VSL Sodba I Cp 1929/2018

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Tožnica je zoper toženca (primarno) uveljavljala zahtevek za ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožencev pri nepremičnini ID znak 000 490/60-0, ki je bila izvedena na podlagi kupne pogodbe z dne 11. 11. 2007, neveljavna ter se izbriše in ponovno vknjiži lastninska pravica v njeno korist. Zahtevala je tudi izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest ter povračilo stroškov.

2Sodišče prve stopnje je zahtevkom tožnice v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da toženca kupnine nista plačala, zato je prišlo do razveze kupne pogodbe, tožnica pa je posledično na podlagi 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) upravičena zahtevati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist tožencev, njen izbris ter ponoven vpis lastninske pravice v njeno korist. Ker toženca nimata več podlage za zasedanje nepremičnine, je tožnica po presoji sodišča upravičena zahtevati tudi izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest.

3Toženca sta zoper tako odločitev vložila pritožbo. Vztrajata, da sta kupnino poravnala 30. 9. 2008 je toženka pri banki vzela kredit, banka pa je znesek 250.000 EUR takoj nakazala tožnici. Ker bančna referentka ni definirala namena nakazila, sta predlagala zaslišanje priče A. A., ki bi lahko povedala, kako je zapirala zadevo. Ker sta imela za poizvedbo o novem naslovu priče le tri dni in fizični osebi UE ne posreduje varovanih podatkov, menita (in tak je bil tudi odgovor UE), da ta podatek lahko pridobi le sodišče.

4Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6236. člen ZPP določa, da mora stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši kot priča, med drugim navesti tudi njeno prebivališče oziroma zaposlitev. Gre za podatek, ki je nujno potreben zaradi vročitve vabila. V kolikor stranka teh podatkov ne ponudi, je to upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče¹. V konkretnem primeru toženca, kar ni izpodbijano, sodišču, po tem, ko je bilo ugotovljeno, da vročitev vabila na naslov zaposlitve ne bo mogoča², naslova priče ne v dodeljenem roku ne kasneje nista sporočila. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dokaznega predloga je zato pravilna. Na presojo ne more vplivati sklicevanje pritožnikov na kratek rok, še manj pa njuna trditev, da lahko ta podatek pridobi le sodišče. Za podaljšanje roka bi namreč lahko zaprosila (glej 110. člen ZPP), pa tega nista storila. Prav tako sodišča nista obvestila (in izkazala), da so bile njune poizvedbe neuspešne. Razlogov, da bi sodišče prve stopnje samo poizvedovalo za naslov priče, zato ni bilo.

7Pritožnika v pritožbi neutemeljeno izpodbijata tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da kupnine za nepremičnino ID znak 000 490/60-0 nista plačala.

8Plačilni nalog (priloga B5), ki ga ponovno prilagata pritožbi, plačila ne dokazuje. Iz njega, v nasprotju s tem, kar trdita v pritožbi, izhaja, da sta znesek 250.000 EUR tožnici nakazala zaradi plačila terjatve iz naslova posojila, saj je kot namen plačila navedeno "posojilo". Ker ugotovitve, da sta v času nakazila dolgovala tožnici približno 2,6 MIO EUR iz naslova posojilne pogodbe ne izpodbijata, plačilo te terjatve pa izkazujejo tudi poslovne listine tožnice (to je pregled saldakontov, priloga A8), ki jim nista ugovarjala, pritožbeno sodišče nima prav nobenega dvoma v to, da je kupnina za nepremičnino ostala neplačana. Da to drži, pa, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, potrjuje tudi kasnejše ravnanje tožencev. Svoj dolg sta namreč priznavala še v dopisu tožnici z dne 12. 8. 2014. Celo več. Trditev, da sta kupnino plačala s spornim nakazilom, sta postavila šele na prvem naroku v tem postopku. Pritožbeno sodišče ob tem soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšnega ravnanja ni mogoče pripisovati "neukosti" tožencev, saj pri nakazilu 250.000 EUR ni šlo za majhen znesek, kaj pomeni zapis namena plačila "posojilo", pa posebnega znanja ne zahteva. Glede na vsebino naloga, poslovne listine tožnice, dejstvo, da je bil eden od njiju v času nakazila zakoniti zastopnik tožnice in njuno predhodno priznanje dolga, je tak ugovor zato mogoče razumeti le kot poskus odlaganja odločitve, ki jima ni v korist.

9Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Ker toženca kupnine nista plačala niti v dodatnem roku, ki jima ga je dala tožnica, je na podlagi 105. člena OZ prišlo do razveze pogodbe. To dejstvo pa je ob upoštevanju tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 povzročilo neveljavnost vknjižbe, ki je bila opravljena na podlagi kupne pogodbe in dalo tožnici pravico, da zahteva njen izbris in ponoven vpis lastninske pravice na svoje ime. Odločitev je pravilna je tudi v pogledu zahtevka za izpraznitev in vrnitev nepremičnine v posest, saj toženca pravne podlage za posest in uporabo nimata več (glej 111. člena OZ).

10Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11Toženca pritožbenih stroškov nista priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

¹ Glej odločbi VS RS II Ips 56/2006 in II Ips 195/2007 ter odločbo VSL I Cp 4483/2008.
² Sodišče prve stopnje je s poizvedbo ugotovilo, da priča že od 1. 6. 2017 ni več zaposlena v R. (glej uradni zaznamek na lis. št. 67).