VSL Sodba I Cp 1959/2018

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

- da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.255,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje in

- da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka 579,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.255,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 in mu povrniti stroške postopka.

2Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odpust obveznosti, ki mu je bil izrečen v postopku osebnega stečaja, je učinkoval tudi na terjatve J., d.o.o., ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Terjatev je prenehala tudi v razmerju do tožnika kot subsidiarnega dolžnika. S tem, ko je tožnik plačal te terjatve, ni nastala nova terjatev. Poleg tega so bile terjatve toženčevega upnika ob tožnikovem plačilu že zastarane.

3Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnik zahteva od toženca povrnitev zneska, ki ga je plačal za račun toženčevega dolga do dobavitelja komunalnih storitev glede stanovanja, ki ga je toženec imel v najemu, sam pa je njegov lastnik. Toženec je ugovarjal, da je terjatev dobavitelja komunalnih storitev nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki je tekel zoper njega, da se je stečajni postopek končal z odpustom obveznosti in da zato dolg v trenutku, ko ga je tožnik plačal, ni več obstajal.

6V izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje je ugotovljeno,

- da je tožnik plačal toženčev dolg iz naslova opravljenih komunalnih storitev glede stanovanja, ki ga je toženec imel v najemu, tožnik pa je bil njegov lastnik,

- da so se terjatve nanašale na dobavo komunalnih storitev v obdobju od decembra 2010 do aprila 2012,

- da so bile terjatve ugotovljene s pravnomočnima sklepoma o izvršbi z dne 12. 11. 2011 in 21. 12. 2012, ki sta postala pravnomočna 28. 12. 2011 oziroma 8. 1. 2013,

- da se sklep o odpustu obveznosti, izdan v postopku osebnega stečaja zoper toženca (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 29. 11. 2016) nanaša na terjatve toženčevih upnikov, nastale do 5. 11. 2014,

- da je toženčev upnik 18. 4. 2017 poslal tožniku zahtevek za plačilo toženčevega dolga, ki je bilo predmet zgoraj navedenih izvršilnih postopkov,

- da je tožnik zahtevani znesek plačal 1. 6. 2017 in istega dne zahteval od toženca, naj mu ta znesek povrne.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejstev zavzelo stališče, da terjatve komunalnega podjetja do toženca ob tožnikovem plačilu niso bile zastarane, da tožnik odgovarja za toženčeve obveznosti kot subsidiarni porok, da je tožnikova obveznost kot poroka do toženčevega dolžnika nastala po začetku stečajnega postopka in da zato odpust obveznosti v stečajnem postopku na vtoževano terjatev ne vpliva.

8Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnik odgovarja za toženčeve dolgove iz naslova obratovalnih stroškov stanovanja kot subsidiarni porok. Stališče temelji na pravilni razlagi četrtega in petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), po katerih je ob izostanku drugačnega dogovora dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, lastnik stanovanja pa za obratovalne stroške najemnika odgovarja subsidiarno. O tej pravni opredelitvi pravdni stranki niti nista izrazili pomislekov.

9V pritožbenem postopku je ostalo sporno, ali je toženec dolžan tožniku povrniti, kar je kot lastnik stanovanja plačal toženčevemu upniku na podlagi navedenih določb SZ-1. Sodišče prve stopnje je odgovorilo pritrdilno. Zavzelo je stališče, da je tožnikova terjatev do toženca nastala s trenutkom, ko je tožnik plačal toženčev dolg njegovemu upniku, in da zato ta terjatev ni bila zajeta z odpustom obveznosti v stečajnem postopku. Oprlo se je na 1028. člen OZ, po katerem lahko porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, zahteva od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, ter obresti od dneva plačila.¹ Toženec še v pritožbenem postopku opira svoje nasprotno stališče na prvi odstavek 1031. člena OZ, po katerem sme dolžnik zoper poroka, ki je brez njegove vednosti plačal upnikovo terjatev, uporabiti vsa pravna sredstva, s katerimi bi bil ob tem plačilu lahko zavrnil upnikov zahtevek (prvi odstavek 1031. člena OZ).

10Toženčev pritožbeni pomislek o odločilnosti trenutka prehoda upnikove terjatve na tožnika za odločitev v obravnavani zadevi je utemeljen. Po prvem odstavku 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja (razen glede terjatev, navedenih v drugem odstavku istega člena). Ni sporno, da je terjatev toženčevega upnika nastala pred postopkom osebnega stečaja in da je bila zajeta z odpustom obveznosti, ki je bil izrečen tožencu v stečajnem postopku. V trenutku, ko je tožnik plačal njegov dolg, bi bil torej toženec smel zavrniti upnikovo zahtevo za plačilo dolga. Ne glede na to se postavlja nadaljnje vprašanje, ali ta okoliščina zadostuje za zavrnitev tožnikove zahteve, naslovljene na toženca na podlagi 1028. člena OZ.

