spodvilo levo stopalo. Tožnica se je prevrnila na avtomobil. Iz zaslišanja M. D. pa izhaja, da je le-ta videla tožnico ob motornem kolesu. Izvedenec prim. mag. A. A. je ugotovil, da je do poškodbe gležnja prišlo zaradi izpodvitja stopala, ne pa zaradi zadetje ali tudi izogibanje tožnice avtomobilu, ki je pripeljal od zadaj. Tudi prof. dr. J. B. je ugotovil, da morebitno rahlo oplaženje ni povzročilo tožničine izgube ravnotežja oziroma ob takšnem oplaženju tožnica, če bi bila trezna ne bi izgubila ravnotežja. Sodišče zato ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazalo ostalih, bistvenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnega ravnanja zavarovanke toženke stranke. Po mnenju pritožbe pa je sodišče prve stopnje tudi napačno in v prenizki meri ocenilo soprispevek tožnice. Odgovornost tožnice, ko se je v popolnoma alkoholiziranem stanju kot udeleženka v prometu prevrnila na avtomobil zavarovanke, je namreč bistveno večja od odgovornosti zavarovanke tožene stranke, tudi če bi ta res pri vožnji vzvratno pripeljala preblizu tožnice ali jo celo oplazila. Zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico za tožnico, podrejeno pa prisojo nižje odškodnine, v kateri bo upoštevana mnogo višja soodgovornost tožnice, kot jo je prisodilo sodišče v izpodbijani sodbi. Tožena stranka v pritožbenem postopku priglaša nadaljnje stroške kot sodno takso za pritožbo.

4Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, pravilno ugotovilo dejansko stanje nastanka škode pri tožnici in zato pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in na podlagi njihove dokazne ocene ugotovilo, da je do zloma prišlo zaradi izpodvitja stopala navzven in zasuka v vzdolžni smeri. Lažje zadetje z avtomobilom je bilo lahko posredni vzrok zlomov, saj je zaradi morebitnega lažjega zadetja z avtomobilom prišlo do izgube ravnotežja poškodovanke, omahnjenja in ujetja na izpodvito stopalo. To je v svojem mnenju potrdil izvedenec dr. J. B., ki je dodatno še izpovedal, da je tožnica utrpela zlom zunanje in notranje grče levega gležnja z izpahom, da gre za supinacijski zlom, ki nastane pri vzračanju stopala navzven oziroma s izpodvitjo stopala navzven. Res je, da je tudi ta izvedenec izključil možnost direktnega udarca z vozilom v predel spodnjega dela levega meča, je pa dopustil možnost, da je prišlo do blažjega oplaženja tožnice z vozilom, pri čemer je omahnila in izgubila ravnotežje, omahnila je in se je ujela na izpodvito stopalo. Vzrok za zlom je izključno izpodvitje stopala z rotacijo, kar je nastalo ob izgubi tožničinega ravnotežja. Vzrok za izgubo ravnotežja pa je bilo lahko blago oplaženje z vozilom ali pa direktna izguba ravnotežja tožnice zaradi alkohola. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na to dilemo in je zaključilo, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjevala tožnica, do konkretnega zadetja ni prišlo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo pa je do oplaženja z avtomobilom, kar je povzročilo izgubo tožničinega ravnotežja, posledično pa spodvitje levega stopala, kar je vodilo v zlom. Sodišče ni sledilo toženi stranki, da je njena zavarovanka peljala mimo tožnice in da je ta padla na avtomobil, ne da bi jo zadela, saj sta oba izvedenca dopustila možnost oplaženja in posledično izgubo ravnotežja. Tožničino alkoholiziranost pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri oceni njenega soprispevka k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi ostale izvedene dokaze in je sledilo izpovedbi priče A. T., ki je šel po dogodku na kraj dogodka in mu je zavarovanka povedala, da je tožnico spregledala, da je vzratno speljala in da je ni pričakovala, da jo je zadela v nogo, da je s kraja škodnega dogodka poklicala moža in mu je povedala, da je zadela eno žensko na parkirišču. Tudi priča E. M. je povedala, da je zavarovanka tožene stranke klicala T., da je zadela njegovo partnerko, v ostalem pa je izpovedovala o dogajanju po škodnem dogodku. Na podlagi vseh teh izvedenih dokazov in na podlagi njihove dokazne ocene (8. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjevala tožnica, sicer ni ugotovilo direktnega zadetja, ugotovila pa, da je tožnica padla zaradi tega, ker jo je zavarovanka oplazila z vozilom pri vzratni vožnji, kar je povzročilo izgubo tožničinega ravnotežja in posledično spodvitje levega stopala, kar je vodilo v zlom. Tožnica je bila obrnjena s hrbtom proti vozilu in tako je bila vožnja zavarovančevega vozila nepričakovana, ni pa bila nepričakovana tožnica, kot udeleženka v prometu, saj je zavarovanka izpovedala, da jo je videla. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da obstaja objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke, kot zavarovanke imetnice motornega vozila in se v celoti te soodgovornosti ni mogla razbremeniti. Sodišče druge stopnje pa še zaključuje, da je sodišče v primeru civilnih pravdnih postopkov vezano samo na kazensko obsodilno sodbo in to samo v smeri krivde, ni pa vezano na dejanske ugotovitve iz kazenskega postopka, v konkretnem primeru pa do kazenske sodbe sploh ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno ugotovitev o nastanku škodnega dogodka, na podlagi ostalih dokazov, katere je dokazno izvedlo in jih je tudi dokazno, pravilno ocenilo.

7Ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnosti ravnanja zavarovanke tožene stranke. Ugotovilo je, da je le-ta kršila prvi odstavek 42. člena ZPrCP, ki je veljal v času škodnega dogodka. Kršila je določilo po katerem se mora voznik vozila, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, premikom vozila ali vključevanje v promet, voznik s pogledom v vztratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence. Zavarovanka pa je ravnala v nasprotju s tem določilom, opravila je nepravilno vožnjo pri premiku motornega vozila tako, da je prišlo vsaj do oplaženja s tožnico, ki je bila proti vozilu obrnjena s hrbtom in je ravno zaradi tega oplaženja izgubila ravnotežje, ob sicer ugotovljenem soprispevku zaradi alkoholiziranosti in je zato prišlo do škodnega dogodka in do posledične škode, ki je nastala tožnici. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe OZ o objektivni odškodninski odgovornosti lastnika premikajočega se motornega vozila, saj po določbi člena 150 OZ odgovarja za škodo njen imetnik. Po določbi 149. člena OZ pa za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo se šteje, da izvira iz te stvari. Sicer se lahko ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ v celoti ali delno oprosti svoje odgovornosti. Ker pa za popolno oprostitev odgovornosti toženka pogojev ni izkazala, in ni izkazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanke ali koga tretjega, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se zavarovanka tožene stranke, ni v celoti razbremenila svoje odgovornosti. Pri tem se tudi sodišče druge stopnje sklicuje na že sprejeto sodno prakso v tej zvezi.¹ Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve zaključilo, da ne dvomi, da se je zavarovanka tožene stranke vzratno odpeljala iz parkirnega boksa in je do škodnega dogodka prišlo tam, kjer je na fotografiji to označeno, da je tam stal motor in tožnica. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za škodni dogodek deloma odgovorna tudi sama tožnica in to zaradi njene alkoholiziranosti. Za večji soprispevek pa pritožba tožene stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila tožnica s hrbtom obrnjena proti avtomobilu zavarovanke, tako da zoženosti vidnega polja ni bila relevantna, saj je zavarovanka pripeljala od zadaj in je tožnica v nobenem primeru ne bi mogla videti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožničina precej velika alkoholiziranost prispevala k nastanku škodnega dogodka. Njeno ravnotežje je bilo zelo okrnjeno, da ob tem, ko jo je zavarovanka oplazila ni uspela obdržati ravnotežja, v posledici česar ji je spodvilo gleženj. Ob reševanju pritožbe tožene stranke v tej smeri pa sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da je oškodovanka bila z hrbtom obrnjena proti vozilu in da do tistega trenutka, ko jo je tožnica z vozilom vsaj oplazila, tega vozila ni mogla opaziti, zato večjega % soprispevka tožnici ni mogoče pripisati in je zato sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo določbo člena 171 OZ in zato pritožba v tej smeri ni utemeljena.

8Toženka pritožbeno, same višine priznane nepremoženjske škode ne izpodbija. V pritožbi le navaja, da naj sodišče druge stopnje prisodi nižjo odškodnino, v kateri bo upoštevana mnogo višjo soodgovornost tožnice, kot ji jo prisodilo sodišče v izpodbijani sodbi. Kot že obrazloženo, večjega soprispevka sodišče druge stopnje ni prisodilo, je pa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prisojo skupne odškodnine v znesku 17.500,00 EUR, pravilno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ in, da odškodnina za nepremoženjsko škodo, ni prisojena v previsokem znesku, prisojena pa je tudi v primerjavi z že prisojenimi odškodninami za podobne primere.²

9Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP v celoti kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb ZPP, na katere opozarja tožena stranka (ni podana protispisnost) in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo.

10Tožena stranka je sicer priglasila svoje pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013 in sodbo VS RS II Ips 1131/2008 z dne 8. 3. 2012.
² Primerjaj sodbo VS RS II Ips 333/2014, kjer je sicer bila oškodovancu prisojena višja odškodnina, vendar je poleg takšne poškodbe, kot jo je v konkretnem primeru utrpela tožnica, utrpel še večje poškodbe; primerljiva je tudi z odškodnino, prisojeno v zadevi II Ips 767/2006 z dne 5. 6. 2008, kjer je oškodovanki za podobne posledice bila prisojena odškodnina v znesku 12 povprečnih plač.