11Določba 1031. člena OZ z naslovom "izguba pravice do povračila", na katero se opira toženec, je umeščena v 3. oddelek poglavja o poroštvu, ki ureja razmerje med porokom in dolžnikom. Posredno nalaga poroku, da pred izpolnitvijo terjatve dolžnikovemu upniku preveri, ali terjatev obstaja. V nasprotnem primeru namreč ne bo mogel od njega terjati tega, kar je plačal upniku. Navedena določba ne posega v razmerje med porokom in upnikom. To razmerje je urejeno v 2. oddelku istega poglavja OZ. Po določbah iz tega oddelka lahko porok zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika (razen njegovih osebnih)(prvi odstavek 1024. člena OZ). Poleg tega zakon izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti (drugi odstavek 1022. člena OZ).

12OZ torej daje na eni strani poroku pravico, da od glavnega dolžnika zahteva povrnitev vsega, kar je plačal zanj (1028. člen), na drugi strani pa zagotavlja, da porokova obveznost, razen v primeru stečaja glavnega dolžnika, ne bo večja od dolžnikove (prvi odstavek 1024. člena). V primeru, ko porok izpolni obveznost glavnega dolžnika, čigar obveznost je bila v stečajnem postopku zmanjšana, se postavi dilema o vsebini 1028. člena OZ. Ali ima porok tudi v takem primeru pravico zahtevati od dolžnika vse, kar je plačal zanj?² OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, niti tožnik kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožnik pridobil pravico terjati od toženca to, kar je plačal zanj njegovemu upniku.³

13Taka razlaga je skladna tudi z namenom odpusta dolga v postopku osebnega stečaja. Stečajnemu dolžniku naj se omogoči, da po zaključku stečaja "zaživi na novo". Če bi imel porok pravico terjati od njega, kar je po zaključku stečaja plačal za stečajnega dolžnika, bi odločitev o odpustu dolga, zavarovanega s poroštvom, ostala brez vsebine. Dolg, ki mu je bil odpuščen, bi "oživel". Okoliščina, da je glavni dolžnik kasneje morda pridobil premoženje, iz katerega bi mogel poplačati to, kar je porok plačal zanj, ni odločilna na enak način (in iz enakega razloga), kot ni odločilna za obstoj drugih terjatev, ki so bile zajete z odpustom dolga v stečajnem postopku.

14Drugačne razlage ne narekuje niti upoštevanje dejstva, da glavni dolžnik in porok upniku dolgujeta na podlagi različnih pravnih razmerij, prvi na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira glavni dolg, drugi pa na podlagi poroštvene izjave.⁴ Za odločitev o spornem vprašanju je namreč odločilno razmerje med porokom in glavnim dolžnikom.

15Ker je iz navedenih razlogov treba tožbeni zahtevek zavrniti, je tožnik dolžan tožencu povrniti potrebne stroške postopka. Ti znašajo skupno 579,65 EUR, in sicer gre za strošek za odgovor na tožbo (300 točk), za pripravljalno vlogo (300 točk), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo (300 točk), za končno poročilo stranki (20 točk), za materialne stroške (19,4 točk) in za potne stroške (44,40 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Strošek za posvet s stranko je vključen v strošek za sestavo odgovora na tožbo.

16Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 3.255,52 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka (358. člen ZPP).

¹ Enako stališče je zavzeto tudi v sodbah VSL I Cp 256/2018 z dne 25. 7. 2018 in II Cp 1258/2018 z dne 24. 10. 2018.
² V primeru, ko je stečajni dolžnik pravna oseba, se dilema ne pojavi, ker pravna oseba v stečajnem postopku preneha in ni več osebe, na katero bi porok naslovil svojo regresno zahtevo. Drugače je v primeru osebnega stečaja, po zaključku katerega oseba ohrani pravno subjektiviteto.
³ Za odločitev o zahtevku tudi ni pomembno, kakšna je podlaga razmerja med upnikom in glavnim dolžnikom na eni strani ter upnikom in porokom na drugi strani.
⁴ Na tem argumentu temelji drugačno stališče, zavzeto v zgoraj navedeni sodbi VSL II Cp 1258/2018. Stališče se opira na sodbi VSL II Cp 1107/2015 z dne 24. 6. 2015 in II Cp 3008/2015 z dne 6. 1. 2016, a v teh zadevah ni bilo obravnavano razmerje med glavnim dolžnikom in porokom, marveč razmerji vsakega od njiju do upnika.